„Izgledaš kot pravi gospod, poba!“ je rekel fotograf, ko sem se usedel na stol. Spomnim se, da sem se široko nasmehnil in se tesno oprijel mame. „Mama mi jo je izbrala!“ sem razložil izvor svoje obleke in metuljčka. Vzdušje v fotografskem studiu nakupovalnega središča JCPenney se je spremenilo. Vsi so gledali mojo mamo, ki je imela 21 let in je žarela od ponosa, čeprav sva bila na družinskem portretu samo ona in jaz. Živčni, usmiljeni pogledi so izginili. Videti urejeno kot pravi gospod je bil njen način, da ljudem pokaže, da je zame poskrbljeno.
Ko so me prosili, da razmislim o tem, kako sem postal dandy – tip moškega, ki samozavestno kaže svoj izvrsten okus, na začudenje in občudovanje okolice –, sem poklical mamo, osebo, ki me pozna najdlje. Pregledala sva družinske fotografije in se lotila naporne naloge seciranja vseh oblačil, ki sem jih kdaj nosil. Prva stvar, ki sva jo opazila, je bila sprememba, ko sem iz dojenčka prešel v „grozljivoobdobje“ dvoletnika. Iz klenega nasmejanega otroka sem postal nasmejan malček v oblekicah in kravatah. Vprašal sem mamo, zakaj na fotografiji, ki je že leta v hiši moje babice, na kateri sem bil star tri leta, nosim metuljček? Ustavila se je, pomislila in mi povedala zgodbo o tistem dnevu v JCPenneyju. Njena zgodba mi je osvežila spomin in me spomnila na številne spomine, ki so se ponavljali skozi moje življenje – ljudje so me ocenjevali na podlagi mojega videza, takoj spremenili svoj pogled name in pripoved, ki so mi jo pripisali. Dandy je v svojem bistvu tisti, ki spreminja pripoved – tisto, ki je globoko zasidrana v družbeno zavest skupnosti, iz katerih prihaja.
Ob sprehodu po razstavi Superfine: Tailoring Black Style v Costume Institute of the Met Museum – posvečeni temnopoltemu dandy slogu skozi zgodovino – sem opazil, da se ta narativ, ki se spreminja od 18. stoletja, vendarle boleče ponavlja. Gre za skrb, pa naj bo zase ali skrb za nekoga drugega. Od razkošnih tkanin in srebrnih ovratnikov, ki so jih lastniki sužnjev nadeli fantom kot znak statusa, do moških, ki so preoblikovali trenirko iz prepotenega delavskega oblačila v stajling, ki vabi k samozavestni hoji in sporoča bogastvo ter lahkotnost.
Dandy je v svojem bistvu tisti, ki spreminja naracije – tiste, ki so globoko zasidrane v družbeni zavesti skupnosti, iz katerih prihaja dandy.
Že kot otrok sem spreminjal pripovedi – počel sem tisto, kar sem videl početi fante na fotografijah revije Life, na temnopoltih univerzah (HBCU) in v čevljih, tako belih kot na dan, ko so jih kupili. Oblačila, ki sem jih nosil, ko sem se sprehajal po hodnikih moje zasebne šole v Virginiji (ustanovljene leta 1968, ko so se temnopolti otroci začeli vključevati v elitne javne šole), so dajala vtis, da je moj dom varen, da je z mano in mojo družino vse v redu – ker sem bila oblečen ne le lepo, ampak tudi razkošno. Potrebna sta čas in varnost, da se človek začne urejati, in mama mi je dala oboje. To je bilo sporočilo mojih popolno spletenih kitk, skoraj novih Tommy Hilfiger hlač, ki sem jih nosila z starinskim Hermès pasom. Svojim vrstnikom sem pravil, da lahko skrbim zase, čeprav imam mamo samohranilko.
Najbolj fotografiran Američan 19. stoletja Frederick Douglass je imel palico, na katero je naročil mojstru, naj vgravira dogodke iz njegovega življenja. Zgodba se je začela v suženjstvu, nato pa je dobila novo smer, ko si je Douglass nadel mornarsko uniformo – masko, ki mu je omogočila, da je pobegnil iz suženjstva in napisal novo zgodbo: zgodbo o svobodnem človeku. Bilo je leta 1838. Tri leta kasneje, leta 1841, je izdelal svojo prvo dagerotipijo v obleki, še eno uniformo, ki je temeljito spremenila način, kako ga je videla ameriška javnost. S tem je spremenil zgodbo o samem suženjstvu.
