Zaradi teh dveh plesnih predstav boste navdušeni nad vsem, kar je nerazumljivo in abstraktno

Sodobni ples in gledališče nista le predstave – sta portala v nove svetove, kraji, kjer se svobodno odpirajo vprašanja o življenju, čustvih in družbi. Če bi kdaj morala izbirati med knjigami, umetnostjo, filmom in gledališčem, moram priznati, da bi izbrala gledališče. Nekako mislim, da z gledališčem dobivam vse tisto ostalo, čemur bi se odrekla. Spominjam se filmov, razstav in trenutkov, ko kupujem knjige v knjigarnah, še posebej pa se spominjam predstav, nekatere gledam tudi večkrat.

Obstajajo predstave, ki so enako odlične z vsakim nastopom, vendar še vedno drugačne. Sodobni ples ni le gibanje, je prostor, v katerem telo pove vse, česar besede ne morejo. Prepleten je z občutki, mislimi in energijo, ki včasih prelomi meje logike. Ko gledam ples, se potopim v zgodbo, ki je resnična kot sanje – lahko je kruta, čustvena, pomirjujoča, divja. Brez filtrov, brez koreografije, ki bi igrala na varno; Performerji ustvarjajo trenutek, ki je spontan, nepredvidljiv in popolnoma avtentičen. Ta trenutek postane ogledalo časa, strahov in upanja, vsega, kar preživljamo. To je prostor, kjer preneham biti pasivni opazovalec, oder pa postane prostor, kjer se soočim(o) s tem, kar smo in kaj bi lahko bila(i), brez kakršnih koli pravil ali okvirov.

Love Will Tear Us Apart

Ena takšnih predstav je Love Will Tear Us Apart, prvi del trilogije o odnosu sodobnega plesa in specifičnega žanra pop glasbe, ki je nastala za izvajalko Petro Hrašćanec. Predstava na letošnjem Teden sodobnega plesa v Zagrebu 2. novembra beleži svojo 100. izvedbo in gledala jo bom petič. Sam žanr dela se giblje med rock koncertom, izpovedno obliko in abstraktnim plesom. Ljubezen iz naslova se prenaša na ljubezen do plesa, samo plesno dejanje, medtem ko ta predstava obravnava razliko med plesom in njegovim uresničevanjem kot družabnega dogodka, še posebej, ker gre za solistično predstavo plesalca. Petra Hrašćanec izvaja plesne točke, izbrane ljubezenske pesmi, medtem ko v odmorih spoznavamo navidezno sproščene, bežne podrobnosti o nastanku produkcije, ki razkriva subtilno mrežo razmerij moči. Predstava je bila premierno prikazana ravno na Tednu sodobnega plesa leta 2011. Gre za eno največkrat uprizorjenih hrvaških plesnih predstav in Petra Hrašćanec je bila zanjo leta 2012 nagrajena z Nagrado hrvaškega gledališča za najboljšo žensko plesno vlogo.

Navdih za to predstavo sta avtorja Petra Hrašćanec in Saša Božić našla v glasbi – Navdih za to predstavo sva našla v glasbi in načinu, kako preživljava čas z njo. Veselje do plesa. Nekako nama je v predstavo uspelo vstaviti celo svoje interne šale, brez da bi povzročila prelom v dramaturški liniji recepcije besedila. Plesne predstave so opazovalcem in novemu občinstvu pogosto – tistim, ki se s takšnimi deli še niso srečali – abstraktne in nerazumljive. Morda so jim predstave všeč zaradi glasbe ali vizualnega vtisa, vendar se spet zdi, da jih ne razumejo v celoti. Ta predstava zagotovo razbija te ovire pri razumevanju. – To je tako, kot ko modelirate glino. Material je tu, vendar so ravno roke tiste, ki modelirajo in ta specifična ideja, ki naredi razliko. Pri preoblikovanju nečesa abstraktnega v materialno je zame najpomembnejše “kako” in to vprašanje me še danes napolnjuje s presenečenjem in svežino. – je Petra precej slikovito pojasnila. – Svoboda izražanja je tisto, kar je po mojem mnenju specifično v tej predstavi in v kombinaciji z že znanim in sprejetim (besedilo, ki je vstavljeno med znane glasbene točke) ustvarja zanimive oblike in načine recepcije.

