7 življenjskih lekcij, ki me jih je naučilo leto 2025

Če bi me poznali, bi vedeli, kako težko me je naučiti kakršnekoli lekcije. Začne se že pri običajnih navodilih za družabno igro, pri tem, zakaj je oglašanje na telefon precej pomembna stvar ali, bog ne daj, kako naj neham jesti sladkor. Za nekoga, ki želi v svojem življenju doživeti vsako izkušnjo na tem svetu (vem, da to ni mogoče in s tem se težko spopadam), bi lahko zaključili, da sem precej zaprta za spremembe. Verjetno tudi sem. Rada imam, ko so stvari varne, dobre, kvalitetne in mi dajejo neko vrsto udobja, vendar z vedno odprto možnostjo, da se vse to nekega dne spremeni, če se tistega jutra zbudim in si to zaželim. Razumete, o čem govorim? Želim, da so vse opcije odprte, dostopne in dosegljive, kar je milo rečeno, no…delulu. Zaradi tega težko spustim nove stvari in ljudi v svoje že ustaljene rutine, ker to pomeni, poleg novih izkušenj, ljudi in zabavnih novih dogajanj in priložnosti, ki jih seveda obožujem, tudi prilagajanje. To pomeni, da je vse manj možnosti, da bo vse podvrženo spremembi, medtem ko pod mojimi pogoji ostane isto. Konfuzno, kajne? Zato bodo tisti, ki me zares poznajo, zelo začudeni in ponosni name, da sem se v teh 365 dneh uspela naučiti celo 7 stvari, ali pa vsaj poskusila razumeti, da morajo nekatere stvari oditi, priti, pa tudi končati se, brez moje kontrole.

Biti glasna ni tako grozno 

Točno se spomnim tistega pogleda, ki bi mi ga mama pred več kot 20 leti namenila, kadar bi bile nekje v javnosti, jaz pa bi se glasno smejala ali govorila. Vedno je bilo vse, kar počnem, na neki način preglasno in ljudje so se na moj smeh pogosto obračali, namrščeni ali prav tako nasmejani, toda vedno so se obračali. Bila so obdobja, ko sem uspela to potlačiti in se pretvarjala, da ne vidim, kako mi nekdo daje znak, da sem spet glasnejša, kot bi bilo “treba”. Bila pa so tudi obdobja, ko bi me vsaka takšna malenkost preveč prizadela in bi dneve pozneje razmišljala, ali je vse, kar počnem, preprosto preveč. Vse je bilo odvisno od družbe, od partnerja, od dinamike odnosov, v katerih sem bila. V nekem trenutku se je vedno pojavil nekdo, ki bi me opozoril na moj ton, kot da je to nekaj, kar moram ves čas nadzorovati, krojiti, prilagajati.

Zato sem dolgo mislila, da je molk vrsta varnosti, glas pa nekaj, kar je lahko zlahka napačno razumljeno. To leto mi je dalo toliko priložnosti, da sem bila glasna, tudi takrat, ko to ni izgledalo kot prostor, kjer ima glas moč. Naučila sem se preglasiti piščalke, krike, sirene in množico, ki se že več kot leto dni bori za pravico na beograjskih ulicah. V tem hrupu sem prvič zares razumela, da je glas lahko pot do svobode.

