Projekt 9 samostojnih razstav v Beogradu je pomemben, skoraj izzivalen gest, ki ga ne bi smeli spregledati

Ko so časi zahtevni, umetnost je tista, ki naredi življenje znosnejše, ne zato ker nas odvrača od stvarnosti, ampak ker nam pomaga, da se z njo soočimo. Tako je vsaj pisal ameriški pisatelj in aktivist James Baldwin. Ko pa so sistemi že desetletja nestabilni in nezanesljivi, kultura pa področje v katero se že dolgo (lahko rečemo nič) ne vlaga, ta postane stranska disciplina, ki se z vsemi silami bori za svoj prostor. V tem boju so kulturne institucije ključni akterji. V tem smislu projekt 9 samostojnih razstav, ki si ga lahko ogledate do konca leta v Kulturnem centru Beograda, deluje kot pomemben, skoraj izzivalen gest. Devet različnih razstav, razporejenih v treh galerijskih prostorih, oblikuje program, ki potrjuje da ima scena, kljub pomanjkanju sredstev in odsotnosti sistemske podpore, še vedno energijo, ideje in umetnike, pripravljene spregovoriti. Ob izidu kataloga projekta 9 samostojnih razstav smo se pogovarjali s kustosi Zoranom Đakovićem Minnitijem, Vladimirom Bjeličićem in Senko Ristivojević, pa tudi z dvema umetnikoma, Nino Ivanović in Lukom Trajkovićem, ki sodelujeta v tem ciklu. Njihova razmišljanja so le potrdila, da takšne pobude niso zgolj programska alineja, temveč način ohranjanja vitalnosti kulturnega življenja in vračanja občutka, da ima umetnost še vedno svoj prostor in svojo publiko.

Photo: Marko Ristović

„Ko delaš v instituciji, tvoja odgovornost je, da varuješ in ohranjaš ideje kritičnega odpora proti ustaljenim modelom dela in sodelovanja. Ta vrsta odgovornosti se je v zadnjem letu močno povečala, saj se skoraj vsak dan srečujemo z nelogičnostmi in s krizo sistema, v katerem živimo in delamo, pa tudi s številnimi individualnimi in kolektivnimi napori za bolj solidarno družbo. Participativnejši modeli dela v institucijah so verjetno edina pot k poskusu krepitve institucij, pa tudi širše, družbe,“ začne Zorana na moje vprašanje o tem, kako in kdaj so kot kustoska ekipa sprejeli odločitev, da spremenijo format razstavnega programa, in nadaljuje: „Junija letos smo prejeli odločitev, da se letni proračun kulturnih institucij, katerih ustanovitelj je Mestna občina Beograd, zmanjša za 50 odstotkov. Ideja o združeni razstavi je ena od oblik odpora proti tej odločitvi in povod za razmislek o tem, kako naj kulturne institucije delujejo v obdobjih družbene krize. Do uresničitve te ideje smo prišli skupaj z umetnicami in umetniki, katerih samostojne razstave so bile načrtovane za drugo polovico leta in ki jih je ta sprememba proračuna neposredno prizadela.“

Ker razstava združuje umetnice in umetnike različnih senzibilitet ter estetskih in medijskih pristopov, me je zanimalo, kako so sploh pristopili h konceptu. Besedo prevzame Vladimir: „Zelo pomembno nam je bilo ostati, kolikor je to mogoče, zvesti ideji samostojnih predstavitev, vendar iz novega zornega kota, takšnega, ki ga omogoča združeni format. To nas je nato v praktičnem smislu vodilo k razmisleku o postavitvi in k temu, da z omejenimi sredstvi ustvarimo občutek enotne celote. Tekstualni prispevki v vseh treh galerijskih prostorih so ključni orientir za obiskovalca. Prav tako nam je bilo pomembno, da z manifestom opozorimo na potrebo po spremembi jezika, s katerim govorimo o umetnosti. Zato se v njem pojavljajo pregovori, kot so

Če želiš priti do jedra, zlomi lupino; Kaj te zadržuje? ali Pesem nas je ohranila, njej hvala, ki režejo skozi besedilo in namigujejo na trenutno stanje lokalne umetniške scene, pa tudi celotne družbe.