Ko sem prvič videla to predstavo, sem se spraševala, kako je izgledala prva plesna izkušnja te izvajalke. Na odru je kot riba v vodi, morda bolj kot katera koli druga sodobna plesalka, ki sem jo kdaj videla. Morda je tudi to razlog, da sem to predstavo videla tolikokrat in jo bom spet. Petrina prva izkušnja na odru s tem nastopom je bila (…) Predstaviti nekaj drugačnega, kar na premieri v &TD pred 12 leti ni bilo dovolj izpopolnjeno, in s tem tudi nekaj vere, da je v redu trenutno biti na tem mestu, nezadostna in z napako (ki je ostala do danes). In zdaj, dvanajst let kasneje, je (…) Raziskovanje gibanja, občutek v telesu pri gibanju, uporaba sil, ki delujejo na moje telo, domišljijo in ustvarjanje v trenutku, pa tudi ta neverjetna prisotnost v “zdaj”, so zame razkošje, ne pa kariera.

Igro skupaj podpisujeta Saša Božić in Petra Hrašćanec, ki sta podpisala tudi glasbeni izbor. Predstavo igra Petra Hrašćanec, osvetlitev podpisuje Marino Frankola, kostumografijo pa Zdravka Ivandija Kirigin.

Mašina

Poleg Tedna sodobnega plesa v Zagrebu tudi v Beogradu poteka Kondenz, festival sodobnega plesa in performansa. Slogan letošnje izdaje festivala je “Znaki (ne)varnosti. V primeru nevarnosti se zberimo.” V svetu, kjer nevarnost postane signal, pa tudi sredstvo za umik, Kondenzacija izbere združevanje, okrepi prijateljstvo, skupnost in na koncu – ljubezen. Nocoj Bojana Robinson izvaja predstavo Mašina, ki tematizira odnos med človekom in strojem, skozi odnos med dvema osebama pa skozi odnos ultimativne ljubezni, odnos med materjo in otrokom. Predstava je duet med Bojano, koreografinjo in izvajalko, ter dihalnim aparatom, ki ga občasno uporablja njena hči. Čeprav je naprava prisotna zaradi otrokovega zdravstvenega stanja, se avtorica ukvarja s svojim odnosom do tehnologije, ki posredno in neposredno vpliva na avtoričino življenje.

Photo: All That I Left Behind is Here, ©Dorothea Tuch

Ta naprava je del našega družinskega življenja že 6 let. Prvih nekaj let je deloval vsak večer, včasih podnevi, sčasoma pa se je potreba in pogostost uporabe na srečo zmanjšala, kar mi je odprlo prostor za fantaziranje o drugačnem odnosu do naprave in ideji o skupnem nastopanju na odru. – je svojo potrebo po ustvarjanju prav takšne igre pojasnila Bojana. Ta povsem intimen pristop k aparatu, ki predstavlja velik del zasebnega, celo družinskega življenja, je izredno zanimiv prikaz tega, kar pogosto imenujemo “odnos med človekom in strojem”. Zagotovo to ni nekaj, kar prvo pade na pamet. Način gradnje igre je bil drugačen in specifičen. – Veliko truda smo vložili v raziskovanje tega odnosa in poskušali najti jezik uspešnosti, ki bi odstranil nepotrebne razlage. Koreografski jezik je zgrajen iz same telesnosti stroja, njegove fizične prisotnosti poleg mene, na meni in z mano. Plesni material je bil razvit s postopkom ponavljanja, dodajanja novih elementov in skrbnega urejanja teh elementov, da bi ustvarili harmonično in ekspresivno koreografijo.

Photo: All That I Left Behind is Here, ©Dorothea Tuch

Bojana Robinson bo nocoj v Centru za kulturno dekontaminacijo v Beogradu izvedla predstavo Mašina, za katero je oblikovala koreografijo, Dimitrije Kokanov pa bo izvedel besedilo in dramaturgijo. Scenografijo in video podpisuje Dorian Šilec Petek, glasbo je napisala Manja Ristić, kostum pa Timotej Rosc.

Photo: All That I Left Behind is Here, ©Dorothea Tuch