Stvari se morajo končati 

Nikoli nisem razumela, da ima vse res svoj konec. V teoriji mi je to jasno, vendar mi je bilo v praksi od nekdaj težko razumeti, da nečesa ni več, da nekoga ni več, da nekaj preprosto ne obstaja več. Leto 2025 mi je uspelo na včasih najbolj surov, včasih pa tudi najboljši način pokazati, da mi je tisti kliše “da bi prišlo nekaj boljšega, mora staro oditi” vendarle znosna dinamika, s katero imam še vedno ambivalenten odnos. Morda pa bo leto 2026 tisto, ko bom končno pomirjeni s tem, da je vse negotovo in da je konec popolnoma nepredvidljiv. Anksioznost je glavni sestavni del tega stavka in zato ne bom nadaljevala v tem tonu. Samo težko je sprejeti, da je dinamika slovesov normalna, da ni konec sveta, da stvari ne prenehajo obstajati samo zato, ker so se končale. Kar sem se pravzaprav naučila, je, da niti ruševine niso prazne. Vse porušene stavbe nosijo neko zgodbo v sebi, tudi ko ne stojijo več. In vse na videz izgubljene stvari, vse zgodbe, ki so se končale, vse, kar je odšlo ali prenehalo obstajati, pravzaprav ostane nekje v nas. Ta dediščina ne izgine samo zato, ker okoli nje ni več zidov. In ljudje, ki so odšli… ostanejo v tem, kar vemo in si zapomnimo, v sledovih, ki so jih pustili, na fotografijah, ki jih hranimo, in v stavkih, ki smo jih ponavljali stokrat. Čeprav bi bilo najbolje, da bi jih lahko videli še enkrat, a spet sem zašla s teme in se vrtim v krogu. Morda to niti ni lekcija, ki sem se je v celoti naučila. Morda bo leto 2026 to, ko bom nehala paničariti zaradi tega in se končno sprijaznila, da nič ni pod mojo kontrolo. Ampak dobro, imam še nekaj tednov do konca leta, give me a break.

Upočasni, pritisni na zavoro, odpočij si

Pri meni se tisti princip vse in takoj uporablja precej dobesedno. Zato sem morda najboljša opcija, če vam sredi kosila pade na misel ideja, da bi odpotovali na drugi konec sveta. Če imam potni list pri sebi, gremo takoj, če ga nimam, gremo do mene, pa potem takoj. Ta lastnost se preliva v vse segmente mojega življenja, zato se včasih zgodi, da se vsi ti segmenti sesujejo name hkrati in burnout je neizbežen. Nikoli prej, do tega leta, nisem doživela tako močne izgorelosti, zdelo se mi je, kot da komaj stojim, berem ali gledam karkoli, tisto, kar sem potrebovala, pa je bila dobesedno prazna soba brez zvokov in vizualov. Ker je to preveč spominjalo na samico v kakšni ustanovi, sem se po zelo dolgem času odločila priznati si, da potrebujem oddih, in da tja resnično tudi grem. Verjemite mi, upočasnite, pritisnite na zavoro in si odpočijte!

Umetnost je res zelo pomembna 

Enega največjih udarcev na teh prostorih je skozi 2025 doživela prav umetnost. Umetniki so izgubili prostore za delo, galerije in kulturni centri imajo vse manj financ, v Srbiji so celo ostali povsem brez sredstev, kar nam je pokazalo, da sta umetnost in kultura ključnega pomena za obstoj in delovanje neke družbe. Kot nekdo, ki še vedno dela v kulturi (ali vsaj poskuša), sem vedno čutila, da je kultura pri nas kot nek tih otok na robu, tisti, ki jo ustvarjajo, pa pogosto končajo na tem istem robu skupaj z njo. To nikoli ni bilo presenečenje, vendar je bilo vsako leto vse bolj vidno. Še vedno verjamem, da prav v teh pogojih umetnost zna pokazati, kako velik je njen pomen. Prav ta vztrajnost nosi tudi zelo jasno in porazno resnico, da je njena prihodnost pod vprašajem. Da lahko vidimo, kako izgleda svet, ki počasi pozablja nanjo. In da razumemo, da tak svet ni samo žalosten, temveč tudi nevaren, ker se izgublja tisto, kar nas oblikuje in nas poziva h kritičnemu mišljenju. Zato je pomen umetnosti in kulture lekcija, ki sem jo vedno vedela, v letu 2025 pa je prišla do svojega vrhunca in postala nekaj, kar mislim, da morajo zdaj res vsi slišati: umetnost ni luksuz. Je način, da preživimo. In ko je ni, izginjamo tudi mi.

