Dante Buu odkriva kako je stopiti v "kožo" največjih umetnic regije

Od zadnje, 59. edicije Beneškega biena, sta minili polni dve leti. Takrat je razstavljal črnogorski umetnik Dante Buu, v kustoski zasnovi Natalije Vujošević. Nato pa je v Benetkah njegovo delo Dante Buu Embroidery sprožilo odzive, razbilo predsodke in če obstaja človek v umetniškem svetu, ki do takrat še ni slišal zanj, ga zdaj zagotovo ni več. Fast forward dve leti, pred manj kot mesecem dni je izvedel odličen performans v živo Il ya longtemps que je t’aime, jamais je ne t’oublierai (Že dolgo te imam rad, nikoli te ne bom pozabil) v Bangkoku, na umetniškem bienalu v Bangkoku leta 2024, kjer je izvedel dolgoletno ročno vezenje, ki uteleša teme ljubezni, izgube, upanja in hrepenenja.

Dante izvaja performans v katerem intuitivno povezuje nit za nitjo, ustvarja barvna polja, ki se spreminjajo v voljne občutke, ki odražajo njegovo globoko povezanost in neomajno željo po pomiritvi z domovino. Dante Buu vsekakor ni več lokalno ali regionalno umetniško ime, njegovo delo presega vse meje, tudi geografske.

Dante Buu, Il y a longtemps que je t’aime, jamais je ne t’oublierai (2024–), Performans: 10 dana, 8 sati dnevno, Bangkok Art Biennale 2024, Photo: Seni Chunhacha

Prav zaradi njegovega širokega razumevanja umetnosti in drugih človeških dejavnosti sem se odločila, da ga bolje spoznam (in ne samo opazujem in interpretiram njegova dela) in njegova prihajajoča razstava v Ljubljani je bila idealna priložnost. Toda kdo je Dante Buu? Dante Buu je performer in pripovedovalec zgodb, ki avtobiografsko prepleta z zgodbami drugih. Dantejeva umetniška praksa, tekoča in igriva skozi različne medije (in gre skozi vse: od vezenja do videoinstalacije!) je globoko zakoreninjena v neizrečenih zgodbah o odnosih, ljubezni in odporu. Tako kot njegovi habitusi – mestece Rožaje v Črni gori, od koder prihaja in Berlin, kjer živi – je Dantejeva umetnost, njegovo življenje in on sam spoj različnih, na videz povsem nezdružljivih elementov. Tako je tudi moj pogovor z njim pokazatelj, koliko ta umetnik razume in čuti današnji svet in vse nelogičnosti realnosti, ki nas obdaja.

Dante je namreč za razstavo Tri srca i pet guja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, v okviru razstave muzejske zbirke How to Go On? pripravil posebno samostojno razstavo, v delu, kjer razstavljajo Marina Abramović, Vlasta Delimar, Alla Georgieva, Katalin Ladik, Natalia LL, Maja Bajević, Jenny Holzer, Sanja Iveković, Zofia Kulik, Goranka Matić in Milica Tomić. Od vsake umetnice Dante na novo izvede en performans iz njihovega opusa, če pa nimajo performansov, ustvari performanse, ki se navezujejo na njihovo delo. Kot zadnjo, dvanajsto uprizoritev bo umjetnica Anita Wach izvedela svoj performans kot nekakšen pandan doslej izvedenim delom. Če parafraziram; Dante stopi v kožo drugih umetnikov. Spet ruši predsodke in premika meje.

Mi nikada nismo bili…, 2017; Photo: Wolfgang Woessner

Dante Buu & the Unknown Artist: PIGS NEED LOVE TOO, 2017., Fotodokumentacija javne intervencije v Melku, Avstrija.

