Zahvaljujoč super preprostemu triku sem čas, ki ga preživim na telefonu, skrajšala za tretjino.

V začetku letošnjega leta sem prebrala knjigo, ki mi je spremenila življenje: Kako ne početi ničesar (How to Do Nothing) Jenny Odell. Prvič je bila objavljena leta 2019, kmalu zatem pa mi jo je podarila prijateljica in sodelavka (hvala ti, Emily Chan). Sprva sem oklevala, da bi jo odprla, ker sem domnevala, da gre za priročnik za samopomoč, ki mi bo svetoval, naj se odklopim in preselim v kočo na podeželju, živim od lastne pridelave in za zabavo strmim v nebo. Ampak ne: Odellino delo je pravzaprav umetniška knjiga, preobražena v priročnik za samopomoč. Avtorica je umetnica, pisateljica in akademikinja, ki s primeri iz sodobne umetnosti spodbuja razmislek o mehanizmu ekonomije pozornosti – kako nas ta ohranja zaposlene, zasvojene in tesnobne ter nam preprečuje, da bi se popolnoma osredotočili na karkoli zunaj svojih naprav.

To ni knjiga, polna nasvetov in trikov, temveč takšna, ki vam bo pomagala preoblikovati razmišljanje in vas ozavestiti o digitalnih dražljajih, ki se nenehno potegujejo za vašo pozornost – oglasih, ki glasno utripajo, da bi pritegnili vaš pogled, aplikacijah, zasnovanih tako, da vas silijo v neskončno scrollanje, in bombardiranju z obvestili, ki vas silijo, da jih vse pregledate, preden lahko storite karkoli drugega.

Odkar sem jo prebrala, sem postala veliko bolj ozaveščena o tem, kako komuniciram s svojim telefonom. Povsem v redu je biti na njem ali na prenosniku, ko imate dejansko kaj početi, kaj pa takrat, ko nimate? Zakaj samo brezciljno plavam skozi tok vsebin, ko mi ni treba tega početi?

@kendalljenner

Tako sem spoznala, da obožujem aplikacijo Letterboxd. Na splošno je precej temačna, neprivlačna in brez obvestil, kar pomeni, da jo lahko odprem, pogledam, kaj me zanima, in enostavno zapustim aplikacijo. Zato sem ponovno ocenila tudi svoj odnos z aplikacijo Duolingo. Slednja je aplikacija, zasnovana tako, da uporabnike pritegne in jih spodbudi k vsakodnevnemu vračanju, s poudarkom na neprekinjenih nizih dosežkov (streaks) in lestvicah (leaderboards), vendar sem ugotovila, da jo lahko preprosto odprem, ko se želim nekaj naučiti, a se hkrati odločim, da jo bom v drugih trenutkih preskočila. Da, aplikacija me kaznuje, ker ne vzdržujem svojega niza (pogosto sem videla zeleno sovo, maskoto aplikacije, jokati zaradi moje nedoslednosti), vendar je to bilo moje majhno, namerno dejanje upora.

Kar me pripelje do časa preživetega pred zaslonom. Moj je v povprečju trajal približno dve uri in pol na dan, a opazila sem, da se počutim bistveno bolje in srečnejše, ko je bil ta čas krajši. Popoln izklop obvestil se mi je zdel preveč drastičen – včasih jih rada množično pregledujem in si v mislih beležim, komu moram odgovoriti – in “brutalno učinkovit” trik z uporabo črno-belega načina (ki vse na zaslonu obarva sivo) se mi je zdel neverjetno depresiven. Poskušala sem odložiti telefon ali ga obrniti z zaslonom navzdol, ampak potem mi ni dalo miru vprašanje, ali bom zaradi tega zamudila kaj pomembnega. Rezultat? Vedno znova bi ga spet vzela v roke.

Zdaj pa sem našla (banalno preprosto) stvar, ki mi ustreza in deluje: zmanjšanje svetlosti zaslona na minimum, ko ne uporabljam telefona. Dovolite mi, da pojasnim. Slišati je trapasto, ampak to mi omogoča, da imam telefon še vedno ob sebi – kot nekakšno čudno čustveno varnostno odejo – medtem ko sem, recimo, v službi, vendar zdaj dohodna obvestila ne osvetljujejo več mojega zaslona. Ko so ga, sem se nezavedno vsakič obrnila proti njim, zdaj pa jih preprosto ne vidim več. Takarat, ko si dejansko vzamem odmor, lahko namenoma pogledam v telefon, malo povečam svetlost in pregledam vse, kar moram in želim.

Sem že kdaj pomotoma zamudila klic med tem? Sem, ampak jaz sem milenijka, ki se redko pogovarja s komerkoli po telefonu, in praktično vsi moji zgrešeni klici so bili spam klici telekomunikacijskih ali energetskih podjetij. Sem včasih spregledala kakšno sporočilo? Sem tudi to, ampak v tem primeru sem jih videla šele kakšno uro kasneje. Običajno te stvari niso konec sveta. Hkrati pa moram pri tem priznati tudi določeno mero privilegijev – nimam na primer otrok ali staršev, za katere bi me moralo skrbeti, da bi me morda nujno potrebovali, niti službe, kjer bi morala nenehno odgovarjati na klice, ki jih res ne smem zamuditi. Te stvari se bodo morda zgodile v prihodnosti, ampak zaenkrat lahko resnično odložim telefon. Če ste tudi vi v takšnem položaju, je vredno poskusiti.

Zdaj moj čas pred zaslonom običajno znaša uro in pol na dan, kar se mi zaenkrat zdi povsem v redu. Tudi telefon vzamem z jasnejšim namenom, ne le iz radovednosti. Včasih ta trik privede do precej smešnih srečanj: pred kratkim me je Emily, ista sodelavka, ki je nevede spodbudila to spremembo v mojem življenjskem slogu, videla, kako strmim v nekaj, kar je bilo videti kot prazen zaslon telefona, in me vprašala, če sem v redu. (Zdaj včasih pozabim povečati svetlost, če nekaj na hitro pogledam.) Vseeno pa sem hvaležna, da so tisti nenehni premiki pogleda s prenosnika na zaslon telefona, običajno samo zato, da bi videla kakšno naključno posredovano sporočilo ali nesmiselno obvestilo, (večinoma) stvar preteklosti. Moj um pa je zaradi tega mirnejši.

Vogue.co.uk