Trpeti ne pomeni, da ste močni

Ne prenesem tistega inherentno patriarhalnega in kapitalističnega postulata poveličevanja trpljenja in mučenja. Kako so naše babice rojevale na njivi, pa jim nič ni bilo? je tip vprašanja, zaradi katerega bi lahko bodisi doživela živčni zlom bodisi 24 ur brez prestanka razlagala, kako je to neumno, neobčutljivo in nepotrebno gledanje na svet. Če ostanemo pri tem primeru, ki zelo dobro prikazuje, o čem govorim, podatki kažejo, da je v 19. stoletju več kot pol milijona žensk letno umiralo v nosečnosti ali pri porodu, ker praktično ni bilo moderne medicine. Danes je ta številka precej manjša. Pred nekaj desetletji je bilo tveganje dvakrat večje kot danes. Ta primerjanja služijo le temu, da normalizirajo bolečino in podcenjujejo izkušnjo žensk. Če govorimo na splošno, res ni nič plemenitega v trpljenju. Niste bolj vredni, če se mučite, niti če ste pretrpeli nekaj, kar vas je pripeljalo do meja vzdržljivosti. Ta primer se lahko uporabi tudi za veliko manj dramatične stvari, kot denimo, da trpite nespoštovanje in neprijetnosti v službi, ste premalo plačani pri projektu ali vidite, da je vaš zakon pred razpadom in da ga ni mogoče popraviti. Začetki so težki, sprejeti odločitev, da začnete nekaj znova, pa še težja. Leto 2025 me je prisililo, da se vrnem k nekim začetkom, da razumem, da obstajajo boljše poti in da vsak napredek, ki zmanjšuje bolečino in tveganje, pomeni, da smo končno začeli ščititi svoja življenja, namesto da jih romantiziramo.

Družbena omrežja niso resnična 

Tudi sami veste, da boste za instagram izbrali tisto fotografijo, na kateri imate obraz obrnjen na svojo “dobro stran” ali na kateri se vam podočnjaki ne vidijo toliko, čeprav tisto noč niste dobro spali, medtem ko je izbira slik za photo dump z dopusta včasih celodnevna aktivnost. A zakaj nas potem možgani prepričujejo, da drugi dejansko vedno živijo boljše življenje kot mi, da se bolj zabavajo, imajo bolj čvrsto zadnjico, več časa zase, bolj pridne otroke in več denarja? In zato je pomembno, da se spomnimo, da so družbena omrežja dobesedno oblikovana tako, da nas prevarajo. Da nam pokažejo svet skozi filter, kot katalog najlepših, najbolj izbranih in najbolj impresivnih trenutkov, ki nimajo veliko opraviti s tem, kako ljudje res živijo. Moja lekcija za to leto je, da temu ne nasedam več. Da se končno naučim gledati Instagram kot katalog kuriranih fragmentov, kot moodboard nekoga, ne pa pravo življenje. Da ne primerjam svojega kaosa s tujo idealizirano verzijo. In da si dam malo miru vsakič, ko me algoritem poskuša prepričati, da nekje tam obstaja boljša, srečnejša in bolj urejena verzija življenja.

Povezano: Konec leta nam skozi ta trend vrača vero v družbena omrežja

Sprejmi, da boš včasih v nekogaršnji zgodbi tudi ti negativec

S tem ne želim reči, da morate prizadeti ljudi in sprejeti, da ste pač vi takšni in da je to končno dejstvo. Ravno nasprotno, stvari so veliko bolj kompleksne od tega, in to je celotna lekcija, ki jo je treba osvojiti. Kot že vemo, so odnosi zapleteni: družinski, ljubezenski, prijateljski, poslovni. Včasih bodo vaša dejanja nekaj, kar se vam je v tistem trenutku zdelo edina mogoča in logična možnost, ne boste videli druge perspektive, ne zato, ker ste sebični, temveč zato, ker je to včasih nemogoče. Stvari se bodo zgodile, besede bodo izrečene, previjanja nazaj pa v resničnem življenju ni. Jaz sem bila vedno tista, ki je želela vse popraviti, vsem vse razložiti, se opravičiti in drugim čim bolje predstaviti svojo vizijo, svoje misli in potek razmišljanja, da bi jim bile jasne moje odločitve, besede in dejanja. Vesela sem, da me je leto 2025, sicer zelo nasilno in strogo, naučilo, da lahko takšne odločitve včasih vodijo v popoln prepad in izčrpavanje. Morda nikoli ne bom znala sprejeti, da nekdo mojih besed ne razume ali jih noče slišati, in da bom za vedno v nekogaršnji zgodbi tista, ki je prišla ob nepravem času ali na napačno mesto in rekla ravno tisto eno napačno stvar. A kar sem se naučila, je, da spustim in sprejmem, morda se kdaj pojavi priložnost, da se stvari popravijo, če ne, pa mora to postati nekaj, s čimer lahko živim.