»Sem dvojček, škorpijon, riba,« se Dante v pogovoru takoj opiše, celo opredeli. Kdor se zabava ali zanima nad horoskopom, bo verjetno vzdihoval ob tej kombinaciji, saj gre očitno za senzibilnost na potenco! Pogovor takoj steče v smeri komentiranja realnosti in količine neumnosti in fanatizma, ki nas obkroža. On to med nama dvema verjetno najbolje in najmočneje čuti. Je pa “eden od prvih umetnikov muslimanskega porekla, ki je javno razkril, da je gej na Balkanu”, kot je pred dvema letoma sam povedal v intervjuju pred beneškim bienalom. Dante, subtilen kot je, s pridihom delusional optimizma, kot ga sam imenuje, v pogovoru opozarja na človeško vedenje, pri čemer ugotavlja, da je to edino, kar obvladujemo in s čimer lahko vplivamo na stvari. »Moj največji strah v življenju je postati vojni dobičkar,« pravi. Nisem si mogel kaj, da se ne bi vprašal: kaj naj umetnik naredi, da postane vojni dobičkar? V isti sekundi sem dobil odgovor: “Ne predstavljam si, da bi služil denar od tuje bolečine. Tanka je meja med pripovedovanjem zgodbe o bolečini in travmi, od koder prihajaš, kar je lahko katarzično, in med »naročenim« reproduciranjem tebe, kot si drugi želijo, da si.” Vedno je bil v nezavidljivem položaju; moški, feminiziran, gej, musliman in umetnik.

To naše okolje je bilo, če nimamo boljše besede, izziv. Ampak recimo temu pravilno – travma. Zato mu je pomembna empatija do vseh bitij; šibkejših, ranljivih, živali. »V družbi sem bil ves čas izključen in ustrahovan, a sem hvaležen svojim staršem, ki so mi s svojo podporo rešili življenje,« pove in podrobneje opiše svoje socialno ozadje: »Nekateri starši so svojim otrokom preprečevali, da bi se družili z mano. Meni je, na primer iz otroštva, danes najljubša – Lambada.” Krilo iz videospota za pesem Lambada je za Danteja predmet čaščenja. Ko ga omeni, pravzaprav govori o njem, ga začnem dojemati kot nekakšno relikvijo: “Našel sem ga celo tam, v Berlinu. Tukaj ljudje pustijo garderobo na ulici, da jo drugi najdejo in odnesejo. Tako sem našel svojega, Lambado.” Kolikor čuti ta globoka in prodorna čustva do predmetov, simbolov svobode, ljubezni in sprejemanja, toliko je aktiven, ko se mora odzvati na krivico. Zaradi nekaterih svojih političnih, pravzaprav čisto človeških potez, po Benetkah še nekaj časa ni razstavljal doma. Ta družbeni in politični vrtiljak vpliva na vse, kaj šele na Dvojčka, Škorpijona in Ribe. »Zelo sem žalosten, a tudi blagoslovljen,« se popravi v istem stavku in nadaljuje: »Na svoji poti srečujem čudovite ljudi, ljudi, ki mi dajejo upanje in vero vanje. Morda zvenim kot hud idealist, a mislimo, da bi morali skrbeti drug za drugega.”

Photo: Lekuona

Preidimo na razstavo. Enajst velikih umetnikov, enajst umetniških balvanov, katerih dela bo na novo interpretiral ta dvojček, škorpijon in riba. Z nekaterimi se je za sodelovanje dogovoril takoj, od nekaterih na odgovore še čaka, pri nekaterih občinstvo čaka posebno pojasnilo, ki je pravzaprav del dela. Nova postavitev zbirke v prvem nadstropju Metelkove vključuje dela umetnic, združenih okoli dveh širokih tem: na eni strani patriarhat, telo in mediji ter na drugi ideologija in vojna. Dante tej zgodbi s svojim delom prinaša nove razsežnosti; vsak dan je drug performans in zadnji dan je Dantejev performans, seveda je Dante, dosleden kot je, to delo namenil nekomu drugemu. Delo izvaja umetnica. »Zelo zanimivo mi je osvobajati delo od sebe,« pojasni s kratkim premorom: »Naučil sem se, da v trenutku, ko je umetnina razstavljena, ko je izvedena, ni več moja, torej umetnikova. Takrat postane nikogaršnja in od vsakogar. Ima svoje življenje. Marina Abramović na primer,” nadaljuje s konkretnim primerom: “Veliko je naredila, ko je izpostavila performans. Njena dela se izvajajo brez vprašanja, brez dovoljenja.”

Dante Buu je umetnik, ki ne bo le reinterpretiral znanih del pomembnih umetnikov, temveč jim bo dal novo življenje in da za podpisom umetnika, ki je prehodil pot od Rožaja do Berlina, od feminiziranega do moškega, od sočutja do sprejemanja ali karkoli sem že izpostavil z umetnikovo izjavo: You do not have to be good. Dodala bi samo, predvsem po pogovoru z Dantejem, ker se mi ta (njegova) izbira vsiljuje tako rekoč sama od sebe – But you can choose to.