Polyworking je nova realnost, vendar ima višjo ceno, kot si mislimo

Vse se je začelo s pandemijo. Svet je prešel na delo od doma, naši domovi so čez noč postali centri za multidisciplinarne raziskave – od fitnesa, joge, kuhanja in masterclass tečajev, in v tem prostem času se je rodilo veliko optimističnih idej za prihodnost. V teh mesecih se je moje prvo poslovno potovanje v Rim spremenilo v drugo, tretje in četrto in tako sem premišljevala na balkonu s pogledom na baziliko svetega Petra, raztresala krhke misli po zgodovinsko praznih ulicah, ko pa sem se jih naveličala, sem prizkušala svoje z Duolingom novo pridobljene jezikovne veščine pri lokalnem prebivalstvu. Bili so tudi neslavni trenutki – pri 40 stopinjah Celzija pod masko in s stavko taksistov je Rim lahko enako krut kot božanski, nekje med zaprtimi modnimi revijami in večerjami s kolegi pa sem dobila tisto once-in-a-lifetime ponudbo. Že sem delala pirueto ob Al Banovi italijanski himni o sreči in v tej ekstazi pozabila na eno majhno dejstvo: da sem že imela službo za polni delovni čas, ki je nisem hotela opustiti. In tukaj pridemo do začetka zapleta.

Kot mnogi drugi sem bila med pandemijo prepričana, da lahko dosežem vse – delo od doma mi je povrnilo čas, izgubljen v javnem prevozu, na dolgih odmorih s sodelavci in pri mnogih drugih dejavnostih po delu. Tudi po vrnitvi v pisarno se mi je zdelo, da imam tako imenovani polyworking, v slovenščino nekoliko nerodno preveden kot polidelo, pod nadzorom: od 9. do 17. ure bi bil prvi delovni čas, po tem odmor v obliki treninga ali pijače s prijatelji, nato pa bi sledila še ena delovna izmena do poznih večernih ur. In tako naprej v krogu. Navsezadnje sem mislila, da ta krog zajema vse vidike dela, ki ga imam rada in si ga želim že od otroštva, ter mi daje priložnosti za ustvarjalnost, rast in različne perspektive. In potem se je ta krog začel ožiti v korist poklicnega življenja in na škodo zasebnega življenja. Seznam obveznosti in strank se je kar naprej kopičil: ko živiš v velikem mestu, ki ni tvoje, so eksistencialni strahovi vtkani v vsak atom tvojega bitja, to pa pomeni naprekinjeno delati in delati za preživetje in občutek varnosti (welcome to the Balkans). Po drugi strani pa ni bilo težko sprejeti povsem novega življenjskega standarda, ki je tako spretno zameglil stik z realnostjo. Potem pa je postalo samo še huje – prvi delovni čas je začel zahtevati od drugega, drugi pa je začel jemati od prvega. Kot da bi v meni ne bi že obstajali dve stvari, je nova situacija ustvarila popoln kaos, tekala sem iz pisarne na dogodke, z dogodkov na letališča in sestanke v drugem časovnem pasu, koledarji, roki, kampanje, proračuni, tuja gesla in tuje težave pa so mi zaposlovali življenje 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Million girls would kill for that job.

