Se spomnite teh legendarnih logotipov?

Kadarkoli pokukam v starinarnico ali obiščem bolšji sejem, skoraj vedno najdem kakšen kultni predmet iz nekdanje Jugoslavije. Danes, v času vsesplošne hiperprodukcije, postane povsem nepredstavljivo ali celo nadrealistično, da je bil del zgodovine, ko se je vse proizvajalo v eni sami državi z oznako Made in Yugoslavia. Razvoj oblikovanja v SFRJ je potekal pretežno navzgor, dokler ni država razpadla, kolektivna pozaba pa je poskušala pogoltniti vse, kar je bilo pozitivno v Coca-Cola socializmu. Še vedno, jugonostalgikom in občudovalcem vizualne kulture ob kateri so odraščali, je na srečo uspelo ohraniti spomin na tisto, kar je za vedno zaznamovalo ta prostor, kot so dela uporabnih umetnikov – predvsem na področju grafičnega oblikovanja. Eden takšnih navdušenih rešiteljev kulturne in vizualne dediščine Jugoslavije je Ognjen Ranković, grafični oblikovalec, fotograf in sodelavec projekta Spomenik Data Base, ki arhivira kulturno dediščino ex-YU, ki je prvi zagnal spletni arhiv oblikovalske dediščine nekdanje države, prirejal razstave v regiji, nato pa je izdal knjigo izjemne vrednosti Yugo logo: Grafična identifikacija v Jugoslaviji. Ker se je vedno zgledoval po dediščini jugoslovanske arhitekture in oblikovanja, je njegov projekt nastal bolj ali manj spontano. Gradi na fotografskih raziskavah, v katerih je zabeležil brutalistično in modernistično arhitekturo v regiji. Na moje vprašanje kakšni so bili premisleki pri nastajanju knjige, avtor brez zadržkov priznava, da je zelo malo sodobnih publikacij, ki obravnavajo Jugoslavijo kot celoto, in da je bila to predvsem motivacija, da se je lotil tiska te knjige. Po drugi strani pa, ker se pri svojem delu običajno osredotoča na oblikovanje tiska in ga veliko bolj zanima offline kot spletni prostor, je bila tovrstna tiskovina logičen korak. Yugo logo vsebuje na stotine impozantnih grafičnih rešitev oziroma logotipov različnih ex-YU podjetij, od področja turizma, preko tekstilne industrije, do bank in kulturnih organizacij. Projekt se je začel leta 2019, samo delo na knjigi pa je Rankoviću pomagalo videti našo dediščino iz različnih perspektiv, saj mu je, kot je zaupal, logotip Yugo zagotovo dal boljši vpogled v to, da stvari niso izključno črne ali bele. Gotovo pa je, da so bile stvari v takratni Jugoslaviji na veliko višji ravni, kot so danes. Vsaj kar zadeva delovno etiko in vrednostni sistem. Večina teh grafičnih simbolov, ki so nastali pred več kot pol stoletja, tudi po sodobnih merilih velja za izjemno kakovostne rešitve. Njihov vpliv na današnje oblikovanje, pa tudi na vzpostavljanje skupnih estetskih kriterijev, nikakor ni zanemarljiv, zaradi česar je tema celotne raziskave – čeprav na videz arhaična – zelo aktualna in na novo osvetljuje celotno zgodovino YU oblikovanja. Res je fascinantno, kako se je nekoč skrbelo, kako bo kaj videti, saj ko pogledaš Yugo logo, vidiš, da je logotip Franck oblikoval Boris Ljubičić leta 1982, logotip Ronhill je ustvaril Davor Tomičić v sedemdesetih, logotip Startas Dušana Bekarja iz leta 1980 in že leta 1955 se je isti avtor podpisal pod znak za Bagat, medtem ko je na primer prepoznavna vizualna podoba dnevnika Politika morda najstarejša v tej zakladnici, zasnovana davnega leta 1914 , ustvaril pa jo je Milivoj Jednak. Nato je znameniti logotip Lera leta 1969 oblikovala Julija Glogoški Pavelić, sploh pa ni presenetljivo, da se je logotip za slovensko podjetje Iskra iz Kranja ohranil do danes, saj sta ga v poznih šestdesetih oblikovala Miljenko Licul in Ranko Novak. Poleg Milana Vulpeja, enega od pionirjev grafičnega oblikovanja na Hrvaškem, in Ivana Dvoršaka, priznanega slovenskega grafičnega oblikovalca in enega najvidnejših jugoslovanskih fotografov druge polovice 20. stoletja, je poseben poudarek namenjen neverjetnemu opusu prof. Miloša Ćirića, slavnega beograjskega vizualnega umetnika in univerzitetnega profesorja grafičnega oblikovanja. Ćirić je bil avtor več kot 1.000 znakov, več deset mestnih grbov, oblikovalec številnih knjig in nešteto plakatov. Vendar, kot pojasnjuje Sanja Rotter v uvodu knjige, je bil industrijski oblikovalec v socialistični Jugoslaviji anonimni arhitekt oziroma delavec v industriji kot vsak drugi, medtem ko je bil grafični oblikovalec pogosto izobraženi umetnik, ki je stalno ali občasno deloval v komercialnem sektorju. Avtorstvo, z nekaterimi izjemami posameznikov in kolektivov, se redko ali nikoli ni poudarjalo. Knjiga logotipov Yugo , ki je že označena kot nekakšna hiša slavnih, ni le navaden arhiv, natisnjen na papir, temveč impresiven artefakt, mini mojstrovina, ki nas spominja na čas, ki ga ne moremo več vrniti. Ne pozabite na vizionarje, ki so na najboljši možni način pustili globoko sled in jasen nauk za prihodnje generacije, da pod določeno raven preprosto ne greste. Foto: Nataša Njegovanović