Preživela sem tri dni v Gorskem kotarju na digitalnem detoksu – in še vedno čutim "posledice"

Nekaj minut po poldnevu. Sedim pred majhno leseno hiško sredi liškega gozda. Pijem topel čaj iz sveže (in pred kratkim nabrane) kadulje in mete. Zaključila sem z zajtrkom, jutranjim sprehodom po gozdu in bližnji okolici, prebrala sem dve poglavji knjige, slikala, izdelala zapestnico iz perlic, molčala, uživala, zavestno dihala. Vse to, še pred poldnevom. Ko se umakneš od vseh distrakcij in hrupa (dobesednega in prenesenega), ugotoviš, da je dan daljši in da se v 24 ur lahko stlači veliko več, kot si mislil. A pojdimo po vrsti, k zgodbi o treh dneh, ki so me spremenili.

Želela sem malo tišine

Vedno sem se izogibala tišine in se nikoli nisem mogla poistovetiti z izjavo, da je z nekom lepo tudi molčati. Dokler nisem odšla v hiško Zir Zen sredi Gorskega kotarja, zgolj zato, da bi preživela tri dni – v tišini. In s tem ne mislim, da sem se odločila za meditacijsko zaobljubo molka. Šlo je bolj za pobeg od hrupa, ki me nenehno obdaja – neprestana obvestila, kaos velikega mesta in prometa, nešteti dražljaji, množica informacij in hrup lastnih misli.

Želela sem malo tišine, da slišim lastno dihanje, da telo in um popolnoma prepustim sedanjemu trenutku. Ne tistemu, kar je bilo, ne tistemu, kar šele prihaja. Ampak življenju zdaj. Že prvih nekaj ur mojega umika od vsakdana mi je pokazalo, da v resnici hrepenim po tistem, kar današnji svet imenuje slow living, filozofija upočasnjevanja in zavestnega bivanja v trenutku.

Brez vode, elektrike in signala

Za pobeg sem izbrala montažno hiško blizu Lovinca v Liki. 24 kvadratov popolnega miru, brez signala, elektrike in tekoče vode, obdano z drevjem in živalmi. Ko sem stopila v hiško, zaslišala škripanje tal, zagledala kup knjig v kotu in veliko stekleno steno s pogledom na gozd, sem vedela, da sem izbrala prav.

Prvi dan je bil poudarek predvsem na zunanji tišini (tista, ki jo je iskala notranja jaz, bo morala počakati še nekaj ur). Ko sem odložila tisto malo stvari, ki sem jih prinesla, sem se udobno namestila na velik kamen (ki služi kot klop, takoj ob hiši) in začela zavestno opazovati okolico. Zvok vetra, ki šumi skozi krošnje, tiho šelestenje majhnih živali, detel in njegovo potrkavanje po drevesu. V trenutkih, ko se ni slišalo niti tega, je vladala popolna tišina. Brez prometa, brez glasov, brez hrupa. V roke sem vzela svoj dnevnik in začela zapisovati misli: “pogosteje bi morala slišati svoje dihanje”, “neobremenjena sem”, “tukaj res potrebuješ malo za srečo”, “veselim se teme, jutra brez telefona, kozarca vina, pogovorov in trenutkov tišine”. Kmalu je napočil čas, da prvič doživim tudi temo liškega gozda in se umaknem v hiško, v kateri je že počasi tlel ogenj v kaminu. Pokanje ognja, dotik rahlo hrapavih lesenih sten in romantično škripanje toplih tal so bili popolni dražljaji za enega najmirnejših spancev.

Ves spokoj, ki sem ga začutila, ko se je moje telo umirilo, sem pričakovala, a prvo prebujanje v odmaknjeni hiški, drugega dne mojega detoksa, je bilo drugačno od pričakovanega. Nisem potrebovala telefona, novic ali slik na feedu. Samo tiho in mirno jutro s pogledom na gozd, topel čaj v roki in pogovor s partnerjem o tem, kako sva spala in kaj sva sanjala. Neverjetno lahko se je bilo navaditi na tisti občutek neobremenjenosti in miru, ki sem ga imela. Na kar sem se odločila usmeriti pozornost, je bila ideja o preprostosti bivanja, prijetna tišina, zavestno razmišljanje o okusih in vonjih hrane in pijače, poslušanje lastnega dihanja in življenje brez zunanjih distrakcij, primerjav in pritiska stalne dosegljivosti.

