Obrazi za ogled:
Enzo Vogrincic - igralec, o katerem brenči filmska industrija

Potem ko je lani zaključil beneški filmski festival in bil predstavljen v kinematografih po vsem svetu, je v začetku leta 2024 doživel svojo streaming slavo na Netflixu, kot ena največjih uspešnic iz neangleško govorečih držav. Gre za film Society of the Snow španskega režiserja J. A. Bayona, o katerem se ne neha govoriti in zadnjega v nizu nominacij za najprestižnejšo filmsko nagrado, Oskarja, v kategorijah za Najboljši tujejezični film ter Najboljše ličenje in pričeske. Film podoživlja zgodbo o eni najbolj neverjetnih letalskih nesreč v zgodovini (prvič je bila prikazana kot film Alive iz leta 1993), ko je letalo iz Urugvaja v Čile z ekipo ragbija, družino in prijatelji igralcev, skupaj s posadko leta 1972 strmoglavilo v Andih. V neusmiljenih gorskih snežnih razmerah, kjer so preživeli nekaj več kot dva meseca, je preživelo 16 potnikov, ta dogodek pa še danes velja za čudež. Film je združil odlično ekipo igralcev s špansko govorečega področja, večinoma new comera. Eden od njih je Enzo Vogrincic, čigar povezanost s tem delom Evrope je očitna. A poleg tega smo želeli Enza bolje spoznati, saj je trenutno na radarju svetovnih medijev kot ime, ki si ga velja zapomniti. Razkril nam je več o sebi, kako je bilo delati pri tako zahtevni filmski produkciji, ki ga je izstrelila v filmsko orbito in kaj ima skupnega z Numo Turcattijem, zadnjim umrlim v tragediji, ki ga je utelesil v filmu. Ujeli smo ga nekje na letu med Evropo in Ameriko in priznati moramo, da so nas razmišljanja tega tridesetletnika očarala. Enzov čas prihaja.

Živjo Enzo, kako si in kje trenutno preživljaš čas?

Zanimivo, trenutno sem na letalu. Zadnje čase se moje življenje vrti okoli letal. Včeraj je bila podelitev nagrad Goya in že ob 6. uri so naju pobrali, da sva šla naravnost na letališče v Madrid, zdaj pa potujem v Los Angeles. Povabljen sem bil na zasebno kosilo z vsemi nominiranci za oskarja. Zanimiva usoda. In spet, kot velikokrat v zadnjem času, moram biti v zraku.

Vedno ste se želeli posvetiti igralstvu, začeli pa ste na odru v rodnem Urugvaju. Katera je bila ta vloga, ki vas je spodbudila k filmu in kako ste se prilagodili filmski igri? Ali obstaja zate razlika med gledališčem in filmom in nameravaš obdržati oboje?

Vedno ali vsaj skoraj vedno, sem bil kot otrok prepričan, da bom postal vohun, ja, pravi vohun pod krinko. Nisem bil prepričan, kako, vendar sem vedel dve stvari; prvič, da moram seveda v ZDA in drugič, da potrebujem vohunsko usposabljanje. Dobro se spomnim, kako sem si izmišljal treninge na domačem dvorišču, kjer sem se celo popoldne igral ali natančneje treniral za poklicnega vohuna. Če bi me starši vprašali, kaj počnem, bi jim prepričljivo lagal, da se nekaj igram, saj vohun seveda nikoli ne razkrije svoje identitete. Že takrat je bilo nekaj v tej otroški igri, kjer danes, kot odrasel, gledam na igro v smislu poklica, kot na sestavni del sebe. Ta zamisel o ohranjanju skrivnosti in nerazkrivanju je igra. Misliti o sebi kot o nekom drugem, od tistega, kar sem, je igranje. Priprava na ta specifičen poklic vohuna in zavedanje, da potrebujem usposabljanje, je tudi priprava igralca. Čez čas še vedno najdem sledove prejšnjih lastnosti, kjer mi je bila profesionalna igra kot otroška igra že nekaj naravnega zame. Naslednji spomin je povezan s trenutkom, ko sem prvič doživel gledališče. Spomnim se, kako sem s sošolci v osnovni šoli sedel v gledališču, pred začetkom predstave in bil živčen, kot da se dogaja nekaj pomembnega. V trenutku, ko so se prižgale luči na odru in se je dvignila ogromna rdeča zavesa, sem se takoj teleportiral na drugo mesto, živo se spominjam, kako mi je razbijalo srce.