Tudi moj osebni dandy stil je modifikacija te osnovne zgodbe. Zaradi tega sem bil pogosto frustriran … Kako dolgočasno je, da mora biti moje življenje dandy človeka vedno v nasprotju z zgodovino, ki jo nenehno prekopavamo, s krivicami, ki so bile storjene mojim prednikom. Nekateri pa so moj slog in moje „razkazovanje“ razumeli kot žalitev tistih, ki so bili pred menoj, tistih, ki so zgradili stavbe, v katerih sem se jaz razkazoval. Ko gledam Douglassove dagerotipije, nasmeh, ki se skoraj pojavi na njegovih ustnicah, ali račune čistilnice W.E.B. Du Boisa s seznami njegovih številnih oblek, se spomnim tistega uveljavljenega stavka: „Jaz sem sanje svojih prednikov“. Takrat se spomnim, da nisem njihove sanje. Jaz sem njihova resničnost.
Harris, dramski pisac, scenarista i glumac, Photo: Micaiah Carter.
Stuntin’ is a habit, get like me, verzi Yung Joca mi pridejo na misel, ko se spomnim svoje prve Met Gale leta 2019. Tema je bila Camp, nosil sem rožnato Guccijevo obleko in dolg, okrašen noht na mezincu. Spominjam se zvodnikov, ki sem jih gledal pozno zvečer na BET-u, medtem ko je stric mislil, da spim. Bil sem tam zahvaljujoč predstavi Slave Play, ki je bila uprizorjena prejšnje leto in je bila načrtovana za odprtje sezone na Broadwayu tisto jesen. Takrat nisem razmišljal o tem, da bi bil dandy – bil pa sem še kako dandy. Nisem bežal pred negativnimi stereotipi, ki sem jih gledal pozno ponoči na televiziji, šel sem naravnost k njim. (To še danes zamaje moje predstave o dandy slogu, na način, ki se mi zdaj zdi neustavljiv.) Spomnim se sezone, ko je Hood by Air sprejel ohlapne hlače, stil, za katerega so mi rekli, da ga ne smem posnemati, da ne bom videti kot črnec, ki je bil v zaporu. Ali ko je Telfar spremenil ulične prodajalce na Canal Street ulici v obrtnike, ki so bili tako pomembni kot italijanski krojači. In to je dandy – navada kljubovalnega razmetavanja. Izzivajo vas, da jih posnemate. Osvobojeni omejitev zgodovine, ker so tako silovito prisotne v sedanjosti.
Pomislim na druge dandy črnce in zgodbe, ki jih pripovedujejo, zgodbe, ki so v nasprotju s tistimi, ki so me oblikovale – tiste, ki sta se jih kolonializem in suženjstvo dotaknila na drugačen način. Pomislim na tekstil, ki ga nosijo dandyji v Gani, kako se zdi, da se ti moški hkrati norčujejo iz Savile Row krojačev in stilov svojih staršev in starih staršev. Mislim na številne dandy črnce iz diaspore, ki spreminjajo in se posmehujejo afroameriškemu stilu – ker je naša kultura eden najuspešnejših kolonialnih „izvoznih izdelkov“ ameriškega imperializma. To je afroameriškega dandyja postavilo v specifičen, skoraj očetovski položaj. V tišini uživam v tej misli: nove pripovedi nastajajo v novi globalni družbi.
Biti dandy črnec pomeni oblačiti se kot nekdo, ki ve, da je ljubljen in zato ne čuti potrebe za sramovanjem.
„Izgledaš kot pravi gospod, poba!“ Vedno znova se vračam k temu. Še vedno razmišljam o tem, kako sem postal dandy črnec in kaj mi ta izraz pomeni. Jaz sem mamin sin. Vedno sem jo želel narediti ponosno. Ona je bila prva, ki je v meni prebudila dandy stil s česanjem mojih las. Oblekla me je v popolnoma ujemajoče se večdelne obleke. In še boljše kravate. Prihajala je iz plemena visokih žensk, vse čez 180 cm, in mi je rekla, naj hodim vzravnano in se ne bojim nikogaršnjega pogleda, ne moškega ne ženskega.
Zato zame biti temnopolti dandy pomeni oblačiti se kot nekdo, ki ve, da je ljubljen, in zato ne čuti potrebe, da bi ga bilo sram. Ker je sram sovražnik vsakega užitka. Sram izhaja iz strahu, strah pa je sovražnik stila.
VOGUE RECOMMENDS
