Zakaj ne morem nehati razmišljali o Demninem zavrnitvenem mailu iz Balenciage

Še pred nekaj dnevi je bil modni svet prepričan, da se je Demnovo potovanje z Balenciago začelo leta 2015, ko je bil imenovan za kreativnega direktorja te modne hiše. Vendar se je v resnici njegov odnos z omenjeno blagovno znamko začel že leta 2007, ko je mladi oblikovalec iz Gruzije, takrat sveži diplomant Kraljeve akademije za likovno umetnost v Antwerpnu, poskušal dobiti prakso v tej luksuzni modni hiši. Prijavil se je na moško modo, šel na razgovor – in dobil odgovor: “Ne, nismo zainteresirani”. Znamenita e-pošta z zavrnitvijo, povečana in natisnjena, je danes prva stvar, ki jo vidite v razstavnem salonu njegove trenutne retrospektive Balenciaga by Demna v Parizu. “Moral sem pobrskati po svojem starem Hotmailu, da sem ga našel,” je v smehu povedal za Vogue. “Na srečo so me zavrnili”, na srečo? “Seveda! Ker bi bila moja poklicna pot povsem drugačna, če bi me takrat sprejeli”.

Te dni ne morem nehati razmišljati o tistem, zdaj že viralnem, zavrnilnem rejection emailu. Nisem prepričana, da bi vam katera koli oseba iz modne industrije, ki je tako hermetično zaprta, povedala, da ima drugačno zgodbo, razen če je v ta krog vstopila zahvaljujoč svojemu družbenemu ali zakonskemu stanu in samodejno podedovala te privilegije (kar se tudi pogosto dogaja). Če pa vaš usodno določen kraj rojstva ali družinsko drevo ne ustreza danim kriterijem, je trnova pot neizogibna – ne glede na to, koliko talenta imate. Nikoli se nisem povsem poslovila od dekleta, ki je pošiljalo pisma svoji takrat najljubši modni reviji in prišla naravnost z železniške postaje, v roza plašču in s pudelj kodri, na razgovor za prakso. Zaradi rejection emaila je nehala jesti, piti in kupovati revije (koliko drame je dovolj drame), a ni obupala, dokler ji ni uspelo (natančneje, uspelo ji je šele, ko je obupala).

Photo: Courtesy of Balenciaga

Osem let kasneje, po pripravništvih pri hišah Maison Margiela in Louis Vuitton ter uspehu pri Vetements, je Demna nasledil Nicolasa Ghesquièra kot kreativni direktor Balenciage. A zagotovo ni edini oblikovalec, ki je svojo vizijo uresničil po prvem, navideznem neuspehu. Jonathan Anderson, ki je pred kratkim debitiral za Dior, je bil namreč zavrnjen, ko se je poskušal vpisati na modno oblikovanje na Central Saint Martins. Leta 2007 ga niso upoštevali niti za osnovni “foundation” tečaj, saj je bil, kot pravi, zanje irski outsider, čigar portfolio ni izpolnjeval pričakovanj prestižne šole. Občutek, da ni del modnega establišmenta, je pomembno vplival na njegovo ustvarjalno identiteto – oblikovalca, ki “ne pripada sistemu”. Že leta 2008 je lansiral svojo blagovno znamko JW Anderson, pet let pozneje pa je postal kreativni direktor Loewe, blagovne znamke, ki je postala poligon za njegove avantgardne, ekscentrične in nadrealistične ideje.

Photo: Gorunway.com

Virgil Abloh je na račun svoje kariere delal kot pripravnik pri Fendiju, a ni dobil prave priložnosti ali priznanja. Modna elita je leta zapirala svoja vrata. Kljub temu ga je njegov vizualni jezik, ki ga je razvil prek Off-White in sodelovanja s Kanyejem Westom, pripeljal do položaja kreativnega direktorja moške mode pri Louis Vuittonu – zgodovinski trenutek za celotno industrijo. Ne morem se izogniti niti omembi Simona Porte Jacquemusa, čigar skoraj celotna narativna zgodba o blagovni znamki se nanaša na ponosno poudarjanje njegovega provincialnega porekla iz delavske družine, brez ozadja in modnih poznanstev, kar je tudi razlog, zakaj je bil dolgo časa neviden v elitnem pariškem modnem svetu. Čeprav ima danes trgovino na modni aveniji Montagne, ob boku Gucciju, Diorju, Pradi in drugim luksuznim hišam, ter prireja revije v gradu Versailles, ga preteklost ohranja trdno prizemljenega (še vedno neodvisnega oblikovalca) – vabi vse, ne glede na to, kdo so in od kod prihajajo, da brez oklevanja stopijo v njegov svet.

Fotografija: Stephane Feugère / Courtesy of Jacquemus

V isti koš rada uvrščam tudi družbeno egalitarne oblikovalce, kot je Pierpaolo Piccioli, ki se nikoli ni podredil zapeljivim vplivom modnega sveta. Medtem ko je delal za Valentina (in zdaj od Demne prevzema Balenciago), je živel v rodni Netuni in se vsak dan z vlakom vozil v svoj atelje v Rimu, kjer je kljub globalnemu uspehu živel kot preostali normalni ljudje. “Če nisi v slonokoščenem stolpu, lahko bolj svobodno sanjaš,” je nekoč povedal za Vogue. Njegova vključenost je bila popolno nasprotje Garavanijevi ekskluzivnosti, ki je tako močno sprejela vse ugodnosti slave in bogastva, ovekovečene v ikoničnem dialogu med Lagerfeldom in Garavanijem: Compared to us the rest are making rags.

Zakaj so oblikovalci, kot je Pierpaolo, pomembni? Ker lahko močno vplivajo na to, da jutri ne boste prejeli rejection email zaradi zunanjih dejavnikov – če ste tega resnično vredni. Podirajo zidove, ki ločujejo modo od resničnega življenja, in jo delajo bolj dosegljivo, dostopno in resnično. In potem to nima več vpliva le na modno industrijo, ampak tudi na družbo kot celoto.

Fotografija: Getty Images

In za konec, težko mi je, da ne bi pustila sporočila v Louise Hay stilu, saj resnično verjamem, da se v življenju vse zgodi ob pravem trenutku, ne takrat, ko bi si želeli, ampak ko smo na to pripravljeni. Tisti, ki so me pred več kot desetletjem zavrnili, so danes moja največja opora, na srečo, saj bi v tistih letih, iz močne želje in v maternici predolgo nošenih sanj, zagotovo izgorela v tej industriji varljivih vrednot (po zaslugi njih). Kolo sreče se vrti in to vrtoglavica, nepredvidljivost in spektakularnost končnih rezultatov v modnem svetu napišite kot manifest o tem, da se ne smemo vdati – tudi ko so vse možnosti proti tebi.