Šele pri 15 letih sem spoznal, da je igranje poklic, ki se mu lahko posvetim, a seveda v Urugvaju in zame, otroka, ki sem se rodil v neugodnem ali nekoliko pozabljenem okolju, sem si težko predstavljal sebe kot filmskega igralca ali pa se je vsaj meni zdela ta ideja nemogoča. Hkrati me kino takrat ni zanimal, zato je gledališče postalo moj cilj. Raziskoval sem, kako zdaj naprej; Ugotovil sem, da moram študirati na EMAD (Escuela Multidisciplinaria de Arte Dramatic), poslušati predavanja od ponedeljka do sobote po 6 ur na dan, da moram opraviti sprejemni izpit, v razredu pa je bilo mest le za 20 ljudi. Starši so me vprašali, kaj je plan B, če ne opravim sprejemnega izpita? “Ni plana B,” sem jim rekel. Pri meni nikoli ni bilo dvoma, ni bilo druge možnosti, kot da se posvetim igralstvu. In v naslednjih štirih letih sem se vedno bolj zaljubljal v ta poklic. Od drugega letnika sem začel profesionalno delati kot gostujoči igralec v gledališču Comedia Nacional v Montevideu, hkrati pa sem odkrival veselje do ustvarjanja predstav s prijatelji. Šlo je za čisto improvizacijo. Bilo je to ogromno ur, preživetih na vajah, brez financ in s skromnim občinstvom, saj so običajno so k nam prišli le prijatelji in družina. Gledališče brez dobička, samo predanost igri.

Filmi so prišli kasneje, postopoma in nekako po naključju. Na začetku so se pojavile določene možnosti sodelovanja pri študentskih kratkih filmih. Na plakatu, ki so ga prilepili na vrata EMAD-a, je vedno pisalo NEPLAČANO, ampak to nikoli ni bilo pomembno, tega sem bil že vajen. Od priporočila do priporočila sem prišel do snemanja profesionalnega kratkega filma Yí (el río que no se corta), nato do sodelovanja pri filmu A Twelve-Year Night režiserja Albarja Bretchnerja in čez nekaj časa do prve glavne vloge v film 9 Nicolása Branca in Martina Barrancheja. V tem času sem spoznal razliko med gledališčem in filmom. Spoznal sem, da lahko razbijem omejujoče predstave o sebi kot o nekom, ki ne zna igrati na filmu, da nisem prepričljiv, da je moje gledališko igranje pretirano za kamero. Ampak vseeno, nekaj je funkcioniralo. Na koncu sem prišel do zaključka, da se gledališče in film dopolnjujeta v svojih velikanskih razlikah. Eden krepi lastnosti, ki jih drugi ne in obratno. Če ju primerjam, spoznavam film z delom v gledališču in gledališče z delom na filmu. Ne bi mogel zapustiti gledališča, pa če bi si še tako želel. Gledališče je potovanje s prijatelji, medtem ko v filmu prijatelji nastajajo sproti po poti.

Leta 2021. je bila tvoja prva glavna vloga posvečena Christianu Ariasu, uspešnemu urugvajsko-argentinskemu nogometašu. Zanimivo, glede na to, da je bil tvoj oče nogometaš v Urugvaju. Povej mi več o tem.

Nekoč mi je ena režiserka povedala nekaj, kar se mi je vžgalo v spomin: “Človek si ne izbira likov, liki izberejo njega.” Takrat nisem povsem razumel, kaj je s tem mislila, a s časom je postalo smiselno. Ko se globoko povežeš z likom, je nekaj na tem liku, kar te spominja na tebe samega, preden se začneš prepoznavati v njem. V primeru Christiana je zgodba fantastična. Moj oče je doživel trenutek slave kot profesionalni nogometaš in kot ljubitelj nogometa me je že od 4. do 12. leta starosti vodil na treninge v različne ekipe. Pravil mi je, kako sem prvi dan vstopil v igro na igrišču in zelo hitro začel osvajati šport. Ne da bi se tega zavedal, enostavno nikoli nisem hotel igrati nogometa. Danes se zabavam ob igranju s prijatelji, vendar me na splošno ne zanima in ga ne spremljam. Očetu nikoli nisem mogel povedati, da me nogomet sploh ne zanima, da nočem igrati, hvaležen sem bil vsakič, ko je bil trening odpovedan, še bolj pa, ko je bila tekma odpovedana. Ko sem prejel scenarij za 9, sem vedel, da je namenjen meni. Christian, profesionalni nogometaš, ki ne ve ali želi igrati nogomet, ker si ga ni izbral osebno, ampak je moral igrati, ker je njegovo kariero vodil oče. Čudovito je bilo živeti ta lik, da sem lahko na nek način izrazil tisto globoko željo, ki je nikoli nisem mogel javno priznati, željo, da nočem več igrati. Liki in igra ti dajejo priložnost, da odkrivaš samega sebe, se sprašuješ in poglabljaš svoje spoznanje o sebi. To je eden od razlogov, zakaj sem se zaljubil v ta poklic. Ko Christianu na koncu filma uspe očetu povedati, da noče več igrati in ko moj oče pride v kino gledat ta film, se je zame uresničil osvobajajoč ciklus.

