Kako mi je potovanje pomagalo preoblikovati žalost in zakaj je bilo to moje najpomembnejše potovanje

V štirideseta sem vstopila dekapitirana (poskušala sem najti lepši izraz za začetek te teme, a kljub trudu mislim, da me “obglavljenost” še vedno najbolje opiše). Zgodil se je popoln razpad zasebne čustvene situacije, prekinitev dolgoletnega partnerstva mi je dobesedno in figurativno spodnesla tla pod nogami. Čeprav ni šlo za smrt bližnje osebe (to sem doživela v dvajsetih in menim, da je to še vedno neprimerljivo najhujša oblika soočanja z izgubo), je bil ta življenjski scenarij zame zelo podoben. Prevzela me je neskončna žalost, ki je trajala tedne, mesece (pa tudi kakšno leto), zdelo se je, da nikoli ne bo odšla, občutek pa je bil, kot da si v nenehnem padanju (a nikoli ne treščiš, samo propadaš). Bili so razlogi, zaradi katerih je bilo vredno živeti in se predramiti, a moja glava in telo sta bila preprosto neskončno žalostna. Komaj sta se premikala. To žalost je bilo treba vzeti resno – in ji tako tudi pristopiti.

Ugotovila sem, da nas z leti vedno pogosteje doletijo scenariji, na katere nismo zares računali – ali pa jih vsaj vedno težje prenašamo. Fizične izgube, čustvene izgube, prekinitve, razhodi, slovesa, bolezni – vse to so težka stanja, ki nas pahnejo v žalost. Mary-Frances O’Connor, ameriška psihologinja in nevroznanstvenica, znana po proučevanju žalosti in njenih posledic na um in telo, v svoji novi knjigi The Grieving Body razlaga žalost “kot kakršnokoli izgubo dela samega sebe”, in jo poudarja kot naravni odziv na izgubo, zlasti izgubo ljubljene osebe. “Žalost je lahko povezana tudi z našo identiteto, vrednotami, vsakdanjikom in željami,” kot nadaljevanje definicije pojasni Santina Kuzmić, strokovnjakinja za logoterapijo. “Življenje po žalosti ni več enako – ne več v tisti obliki, ki smo jo poznali, saj tistega, kar trenutno pogrešamo, ni več – in oseba mora svoje življenje usmeriti proti nečemu novemu in drugačnemu. Vsaka žalost nas vedno znova kliče k prilagoditvi.” Velike žalosti so vedno povezane z ljubeznijo, razumevanje njihovega procesa pa je ključno za čustveno okrevanje.

Soočanje in sprejemanje žalosti

Ko se mi je zgodila tista čustvena zmeda v življenju, sem s prijateljico načrtovala potovanje. Čeprav sva letalski karti že imeli v žepu, je ona žal v zadnjem trenutku morala odpovedati. Zame to ni bila možnost – vedela sem, da bom morala sama za tri tedne v Mehiko. Bom iskrena; pojma nisem imela, kaj počnem in kam grem. Čeprav sem v sebi čutila hvaležnost, da si to lahko privoščim, nisem bila sposobna doživeti potovanja kot srečen trenutek. Bila sem ladja brez krmarja, kapitan jo je zapustil, navigacijske naprave pa so odpovedale. Samo plula sem brez cilja in se premikala brez načrta ali programa – a sem se premikala. Doživela sem lepe prizore, na poti srečala dobre ljudi, a moj pogled in um sta bila povsem prazna. Šele nekaj let kasneje (da, žalost traja) sem dojela, da je bilo to moje najpomembnejše potovanje. “Žalost je most, ki nas vodi do raztapljanja tistega, kar moramo spustiti, ali tistega, kar moramo preboleti. Je povabilo k notranjemu delu. Če ji pristopimo s sprejemanjem, je lahko katalizator osebne rasti – vabi nas, da ponovno zgradimo smisel, najdemo novo ravnotežje in razvijemo novo notranjo moč,” mi pove Santina.

Sodobne teorije o žalovanju, kot kaže, priznavajo legitimno vlogo, ki jo imajo lahko potovanja v procesu žalovanja. Angleški izraz griefcation lepo povzame idejo potovanja, ki pomaga pri soočanju z izgubo. Raziskave, vključno s tistimi Mary Frances O’Connor, kažejo, da so potovanja lahko podpora pri spoprijemanju z izgubo – celo do te mere, da je bil griefcation razglašen za wellness trend v potovanjih za leto 2024. Čeprav nevroznanstveni dokazi še niso obsežni, O’Connor pojasnjuje, da “žalovanje zahteva težko nalogo – opustiti zemljevid, ki smo ga uporabljali za orientacijo v življenju”, potovanje v oddaljene kraje pa nam lahko pri tem pomaga – da ta zemljevid obnovimo in prilagodimo. Santina nadaljuje z mislijo, da “izguba pogosto globoko spremeni človeka, potovanjem pa dobesedno spremenimo prostor, ritem, perspektivo – kar lahko olajša notranji prehod”.