Potrebujemo drugačne vrste pripovedi in doživetij umetnosti, zunaj okvirov strokovne javnosti, saj se svet spreminja neverjetno hitro, umetnost in kultura pa bi morali kljub številnim oviram pozorno spremljati utrip teh sprememb.“ Vprašanje, ki se ponuja samo od sebe, je vprašanje kompromisov in izzivov pri pripravi takšnega projekta in kaj je tisto, kar je kljub pomanjkanju sredstev ostalo neomajno. Senka tokrat odgovori brez obotavljanja: „Ob vsej širši transformaciji sveta, v katerem živimo, in v vrtincu težkih vsakodnevnih dogodkov v Srbiji se je v naših razpravah kar samo od sebe oblikovalo spoznanje, da niti naše delo niti delo institucij ne more ubežati valu sprememb. Hkrati pa se je postavljalo vprašanje, kakšne spremembe so sploh potrebne za vse udeležence sodobne umetniške scene.“ Nadaljuje: „Ob veliki meri samorefleksije je bil potreben odziv kustoskega tima kot mediatorja in oblikovalca programa, k nam pa so se pridružile umetnice in umetniki, katerih razstave so bile načrtovane za drugo polovico leta. Format devetih samostojnih razstav je drastična novost v KCB in verjamem, da tudi širše na naši sceni. Deluje skoraj absurdno, saj ko vstopiš v prostor, ugotoviš, da dve razstavi manjkata, ni dodatnih sten ali jasnih ločnic med razstavami, vsaka pa je skrčena na eno ali nekaj del. S tem pristopom smo želeli pretresti in premešati ustaljene modele umetniške prezentacije. V svetu nesmisla, ki se gradi že desetletja in zdaj počasi dosega svoj vrh, so tisto, kar nam je zares ostalo, pogovor, dvom in eksperiment. Dragocena je bila pripravljenost umetnic in umetnikov, da se prilagodijo in podprejo celoto. V težkih trenutkih, v katerih so se znašli KCB, naša ekipa in širša skupnost, nam je bilo pomembno znova verjeti, da nismo sami in da imamo zmožnost povezovanja in skupnega dela.“

Photo: Luka Trajković

Kustoski tim nas je spomnil, da sta povezovanje in skupno delo včasih edini mogoči odgovor. Prav iz tega skupnega impulza je nastal tudi dialog z umetniki. Kajti ne glede na to, koliko govorimo o institucijah in modelih delovanja, v središču vsega vedno stojijo avtorji in avtorice, katerih dela nosijo breme resničnosti s katero se je treba soočiti, pa tudi upanje, da jo je mogoče videti na nov način. Zato je bilo pomembno slišati tudi njihove perspektive. V pogovoru z Nino Ivanović in Lukom Trajkovićem je postalo jasno, da se boj za vzdržnost umetniške scene vodi na več ravneh: v ateljejih, ki izginjajo, v prepolovljenih proračunih, v ekološko opustošenih prostorih, v občutku zastoja, ki se je zajedel v družbo. A vendar oba umetnika v svojih delih, vsak iz svoje poetike, kažeta, da ima umetnost še vedno moč razširiti obzorja, preveriti naš odnos do sveta in odpreti vprašanja, ki jih je lahko pometati pod preprogo, nikakor pa jih ni mogoče v nedogled ignorirati.