Za nas je posebej zanimiv tvoj priimek Vogrincic, imaš slovenske korenine. Mi lahko na kratko poveš več o tvoji družinski zgodovini?

Moral bi raziskati več o tem, zdi se, da bi bila to zanimiva zgodba. Vem, da je moj praded prišel z ladjo iz Slovenije v Južno Ameriko med drugo svetovno vojno. Prišel je s celotno družino, vključno z mojim dedkom, ki je bil takrat star približno 2 leti. Načrtovali so odhod v Argentino, a so se iz nekega razloga odločili, da pot nadaljujejo z ladjo do naslednje destinacije – Montevidea v Urugvaju.

Si povezan z balkanskimi koreninami? Obiskuješ te konce ali jih šele nameravaš?

Obožujem besedo Balkan, v meni vzbudi željo po povezovanju. Toda resnica je, da še vedno ne vem veliko o Sloveniji, zdi se mi čudovit kraj, ki me motivira, da ga spoznam vsakič, ko se vrnem v Evropo. Začel bi verjetno z Mursko Soboto, od koder izhaja moja družina. Mogoče pa tam najdem kaj zase.

Kako je bilo odraščati v Montevideu, česa se spominjaš, kaj je zaznamovalo tvoje otroštvo tam?

Montevideo ima, tako kot vsako drugo mesto, svoja območja. Soseske so zelo različne in v vsaki živiš in rasteš na drugačen način. Odraščal sem blizu svetišča Gruta de Lourdes, ki je na obrobju Montevidea in znotraj tega, kar mediji imenujejo Rdeča cona. Že ime pove, da gre za marginalno območje in vse, kar je obrobno, je vedno povezano z nevarnostjo, seveda tudi za tiste, ki tam ne živijo. Odraščal sem z omejitvami in pomanjkljivostmi, kot so zavrnjene priložnosti in možnosti, ki lahko sčasoma ustvarijo duševno breme, ki ga je težko opustiti. Od tam je svet vedno izgledal, kakor da vse deluje proti nam. Vendar se spomnim, da sem se kot otrok tega vedno zavedal. Moji starejši bratje so se pogosto pritoževali, da si morajo na razgovorih za službo izmišljevati, od kod prihajajo, ker bi bili zavrnjeni, če bi omenili Rdečo cono. Po drugi strani pa je sam Urugvaj skromna država z malo prebivalci in skoraj brez turizma, kjer izhod na ulico pomeni, da boste verjetno srečali nekoga, ki ga poznate, ali osebo, s katero imate skupne znance. Zato je Montevideo majhno mesto. Je čudovit mir, ki me vedno bolj privlači, odkar potujem in se vanj vračam, vedno bolj cenim, kako smo ljudje tam povezani, srčni, topli. Zdi se mi, da pozabljamo, da smo tam vsi na nek način sosedje. Hkrati te odraščanje v kraju, kjer je napredek kompliciran, vedno popelje v tujino, daleč od mesta, od koder prihajaš in kjer so boljše možnosti zate.

Vendar se spomnim, da sem se pri 10 letih učil o geografiji Urugvaja in njegovih značilnostih, ko je učiteljica omenila, da v Urugvaju nismo imeli potresov, vulkanov, tornadov, monsunov in cunamijev. Spomnim se, da sem ob pogledu na zemljevid sveta pomislil: kakšno srečo imam, da sem se rodil tukaj.

Rekla bi, da trenutno doživljaš vrhunec svoje kariere. O filmu Society of the snow govori ves svet. Kaj se je spremenilo v tvojem življenju v zadnjem času?

