Z umetnico Marijo Šević o mladosti, varnosti in uporu

Bi radi živeli večno? Poleg tega, da je to vprašanje odlično za družabne igre, pa tudi, ko želite sproščen pogovor usmeriti na nekoliko resnejšo stran, je to zelo resno filozofsko vprašanje. Vsi smo gledali The Twilight Saga, kajne? Nekateri od nas (jaz) več kot enkrat in vsi se spomnimo, kako je Edward pri pouku zgodovine vedel vse o španski vojni leta 1918, ker je takrat pravzaprav prvič umrl ter se nato spremenil v vampirja in tako za vedno ostal “ujet” v telesu najstnika? Okej? Okej. Zdaj, ko smo na isti valovni dolžini, se lahko strinjamo, da bi bilo večno življenje odlična ideja, če bi vsi našli prijatelje in družino, ki so preprosto večno mladi. Ključ do odgovora na to vprašanje, zaradi katerega je bil celo Nietzsche in mnogi pred njim v dilemi, je v mladosti. Mladost je največji družbeni adut, največja gonilna sila, izgovor za neumnosti, ki jih počneš pijan, pa tudi utopični pojav, ki ga na vse možne načine obdeluje literatura, filmi, družbena omrežja in vse sfere, do katerih seže pop kultura. Mladost se preprosto dobro prodaja, želimo jo v kremah, vadbah, reklamah in modi, na slikah umetnice Marije Šević pa je prikazan v svojih najbolj prvobitnih oblikah, ni nič manj kot to, kar je. Na Marijinih slikah lahko vidimo mladost, zamrznjeno v trenutku, za vedno obljubljeno in zabeleženo na mestu, ki spominja na Arkadijo, kot prostor, kjer se intimno sreča s kolektivom in trenutek postane večen.

Ob njeni novi razstavi z naslovom Youth v beograjski galeriji Novembar, ki bo odprta do 12. oktobra, smo se z umetnico Marijo Šević pogovarjali o navdihu, mladosti in skupnosti, ki prežemajo njene slike, pa tudi o pomanjkanju podpore kulturnemu sektorju in potrebi po prostorih za delo.

Youth prikazuje mlade moške v izoliranem umiku na Velikem vojnem otoku. Kaj te je pritegnilo k temu kraju in njegovi simboliki?

Velik vojni otok v Beogradu je edinstven kraj, naravni rezervat v središču mesta, ki se kljub urbanemu pritisku še vedno ohranja kot zatočišče izjemne biotske raznovrstnosti. Je dom velikemu številu zavarovanih, redkih in ogroženih vrst ptic, živali in rastlin. Ta naravna kompleksnost in krhkost ekosistemov se mi je zdela močno simbolična, kot vzporednica z mladostjo, ki je sama po sebi prostor vitalnosti, ranljivosti in preobrazbe. Prav ta kombinacija divje narave in njene negotove prihodnosti, znotraj meja zaščitenega, a ogroženega otoka, je odprla prostor za razmišljanje o mladosti kot o začasnem, a ključnem obdobju oblikovanja identitete in svobode.

Na tvojih slikah je mladost upodobljena tudi kot stanje, ne le kot biološko obdobje življenja. Kako bi opisala ta “horizont mladosti”, ki ga poskušaš prenesti skozi platna?

Mladost je zame predvsem notranje stanje, trenutek, ko še vedno gledamo na svet odprto, brez strahu, z zaupanjem in radovednostjo. To “obzorje mladosti” je prostor potenciala, negotovosti in neustrašnosti, pa tudi prostor globokih občutkov in ranljivosti. V delih iz serije Youth poskušam ujeti prav tisti minljiv, skoraj nedotakljiv trenutek, ko se čas upočasni in občutki postanejo intenzivnejši. Mladosti ne prikazujem kot idealizirano fazo, ampak kot kompleksno izkušnjo, ki nas oblikuje ne glede na starost. To je stanje duha, ki lahko traja in se obnavlja, če mu damo prostor.

Minljivost in ranljivost sta nenehno prisotni v Youth. Se ti zdi, da je melanholija v teh prizorih zate politični ali čustveni komentar sodobne družbe?