Rochelle Lee

Od leta 2020 se število iskanj, povezanih s polyworking-om, znatno povečuje. Glede na najnovejšo študijo podjetja Academized ima kar 52 % milenijcev več kot eno službo. Med njimi jih ima 24 % tri vire dohodka, kar 33 % pa jih dela štiri ali več služb. Raziskava Paychexa iz leta 2023 kaže podoben trend: skoraj polovica generacije Z je imela več služb, pri čemer je bilo več moških kot žensk – 57 % proti 43 %. Lani je italijanski Wired nadaljeval s trditvijo, da je gospodarstvo “tesno povezano s tem pojavom in da dvig življenjskih stroškov mnoge postavlja v podoben položaj”. V času inflacije so odpuščanja pogostejša, plače pa stagnirajo, zato se vsi zgrinjamo k ekonomski neodvisnosti in stabilnosti z več viri dohodka. V večini primerov so dodatne zaposlitve povezane z isto vejo glavnega delovnega mesta, zato se zahteve glede znanja običajno ujemajo. Po drugi strani pa je to lahko dobra priložnost, da nadomestite občutek izpolnjenosti, če ste v službi, ki vam ne daje vsega, kar iščete. Nekdo, ki je ustvarjalen, se lahko ukvarja s financami, da bi financiral umetniško prakso in obratno. Imela sem kolegico, ki je tekla iz dnevne novinarske izmene v nočno, kjer je barvala okna in stene restavracij, in ne glede na to, kako težko ji je bilo, me je prepričevala, da ji to služi kot hrana za dušo. Za mnoge je postalo osvobajajoče odkritje, da jih ni več treba ukalupiti v samo eno poslovno sfero … dokler sta obe strani igre uspešno uravnoteženi.

Se polyworking splača? Odgovor je individualen. Če dodatne obveznosti ne motijo ​​vašega zasebnega življenja in duševnega miru (in tukaj je kar 26 % vprašanih prikimalo), potem vsekakor da. Če pa ste se, tako kot Shiv v Successionu, kdaj zalotili, da si v urnik beležite odmor odmor za jok ali pa zaslužite denar, ki ga nimate časa porabiti, in da ne morete vseh ozavestiti lepote sedanjega trenutka tudi, če bi bili na jadranski obali, v prvi vrsti znanega gledališča ali na najpomembnejem dnevu ljudi, ki so vam blizu, je vredno premisliti, kaj je namen vsega tega. Iz obdobja duševne in čustvene otopelosti se dobro spominjam vseh storjenih napak in zamujenih trenutkov, pa naj bo to jubilejni rojstni dan ali rojstvo otroka dobrega prijatelja, pozabljen bidermajer šopek, neodgovorjena sporočila, osamljenost, nespečnost, stvari, izrečene na afektiven način, prenosnik, ki je bil z nami celo na plaži, oh, in na koncu, takšno lažno prepričanje, da bodo vsi naši ljudje v redu s tem, da so na čakanju.

Če meje niso jasno postavljene, polyworking vodi v stres, stres v izgorelost, izgorelost pa v tesnobo (in kronično slabo vest), kar so plodna tla za vse zdravstvene težave. Če si ne vzamete časa za počitek, tvegate popoln kolaps. In potem težava ni več samo v službi, ampak je v odnosih, doma, v prijateljstvih in na vseh drugih področjih življenja.

Kar se mene tiče, se teh stvari še vedno učim. Katarzna sila priložnosti me je potegnila iz začaranega kroga, vendar vam ne bi priporočala, da počakate nanjo, ampak jo raje prestrezite sami. Vse se je sesulo, da bi se spet sestavilo, a je bil to dober opomnik, da tudi ko naredimo absolutno vse, da bi ohranili vsaj kanček nadzora nad svojim življenjem, nam lahko ta še vedno zamaje svet pod nogami. V tej ostri, a spektakularni kombinaciji okoliščin ne smemo pozabiti, da življenja, dela in ambicij ne jemljemo preveč resno, da se znamo smejati v obupu, plesati v neuspehu in včasih preprosto: pustiti, da gori. V novem nizu stvari poskušam oživiti iskro, ki me je vodila, da slišim sebe, pa tudi svoje ljudi, ne glede na to, kakšen hrup se je dogajal v nas in okoli nas, in da sem ob pravem času na pravem mestu in da tokrat pomeni tja, kamor me vodi srce. Morda ne delam manj, ampak živim bolj zavestno, počasi in tiho, se vračam na začetek. Zato ko boste naslednjič razmišljali o tisti once-in-a-lifetime ponudbi, imejte v mislih, da so na koncu koncev veliko pomembnejši tisti once-in-a-lifetime trenutki. Vse ostalo, kar vam pripada, bo zagotovo prišlo k vam, ne le enkrat, ampak dokler ne postane vaše.