Moje življenje se že dolgo vrti okoli tega projekta, tako rekoč od njegovega začetka. Že odhod na tako dolgo pot zaradi snemanja pomeni spremembe. Za začetek je bilo to prvič, da sem zapustil Južno Ameriko in od takrat naprej je vse postalo intenzivneje. Po premieri filma sem doživel trenutek, ko je nekaj, kar je bilo tako dolgo del mene, postalo javno in ljudje so imeli možnost, da s tem čustveno povežejo. Podobno začneš graditi različico sebe, ki je nekoliko izmišljena in to je tisto, kar zdaj odkrivam. Ljudje me poznajo po Numi in to se pomeša s tem, kdo v resnici sem. Kot da gre za kombinacijo obeh osebnosti; ljudi, ki me kličejo Numa in ljudi, ki me kličejo Enzo. Še bolj čudno pa je, da začenjam na novo graditi svoje intimne prostore v javnosti in ta meja je ponekod nekoliko zabrisana. V Urugvaju mi ​​mediji sledijo, a na srečo so tam ljudje na splošno bolj umirjeni in niso agresivni, medtem ko je v Madridu celotna zgodba z mediji bolj intenzivna. Čudno je doživeti, da končaš kot lik na majici, skodelici ali kartonu v naravni velikosti. Ta medijski hrup je tako glasen, da se začenjam videti od zunaj. Poznam sebe in verjamem v to, kar sem, a ko me ta zunanja podoba preseže, vse skupaj postaja nekaj drugega. Moje življenje se malo po malo spreminja in sprememba se zgodi, še preden se sploh zavem, da se je pravkar zgodila.

Kako zahtevne so bile zate priprave na vlogo Nume Turcattija, zadnjega pokojnika, ki je skoraj dočakal rešitev skupaj z vsemi 16 izčrpanimi po 72 dneh, preživetih v neverjetnih zimskih razmerah med gorami. Resnična zgodba o preživetju te letalske nesreče je več kot fantastična in skoraj nadrealistična.

Že prehod iz gledališča v film, nepričakovano sodelovanje v megaprodukciji sredi gora je samo po sebi scenarij, ki ga je nemogoče predvideti. Na srečo sem med sedmimi meseci avdicij in dvema mesecema priprav, skozi katere smo šli pred snemanjem, zgradil lik Nume in se pripravil na to, kar prihaja. Ostalo je, kot vedno v mojem življenju, učenje skozi delo, nekaj, v čemer zelo uživam. To snemanje mi je prineslo veliko prakse in izkušenj. Snemali smo 147 dni, z ekipo vrhunskih profesionalcev, zgodba te izzove tudi na fizični ravni, igra pa postane del tebe in tvojega pravega telesa. (op. Enzo je moral za vlogo v le nekaj mesecih shujšati za 23 kilogramov). Mraz in lakota sta elementa, zaradi katerih je vse bolj resnično. Dejansko nosite lik v svojem telesu. Moj največji izziv je bil boj z lastnim umom. Da premagam stalno idejo, ki pogosto živi v meni in mi globoko v sebi govori: Naredili so napako in ugotovili, da to nisem bil jaz. Ta ideja, ta sindrom vsiljivca, ki je tako pogost v tem poklicu, je čez čas postala moja gonilna sila, držala me je naprej, ni mi dovolila, da bi popustil, ker če bi popustil, bi opazili. Na srečo so se povsem zmotili in me niso odpustili. Ta misel me vedno pripravi do tega, da se do konca vživim v vlogo.

V pripravah na vlogo si imel priložnost govoriti z resničnimi preživelimi. Kako si to doživljal in kako ti je pomagalo pri vlogi?

Srečanje z njimi v živo je zgodbo naredilo resnično in konkretno in to je dobro. Ko prvič slišiš, kaj se je takrat zgodilo, se zdi kot mit, ki med pogovorom z njimi počasi izgine in postane zgodba, ki se je zares zgodila. Najprej sem jih spoznal pred snemanjem, potem pa smo kasneje vsi skupaj potovali, da smo promovirali film po festivalih. So ljudje, ki imajo zelo močno in poduhovljeno življenjsko izkušnjo, veliko poučujejo, ne da bi se tega sploh zavedali, govorijo o življenju skozi posebno perspektivo, saj so vse to doživeli in so še danes tukaj, imajo družine in življenja, ki se nadaljujejo. Za utelešenje Nume jih je bilo nujno spoznati. V intervjujih vedno povem, da je oteževalna okoliščina pri Numi ta, da je on bil nekdo resničen, jaz pa ga nimam možnosti spoznati in se mu približati. Zato ga moram graditi iz spominov tistih, ki so ga poznali, njegovih bratov, prijateljev in tudi preživelih, ki so z njim preživeli 60 dni v gorah. Z vsemi ljudmi, s katerimi smo se pogovarjali o Numi, sem našel skupne stvari, da je bil izjemen prijatelj, njegovo integriteto, njegovo moč, vrline, ki so jih vedno vsi v en glas poudarjali. In to je redkost, da se vsi preživeli o nečem strinjajo.