Ob koncu te izkušnje, torej tretjega dne mojega bivanja v Liki, mi je skozi glavo šinila misel: je to nova definicija luksuza? Biti sposoben se izklopiti, obrniti se vase. Počutiti se srečno, izpolnjeno, celo privilegirano, v prostoru, ki nima skoraj ničesar od tistega, kar sicer vsak dan “potrebujemo”. Razmišljala sem tudi o času in o tem, kako mi ga vedno primanjkuje, kako mi dan pogosto uide – tu pa sem začutila, kako dolg je pravzaprav dan. Ko sem zadnji večer legla v posteljo (nekaj pred deveto zvečer), sem razmišljala o tem, koliko stvari sva tisti dan naredila in doživela, medtem ko so mi po glavi odzvanjali Balaševićevi verzi iz pesmi Poluuspavanka: svi satovi svemira žure, mi imamo vremena, puna kapa.

Ponovno “vključevanje”

Tudi po treh dneh odklopa prvi občutek tesnobe ni prišel zaradi odsotnosti Wi-Fi signala ali zato, ker bi me zanimalo, kaj se dogaja v svetu ali v službi. Ni se mi bilo treba privajati na življenje brez vsega tega – ravno nasprotno. Težko mi je bilo ponovno vzeti telefon v roke, izključiti airplane mode, se spet vključiti. In to je bil občutek, ki me je ujel nepripravljeno.

Po vrnitvi v Zagreb sem še dneve pozneje kukala po dnevniku, v katerega sem zapisovala misli in občutke, prav zato, ker sem vedela, da se bom želela vračati k temu. Če ne drugače, vsaj skozi zapise. Zapisala sem: “v teh treh dneh nisem odprla novih portalov razmišljanja v glavi, nisem si odgovorila na vsa vprašanja, ki jih imam, a kljub temu čutim, da me je bivanje tukaj spremenilo, pomirilo, naučilo upočasniti”.

Priznam, pričakovala sem, da bodo moje misli globlje, a to se ni zgodilo. Prav nasprotno, bile so preprostejše in, na mojo srečo, mirnejše, a hkrati ustvarjalne in svobodne. Pod vtisom ne le pozitivnih občutkov, temveč tudi sprememb v načinu dela, lažje koncentracije in osredotočenega razmišljanja nekaj dni po vrnitvi, sem se odločila raziskati, kaj se mi je v resnici zgodilo med detoksom.

Trening za možgane

Ko sem raziskovala temo pozornosti, digitalnega detoksa in delovanja možganov, sem našla razlago – čeprav sem se umaknila od vseh obveznosti in se povlekla v tišino (da bi se spočila), sem v resnici trenirala možgane. Moje življenje, obdano s hrupom opravil, obvestil in nenehnih informacij, je pravzaprav oslabljalo izvršilne funkcije mojih možganov. Ko možgane nenehno hranimo s kratkotrajnimi in visoko stimulativnimi vsebinami, začnejo delovati v reaktivnem načinu – kar laično pomeni, da ne načrtujejo vnaprej, ne izbirajo, na kaj se bodo osredotočili, temveč stalno reagirajo na vse dražljaje iz okolja. Njihove izvršilne funkcije, ki vključujejo kognitivne procese (kompleksno razmišljanje, načrtovanje, samoregulacijo), začnejo pešati, ker jih ne aktiviramo dovolj. Razlaga? Kognitivna atrofija.

Tako kot mišice, ki oslabijo, če jih ne uporabljamo, tudi naši možgani izgubljajo sposobnost fokusa, čustvenega nadzora in abstraktnega mišljenja, kadar ne uporabljamo prefrontalnega korteksa, odgovornega za izvršilno-kognitivne funkcije. Naša mentalna jasnost slabi, ker jo hranimo s površinskimi dražljaji in prehitrim menjavanjem fokusa.

Kaj pa se zgodi, ko si privoščimo prostor za tišino? Ko preživimo čas, v katerem se zavestno vrnemo k sebi, ko globlje razmišljamo o stvareh, o katerih želimo, in ne reagiramo na tiste, na katere moramo? Mentalna jasnost in ustvarjalnost se okrepita. Tista pozabljena verzija vas in vašega naravnega toka misli, pa tudi ustvarjalen način razmišljanja, se ponovno prebudita.

Živeti počasi

Poleg novo pridobljene navade, ki jo skušam prakticirati skoraj vsak dan – prvih in zadnjih šestdeset minut dneva brez telefona – bom iz te izkušnje ohranila občutek svobode, ki ga prinaša odsotnost pritiska stalne dosegljivosti, lepoto odklopa in notranji mir, ki ga vzbudi tišina. Pa tudi okus čaja iz sveže kadulje in soka iz drena, za katerega upam, da mi bo služil kot Proustove magdalenice, namočene v čaj.

Tukaj puščam še en močan stavek (kot opomnik), na katerega sem naletela med branjem članka o Waltu Whitmanu v eni izmed številk revije National Geographic iz leta 1994: Take time to notice the world around you. See that the ordinary is extraordinary.

p.s. Vse fotografije, uporabljene v članku, so analogne. Tišina je lepša na filmu.