Kako so ženske vnesle spremembe v filmsko industrijo z enotnim in solidarnim bojem

Živeti v senci belih črk je bleščeč in nekoliko nedosegljiv sen. Zaščiten pred realnostjo, krvav pod kožo. Biti na vrhu Hollywood Hillsa od vsega začetka je moška zadeva. Ne glede na to, ali gre za zabavo za vso družino ali le za projekcijo, je pomemben kalup – od ozkega pasu do dobrega zakona. Kontrolirano, nasmejano, popolno življenje na zunaj.

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so filmi kratki, možnosti omejene, domišljija pa počasi razvija največji ameriški izvozni izdelek. Šele takrat lahko Alice Guy kot tajnica Léona Gaumonta vadi ravnanje s kamero in posname na stotine kratkih filmov. V zgodovino se bo zapisala kot prva režiserka, tista, ki je odprla feministična in afroameriška vprašanja, preden so ženske dobile volilno pravico. Na steni njenega ameriškega studia Solax je bil moto “Bodite naravni.” Danes ga vidimo v naslovu dokumentarca Pamele B. Green. Alice je borka, nikoli se ne preda, priznanje za svoje delo prejme po smrti. Takrat so bile ženske redko navedene kot sodelavke, številni filmi so bili izgubljeni, evidence niso bile vodene, a denar spremeni vse. Z večjim navalom se nenadoma spremenijo pravila igre. Industrija sprejema ženske v fazi razvoja, ko so potrebni srce, roke in lopata. Toda vprašanje avtoritete je nekaj povsem drugega, stalna obsedenost, ki se lahko enakomerno prelije iz filma v sodobno tehnološko industrijo. Čigav glas se sliši in kdo je na vrhu piramide? Nadzor in moč pri filmu sta najprej v rokah razvpitih studiev in kasneje producentov.

Studijske pogodbe niso omejile le ustvarjalne svobode, vstopile so v postelje Lane Turner, Glorie Swanson in Judy Garland. Ne glede na to, ali so bile samske ali poročene, so bile igralke prepuščene vetru, prisiljene v splav, prisiljene enačiti boj za življenje s publiciteto, ki se ji studio ne odreka. Marilyn Monroe je bila prva, ki je rekla “ne” 21st Century Fox. Težka pogajanja in ustanovitev lastnega podjetja MM Productions so ji končno odprla vrata do drugih vlog, kot je tista v filmu “Nekateri imajo radi vroče” ali “Neprilagojeni.” Monroeva se želi izviti iz kalupa, ki ji je bil vsiljen, zamenjati suženjski odnos s pošteno, enakopravno obravnavo. Po drugi strani pa je biti ženska v Hollywoodu in po rodu Afroameričanka takrat in danes pomenilo veliko težji položaj. Te igralke ne predstavljajo ideala. Že pol stoletja so bile zanje rezervirane vloge sobaric, služkinj ali prostitutk. Halle Berry je ena tistih, ki spremeni to paradigmo in za film “Monster’s Ball” dobi zgodovinskega oskarja. Ne izogne se kritikam. Za nekatere je le bela ženska v črni koži. K sreči se ne ozira preveč nazaj, ustanovila je svojo produkcijsko hišo 606 Films, kasneje pa še HalleHolly. Poigrava se z žanri, od akcijskega vesterna v seriji “Bruised” do grozljivke “Never Let Me Go.”

Eden prvih čekov, ki jih je napisala Marilyn Monroe pred svojo producentsko hišo

Dawn Steel se lahko med drugimi zahvalimo za današnje težko pridobljene položaje bodisi v produkcijskih hišah bodisi v zapletenih filmskih hierarhijah. S filmom “Flashdance” prodre v produkcijo in postane prva ženska na vrhu Columbie. V memoairjih “They Can Kill You, but They Can’t Eat You” razkrije vso težavnost plezanja in ostajanja na vrhu. To so bili kruti časi, priznava, ko se je zdelo, da je prostor samo za eno žensko in da so vse druge le grožnja. Mehanizem, ki nam še danes zveni boleče znan. Močna hrbtenica namesto srca in lopate je generator sprememb, a za kakšno ceno? Vendar pa bo sodelovanje Dawn Steel z Noro Ephron spremenilo način gledanja romantičnih filmov in podrlo nekatere tabuje o ženskih filmih za žensko občinstvo – od “Romance v Seattlu” do “Ko je Harry srečal Sally.” Vplivalo bo na novejšo generacijo, ki ji pripada igralka in producentka Reese Witherspoon, ki se dobro zaveda, da vsaka gospodarska kriza pravzaprav izbriše mainstreamovski žanr, družinsko dramo in romantično komedijo. Nezadovoljna s scenariji je Witherspoonova v svojih tridesetih najprej ustanovila Pacific Standard, v okviru katerega je producirala uspešnice, kot sta “Divja” in “Ni je več,” z novo produkcijsko hišo Hello Sunshine pa se je zelo spretno preselila na televizijo in podkaste. Zaveda se obdobja streaminga s popolnim #MeToo timing-om, gre od projekta do projekta. “Male laži,” “Jutranji šov” in knjižni klub, ki po dosegu daleč prekaša “Oprah” in “Read With Jenna” – igralka je postala podjetnica.

Produkcijski angažma hollywoodskih zvezdnikov v našem zmedenem, narcisoidnem tisočletju ni novost. Sandra Bullock, Salma Hayek in Sofía Vergara so se v 90. letih spretno spopadle z neusmiljenostjo šovbiznisa. Bullockova je s produkcijsko hišo Fortis Films uporabila kapital družbe Warner Bros. Začelo se je skromno, s filmom “Čarovnije za vsak dan,” da bi snedla smetano romantičnima komedijama “Lepotica pod krinko” in “Dva tedna za ljubezen.” Hayekova ima nekoliko drugačno pot, a tudi raznoliko. Njeno Ventanaroso ne zanimajo le uspešnice. Igra se s telenovelami, animacijo, romantičnimi filmi, umetniškimi filmi, kot so “Frida,” “Ugly Betty” in “Prerok.” Vergarova pa se znotraj LatinWE posveča predvsem iskanju talentov, njo pa tako kot njenega poslovnega partnerja Luisa Balaguerja zanima televizija, zato sta za Netflix producirala serijo “Griselda.” Standardno zlovešče mantro, da je po 40. letu življenja v Hollywoodu konec, ovržejo igralke in producentke, ki bodo v pomanjkanju vlog in projektov začeli ustvarjati svoje. Ne glede na to, ali so označene kot blondinke s Harvarda ali zacementirane v karakterni igri, so tukaj, da trajajo. Toda tudi ko se karte premešajo, bleščeče sanje za črkami Hollywood Hills ostajajo – sanje o zunanji potrditvi. Kako nas vidijo in kako želimo, da nas vidijo? Kaj lahko in česa ne moremo z 20, 30 ali 40? Dolgi lasje, kratko krilo, preveč beljenja zob, pridobivanje tonusa na jogi ali v telovadnici?