Vsi tisti, ki so preživeli, niso samo tisti, ki so z letalom strmoglavili v gore, danes so večji ljudje od tega, z resničnimi življenji, ki jih še naprej živijo. Vendar jih ta zgodba spremlja vse življenje in vidim, da jo večina še vedno čuti. Čeprav so stvari premagane, ti še vedno tudi sledijo.

Kako je bilo delati z režiserjem J. A. Bayonom? Kaj si se naučil?

Boljše vprašanje je, česa se nisem naučil? Bilo je izjemno delati z njim pri projektu, bilo je kot na pospešenem magistrskem študiju filma. Zelo se je trudil, da mi je na koncu olajšal delo. Brez dvoma je intenziven, deluje tako hitro, da si mu prisiljen slediti. Je režiser, ki nobenega spekta ne prepušča naključju, ampak poskrbi za vse. Videl sem ga, kako je razburjen hodil na prizorišče, po prepiru z oblikovalcem in na koncu sem letalo pobarval s krvjo, ker je opazil, da manjka ta detajl. Hkrati pa na snemanju veliko posluša in od vseh črpa ideje za ustvarjanje vsakega posnetka. On trdo dela in hkrati improvizira, ima oba aspekta, to je vrlina. Obenem morate biti tudi pogumni, da tako ogromen set prepustite na razpolago kreativnosti in spontanemu trenutku. Po temu, ko smo dva meseca vadili vsak dan, postavljen scenarij spreminjali in predelovali po vajah, smo ga videli, kako je prišel na set z novim spisanim načrtom za snemanje in novimi prizori, ki jih je skiciral prejšnji večer, potem ko je v montaži videl, da mu nekaj manjka . Kot igralca te sili, da si na voljo in mu zaupaš.

Gresš na podelitev oskarjev?

Zgleda da grem.

Na čem trenutno delaš? Kakšni so tvoji načrti?

Trenutno uživam v vsakem dodatnem izletu s filmom. Do nedavnega sem slutil, da se vse to lahko zgodi in ker ne vem, ali bom še kdaj imel takšno priložnost, sem se odločil, da se osvobodim vseh obveznosti in sem na voljo ter spremljam film, kamorkoli gre. Trenutno je to prioriteta in bo še čas za razmislek, čemu se bom posvetil naprej. Na srečo nisem anksiozna oseba, pravzaprav mi je zelo všeč, ko čas teče med dvema likoma. V tem obdobju se v človeku nekaj spremeni in dobro je prisluhniti temu igralskemu klicu. Bomo videli kako naprej.

Netflix Studios

Ko ne igraš, kaj radi počneš, kaj ti okupira misli, o čem razmišljaš?

Toliko stvari… Verjamem, da sem po naravi kot vsi ljudje radoveden, predvsem pa v vsem, kar mi pride pod roke, iščem ustvarjalnost. Trenutno imam nekaj idej, na katerih delam … Pišem knjigo, neke vrste reflektivni dnevnik snemanja, ne vem, ali bo kdaj izšla, a delam na njej. Vsako izkušnjo rad zreduciram na nekaj bolj konkretnega.

Po drugi strani pa gradim mini gledališče, ki meri 75 cm v dolžino x 40 cm v širino in 65 cm v višino. Je kot nekakšna realistična maketa gledališča, kjer želim prikazati izkušnjo skozi zvok, menjavo svetlobe in scenografijo. Je nekakšen poklon gledališču, težko ga opišem samo z besedami, je pa nekaj, kar združuje ročno delo in montažo zvoka, in to mi je zelo všeč. Vedno razmišljam o gledališču, razvijam nekaj eksperimentalnih gledaliških projektov za le nekaj gledalcev, le dva do tri, ki ga nameravam izpeljati kot eksperimentalni prototip doma. Včasih slikam, včasih oblikujem pohištvo v 3D (moj skriti piflarski del). Rada se družim z družino, prijatelji, rad imam svoje rastline, fotografirjo …