Pove mi tudi, da nekateri strokovnjaki to imenujejo terapevtski prostor liminalnosti – prostor med starim in novim, kjer lahko pride do uvida, zdravljenja in regeneracije. (lat. limen pomeni prag, “kulturni antropologi so izraz liminalnost uporabljali za opis prostora/časa med obredno smrtjo in ponovnim rojstvom, ki se zgodi v iniciacijskih ritualih”). “Omenjeni prehodni prostor se pogosto začne z občutkom izgube, krize, strahu, nesmisla in zavedanjem, da ni več poti nazaj. V tem procesu opustimo stari pomen in vstopimo v mejni prostor, kjer nova izkustva še niso ustvarjena. Žalost pogosto ustvari zaprt krog čustvene stagnacije: isti ljudje, kraji in rutine nas nenehno spominjajo na izgubo. Potovanje pa aktivira nove nevronske poti, spodbuja dopamin, lahko pomaga zmanjšati kortizol (stres),” pojasnjuje Santina.

Potovanje kot preobrazba žalosti

Potovanje ne izbriše bolečine, vendar ustvari nov kontekst, v katerem je bolečino mogoče doživeti drugače – zaradi česar obstajajo tudi različna grief-related potovanja, ki mi jih v nadaljevanju pojasni Santina.

Fizična potovanja kot pobeg ali odmik
“Odhod daleč stran od vsakdanjih krajev in rutin pogosto omogoči nujen predah od stalnih opomnikov na izgubo. Čeprav včasih deluje kot poskus pobega, takšno potovanje pravzaprav odpre prostor za oddih in nov pogled.”

Primer: spontan odhod na pot po razhodu, selitev v drugo mesto ali državo, preprosto – potreba, da se “vdihne nekaj novega”.

Romanje
“Pot z globljim duhovnim ali simboličnim pomenom. Nosí energijo iskanja, ponižnosti in notranje obnove.”

Primer: Camino de Santiago ali obisk posebnega svetega kraja; lahko pa se odločite tudi za katerokoli osebno pomembno mesto, ki ga povezujete z osebo, za katero žalite.

Potovanja z namenom vrnitve h koreninam
“To so potovanja na kraj otroštva, v rojstno hišo ali na mesto, kjer se je ‘vse začelo’. Lahko pomagajo pri čustveni integraciji.”

Potovanja vrnitve k sebi
“Žalost nas pogosto ‘sleče do kosti’, in človek se obrne navznoter – na svojo notranjo pot. To je lahko psihoterapija, meditacija ali duhovna praksa.”

Primer: terapevtska ali retreat potovanja, za katera se odločimo, da bi raziskali notranje procese ali se preprosto umirili.

Eksistencialno potovanje
“Ta potovanja poskušajo najti odgovore na vprašanja: Kdo sem zdaj, brez tega odnosa? Kaj zdaj pomeni moje življenje? Kakšna je vrednost trpljenja? To je pogosto tih in globok proces, v katerem oseba na novo opredeli svojo identiteto, vrednote in življenjski namen.”

Ritualna potovanja
“To je lahko dejanje obiska kraja spomina, nošenje predmeta, pisanje pisem osebi, za katero žalujemo, ali drobni rituali, s katerimi na poti simbolično ‘zapremo’ poglavje in spustimo.”

Kreativno vabilo na potovanje
“Nekateri se podajo na pot ustvarjanja – napišejo knjigo, posnamejo film, začnejo slikati, ustvarjati glasbo. To je notranje potovanje skozi izražanje bolečine.”

Primer: katerakoli destinacija ali potovanje, ki vas pokliče zaradi potrebe po ustvarjalnem izražanju

Prostovoljstvo ali potovanje pomoči
“Nekateri po izgubi začutijo potrebo po tem, da dajejo drugim, da pomagajo. Tudi to postane oblika zdravljenja.”

Primer: sodelovanje v prostovoljskih taborih ali priključitev kateri izmed prostovoljskih skupnosti

Čeprav je bilo moje solo potovanje v Mehiko potovanje brez krmarja, je bilo zelo pomembno, saj je pomenilo sprejemanje žalosti – sprejemanje celotnega dolgega procesa, ki me je šele čakal. Na tem potovanju nisem rabila biti nič drugega kot to, kar in kdo sem v tistem trenutku bila. Ob kratkih trenutkih radovednosti sem bila izgubljena in praznega pogleda. Objem tega stanja me je vodil proti izhodu iz njega – in proti nečemu novemu. Pravzaprav nisem začutila trenutka, ko sem dokončno treščila, saj je bilo to eno samo veliko dno ves čas. Slovo od starega življenja še vedno traja – pri meni je to počasen proces – toda optimizem se je vrnil v moj vrt. Zdaj ponovno načrtujem solo potovanje, ki bo tokrat imelo povsem drugačen učinek name. Zelo se ga veselim.

Kot sporočajo na blogu Travel Psychologist, ki ga je ustanovila klinična psihologinja dr. Charlotte Russell, “lahko je potovanje med žalovanjem globoko zdravilno – pod pogojem, da ste do sebe nežni. Izberite umirjenost, naravo, prilagodljivost in smiselnost ter si dovolite čutiti, medtem ko spuščate.”