Nina Ivanović že leta pozorno spremlja usode rek, tokrat pa je pozornost usmerila na Topčiderko. Na vprašanje, kaj jo je pritegnilo prav k tej reki, odgovori zelo osebno: „Topčiderka je del soseske, v kateri sem odraščala, in še danes pogosto prečkam most nad Topčiderko, tik tam, kjer se izliva v Savo. Prav zaradi te fizične bližine in nevzdržnega smradu, ki se občasno širi iz reke, sem želela skozi delo raziskati stanje reke, po kateri se imenuje moj predel. Ko sem na spletni strani mesta Beograd brala letna in mesečna poročila o monitoringu rek, sem prišla do podatka, da je Topčiderka najpogosteje v peti kategoriji onesnaženosti (označuje najslabše stanje kakovosti reke) in da številni parametri presegajo dovoljene meje, medtem ko je v sedimentih najtrdovratnejši presežek težkih kovin – niklja. Več strokovnjakov, novinarjev in aktivistov se je ukvarjalo s problemom onesnaženosti Topčiderke, ki je splošno znan, predvsem ljudem, ki tam hodijo mimo ali se zadržujejo v bližini, denimo veslaškim klubom ob Savi. Tistim, ki s temo niso seznanjeni, lahko priporočim že nekoliko starejšo epizodo oddaje Ciklotron – Krstarenje Topčiderkom.“

Topčiderka, detalj

V kustosinskem besedilu Senke Ristivojević vidimo, kako je Topčiderka pravzaprav ogledalo odnosa človeka do narave. Zato me je zanimalo, ko je sama hodila po terenu, kaj je bilo najtežje sprejeti – zanemarjanje, onesnaženje ali ravnodušnost institucij? „Ne bi rekla, da je kaj težko sprejeti, bolj bi rekla, da je vse skupaj tragično. Seveda je vse po vrsti frustrirajoče: da je dovoljeno izlivanje kanalizacije v reke, da nimamo čistilnih naprav, da se institucije očitno premalo ali neučinkovito ukvarjajo s temi vprašanji.

Urejanje rek je dolgotrajen in drag proces, a nujen za zdravo življenje v urbanem okolju, ki je neverjetno bogato z vodami.

Del Dubokega potoka, ki sem ga fotografirala v gozdu, skrit pred ljudmi, deluje zares čarobno. Iz njega nastane Topčiderka, ki pa med potjo skozi naseljene dele žal izgubi vse značilnosti, kot je Senka Ristivojević lepo zapisala, neke gozdne vile. Med iskanjem informacij o naših rekah sem naletela tudi na čudovit projekt revitalizacije Topčiderke, ki ga je pripravil Inštitut za gozdarstvo in ki res vliva upanje, a je predlagana rešitev s plavajočimi rastlinskimi otoki vzdržna le, če se ob celotnem 30-kilometrskem toku reke odstranijo številni fekalni in industrijski izlivi.“

Ne morem je ne vprašati, kako vidi povezavo med kolektivnim delom na 57. Oktobrskem salonu, ki se je ukvarjal s pomanjkanjem prostora za delo umetnikov, in to razstavo, v kateri odpira vprašanje ekološko ogroženih prostorov, ki so nam ključni za življenje. Ali so institucionalni propusti, ki uničujejo ateljeje, in tisti, ki uničujejo reke, pravzaprav del istega problema? „Kolektivni projekt Prostori za delo za Oktobrski salon je bil posledica okoliščin, v katerih delamo, kustoska ekipa pa nas je povabila, da temo pomanjkanja delovnega prostora komentiramo iz pozicije umetnikov, ki so takrat ostajali brez ateljejev v stavbi Jugošped. Dela, povezana z rekami, pa so prav tako posledica našega vsakdana – to je tu, pred nami, in problem je očiten. Seveda obstaja veliko težav, ki zadevajo vse segmente družbe, vendar je meni osebno tragično, da kot družba nismo sposobni ohraniti rek čistih, da viri pitne vode, recimo v Beogradu jih je kar nekaj, niso več varni. To pišem povsem zavedajoč se, da v Zrenjaninu ni pitne vode niti na domačih pipah, kaj šele na izvirih.