Melanholija v seriji Youth je hkrati čustven in politični komentar. Čustven, ker mladost po svoji naravi nosi zavedanje minljivosti. To je čas, ki hitro mine, vendar pušča globoke sledi. Melanholija se pojavlja kot odsev te minljivosti, pa tudi kot poskus ohranitve vrednosti teh izkušenj. Politični pa, ker v družbi, ki mladim odreka pravico do prostora, varnosti, izobrazbe in dostojanstva, mladost postane dejanje upora. V trenutnem družbeno-političnem kontekstu Srbije, kjer se študentje in mladi aktivno upirajo nasilju, nepravičnosti in propadu institucij, melanholija v teh delih nosi težo nemoči, pa tudi tihega upora. Postane način, da zabeležimo in ohranimo tisto, kar nam poskušajo vzeti – občutek svobode, pripadnosti in vere v spremembo.

Če bi lahko v enem prizoru “razširila” serijo Youth izven platna, kaj bi se naprej dogajalo s temi liki?

V naslednjem prizoru so na ulicah, kjer mladost preneha biti metafora.

Tvoje pokrajine so bolj psihološke kot prostorske, enako je veljalo za podobe vulkanskega izbruha na Islandiji. Kako si predstavljaš mejo med resničnim in imaginarnim prostorom v svojih delih?

So del moje osebne izkušnje in resničnega dogodka, a ko se prenesejo na platno, odprejo prostor za različne interpretacije, domišljijo in čustvene reakcije.

Tvoja paleta je mehka, tekoča, v pastelnih tonih, kar poudarja minljivost trenutka. Kako izbiraš tone in kako le-ti komunicirajo s temo mladosti in minljivosti?

Poskušam ohraniti tone in vzdušje verodostojne. Bi mi verjeli, če bi vam povedala, da je bilo točno tako, ko sem beležila te trenutke?!

Čeprav ustvarjaš portrete resničnih ljudi, postanejo alegorija. Kako najdeš ravnovesje med prepoznavnim in simboličnim v svojih figurah?

Protagonisti na mojih slikah so resnični ljudje, vendar skozi proces slikanja postanejo univerzalni nosilci čustev ali idej. Balansiram med konkretnim in simbolnim, ohranjam intimnost prizorov, hkrati pa jih odpiram različnim interpretacijam.

Kot ena od ustanoviteljev prostora U10 aktivno prispevaš k lokalni umetniški skupnosti. Kako se izkušnja kolektivnega dela odraža v tvojem osebnem umetniškem raziskovanju? Zlasti v sedanji krizi, s katero se sooča kulturni sektor.

Kolektivno delo v okvirju U10 je globoko oblikovalo moj umetniški pristop. S skupnim odločanjem, izmenjavo idej in solidarnostjo sem spoznala, kako pomembna sta dialog in podpora za preživetje umetnosti, ne le kot prakse, ampak tudi kot skupnosti. V sedanji krizi v kulturi postaja ta model sodelovanja še pomembnejši. Ne vidim ga kot alternativo, ampak kot nujnost.

Na 60. Oktobrskem salonu si prejela posebno nagrado za projekt Prostori za rad, kaj se dogaja s prostori za delo za umetnike?

Na 60. Oktobrskem salonu sem skupaj z Lidijo Dellić, Nino Ivanović in Nemanjo Nikolić prejela nagrado za projekt Prostori za rad (Prostori za delo), ki je nastal kot neposredna reakcija na izselitev več kot petdesetih umetnikov iz stavbe Jugošped septembra 2024. Projekt je sprožil pomembno institucionalno vprašanje: pomanjkanje urejenih in dostopnih delovnih prostorov za umetnike v Beogradu. Kljub številnim prizadevanjem in pobudam mesto od takrat ni ponudilo prostora, ki bi ga umetniki, glasbeniki in kulturni delavci lahko uporabljali po subvencioniranih cenah.

Danes smo ostali ne le brez prostora za delo, ampak tudi brez uradnega priznanja, da si umetniška ustvarjalnost zasluži sistemsko podporo. Delovni prostori niso privilegij, temveč osnovni pogoj za delo v kulturi.

Če bi morala Youth opisati v enem stavku nekomu, ki ni videl slik, kaj bi to bilo?

Mladost je oda mladosti, svobodi in minljivosti.

Photo: Viktor Šekularac