Jasno je, da je vse del istega problema – odsotnost skrbi, nege, vzdrževanja in podpore, kar velja tako za naravne dobrine kot za umetniške discipline.“

Ko govori o prihodnosti, ostaja Nina prizemljena in zelo jasna: obstajajo konkretni koraki, ki bi takoj izboljšali položaj umetnikov – stabilni razpisi, spoštovanje rokov, večji delež proračuna za kulturo, subvencionirani prostori za delo. „Večji delež državnega in mestnega proračuna za kulturo, podpora umetnikom v obliki subvencioniranih ateljejskih prostorov. Veliko stvari bi bilo treba izboljšati, vendar bi že zgoraj naštete spremembe prinesle stabilnejši položaj umetnikov in hkrati bolj funkcionalno vlogo umetnika v družbi.“

Luka Trajković izhaja iz povsem drugačne estetike, filmske. Njegove fotografije delujejo kot kadri iz filma, ki ne obstaja, kot „zamrznjeni trenutki“, ki so, odvisno od pogleda, uvod, sredina ali konec neke zgodbe. Kot pravi sam, prihaja iz „sfere gibljive slike“, zato mu je ta projekt hkrati blizu in tuj. Za vsako fotografijo je pripravil preproste opise prizorov in likov, ki jih je nato oblikoval z igralci, prijatelji in statisti. Kolikor koli načrtuje, vedno pusti prostor za tisto, kar se zgodi v trenutku, zato so nekateri kadri nastali povsem nepričakovano.

Photo: Luka Trajković

Šele ko je končal serijo, je prepoznal atmosfero, ki se skozi njo vleče: zastoj, negotovost, napetost, ki je ni mogoče prezreti. „Ko sem delal na tej seriji, sem to atmosfero gradil intuitivno, brez pretiranega razmišljanja o tem, kako naj bi se serija sploh občutila. A ko sem pripravljal razstavo in ponovno prešel ves material, sem ugotovil, da je ta atmosfera zelo podobna situaciji, v kateri se kolektivno vsi nahajamo. Pred nekaj leti ni bila nič drugačna, le manj smo se je zavedali, danes pa se ji ni mogoče izogniti. V tem smislu mislim, da moje delo reagira na to atmosfero – tedaj bolj posredno, danes neposredno. Fotografija je lahko prostor odpora, od svojega nastanka ima namreč ogromno vlogo v družbi, tako kot eno glavnih sredstev komunikacije kot tudi kot sredstvo posameznikovega izraza, glasu,“ pravi. Njegove besede me vodijo k vprašanju o delovnih pogojih umetnikov, ki pogosto niso niti stabilni niti spodbudni. Ali čuti, da obstaja prostor za razvoj, ali je ta „zamrznjeni kader“ bliže resničnosti, kot bi si želeli? „Absolutno bliže resničnosti, kot bi želeli. Tudi ta razstava je nastala v okviru devetih samostojnih razstav v enem razstavnem terminu, ker je bil letni proračun Kulturnega centra Beograda maja prepolovljen, na polovici leta, in ni bilo druge možnosti, da bi vsi avtorji razstavljali individualno. Razpisa Filmskega centra Srbije letos sploh ni bilo, vse stoji, večinoma se realizirajo le komercialni projekti in projekti politično opredeljenih avtorjev. Kulturna scena je v očitni krizi, tako kot stanje v celotni družbi, medtem ko se velik del sodobnih ustvarjalcev sooča z eksistenčnimi težavami, brez prostora in pogojev za delo.“

Da zaključimo ta pogovor in ga končamo z nekoliko bolj optimistično noto, Luko vprašam, kaj najpogosteje govori svojim študentom kot profesor na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu in kaj bi si želel, da bi njemu govorili v času študija? „Čudovito je, ko pri sedmih študentih vidiš sedem različnih pristopov in stilov. To nas vedno znova spomni, kako je izraz vsakega posameznika poseben in kako je treba negovati tisti začetni point of view, ki se seveda z delom, izkušnjami in formalnim izobraževanjem oblikuje, spreminja in razvija, a v jedru vedno ostane. To poskušam pogosto poudariti, da je včasih treba preprosto slediti tistemu intuitivnemu občutku. Mi smo tu, da jih naučimo osnovnih pravil in sredstev vizualnega izražanja, a se jim ni treba slepo podrejati. Najkreativnejše rešitve pogosto nastanejo prav iz omejitev, ki nas spremljajo vse od študijskih let, pa tudi kasneje v profesionalnem svetu, še posebej pa v avtorskem delu v našem okolju.“