Album, ki ste ga morda spregledali med Sabrino Carpenter in Justinom Bieberjem

Štiriindvajset ur, preden sem Wolf Alice prvič slišala, se je zgodila serija neprijetnih dogodkov. Ravno sem prispela na najbolj znan grški party otok, uživala v nekaj urah samote, preden bi se mi v “vikendu življenja” pridružile najboljše prijateljice, nato pa je izbruhnila nezaslišana nevihta, zaradi katere so bili odpovedani vsi leti, trajekti in druge povezave s svetom. Tiste noči sem se v labirintu kamnitih poti in gričev celo izgubila, brez sledu človeške prisotnosti v bližini in se spraševala, kaj mi je (hudiča) vsega tega sploh treba. In potem me je zajel tisti dolgo potlačeni val osamljenosti, tisti, v katerega se zazibaš, ko enkrat prestopiš trideseta in že dolgo sama ležeš, sama se prebujaš, večerjaš in rešuješ svoje probleme. Vrgel me je na rob postelje z vročino in glavobolom, ki ne verjame v boljši jutri, dokler se v ozadju nepričakovano ni začel ta bend, s pesmijo, ki drsi, se preliva in boža, za katero bom kasneje izvedela, da nosi naslov The Sofa. Ni mi treba poesebj poudarjati, da, nasprotno pričakovanjem, Ahla laila, ahla nas ni bila moja himna poletja.

Minilo je natanko deset let od debitantskega albuma Wolf Alice My Love Is Cool. Angleški rock bend iz Londona je bil ustanovljen že leta 2010 kot akustični duo, ki sta ga sestavljala pevka Ellie Rowsell in kitarist Joff Oddie, od leta 2012 pa nastopajo v polni zasedbi z basistom Theom Ellisom in bobnarjem Joelom Ameyem. Čeprav imajo v svojem portfelju osvojene Brit in Mercury nagrade, nominacijo za Grammy, nastop na Glastonbury festivalu in koncertu Harryja Stylesa kot predskupina, se ta bend še vedno smatra podcenjen – namreč, nikoli (do zdaj) niso imeli hit singla. Njihova najbolj priljubljena pesem na Spotifyju je tista, po kateri jih verjetno poznate – Don’t Delete the Kisses iz leta 2017, s 131 milijonom poslušanj, a celo to pripisujejo veliki TV sinhronizaciji (na noge jih je dvignila Netflixova Heartstopper najstniška drama, ki je bila takrat pravi fenomen).

Courtesy of Wolf Alice

Bend ni ostal imun na tok časa, zaradi česar nas tako močno pritegne k sebi. Vsi člani so milenijci – danes v svojih tridesetih, najnovejši album The Clearing, ki je izšel 22. avgusta, pa je neke vrste meditacija o tej prvi fazi staranja, času, ko “frapantni” boj za orientacijo v odraslem svetu začne popuščati. Ellie Rowsell ima izjemno sposobnost, da svoj notranji monolog prevede v besedila: The Sofa odraža njene mladostne fantazije o odhodu v Kalifornijo, a zveni skoraj osvobajajoče v sprejetju, da bo “za vedno ostala v Seven Sistersu (okrožje Totenhama)”. Upočasnjevanje, sprijaznjenje z lastnimi željami in potrebami ter udobje v sedanjosti kot da bi ustvarili nov žanr, v katerem se o sreči poje na melanholičen način. In pod čigar verando bi se z veseljem stisnili s sanjavimi, ekstatističnimi mislimi.

Courtesy of Wolf Alice

A medtem ko staranje v bendu pri moških pride naravno, pri ženskah rojeva dodatno samozavedanje. Tako Rowsell v Play It Out, ki zveni kot (samo)tolažeča uspavanka, razmišlja o preostanku svojega življenja: o prihodnosti brez otrok in, na koncu, brez staršev. Odprto se sprašuje, ali bo še vedno cenjena in oboževana “ko njeno telo ne bo moglo več narediti matere iz nje” – tesnoba, ki jo deloma sprožajo happy family objave znancev na družbenih omrežjih. “Pomislila sem: o moj bog, upam, da je mogoče biti neverjetna tudi brez tega, da postaneš mati” pravi v enem od nedavnih intervjujev. A pesem se zaključi z optimističnim manifestom: želi se “starati z navdušenjem”. “Manj me skrbi za svojo prihodnost kot frontmanka kot prej” – deloma zahvaljujoč svojim navdihujočim vrstnicam, kot so Charli XCX, Caroline Polachek in Self Esteem. Vse tri zavestno združujejo camp in predanost temu, da iz nenavadnih krajev izvlečejo cool perspektivo – vse, kar Wolf Alice počne v svoji flamboyant novi eri.

Courtesy of Wolf Alice

Razprave o žanrskih razlikah so jim naporne, a zaradi kategorizacije zvok Wolf Alice svobodno teče med alt-rockom, dream-popom in indie-folkom, občasno vstopa v elektronski zvok ter jasno nosi vpliv grungea in punka. Ko so odraščali v 2000-ih, je bil zeitgeisty rock precej hladen in agresiven, črno-bel, nikakor topel: spomnite se samo ostrih post-punk revivalistov, kot je Interpol. Novi The Clearing se namesto tega obrača k mehkejši in bolj pisani kitarski glasbi 1970-ih; Fleetwood Mac, Pentangle in Steely Dan so na seznamu referenc, ki so tako dolgo držali distanco od soft rocka. Zdaj se mu v celoti prepustijo, prav tako lastni avtentičnosti v polnem razmahu. “Ni me več briga” pripomni Ellis. A niso vse pesmi na albumu sanjavo eterične. Bloom Baby Bloom je rock spektakel, ki razbija vse žanrske okvire, dopolnjen z retro videom z bleščečo modo. “Naši vrstniki so prišli in odšli” pravi Amey o dejstvu, da živimo v eri, ko rock umira. “Mi smo še tukaj.”

Just Two Girls je še en svetel introspektivni trenutek na albumu. Podobno kot veliko starejša pesem Bros slavi prijateljstvo ob elegantnem in nekoliko jazzovskem instrumentalnem aranžmaju, ki ga navdihujejo 70-a. “Imela sem nekaj res zdravilnih pogovorov s svojimi prijateljicami, ki se pogosto zgodijo v baru, povsem nenačrtovano” pravi Rowsell. “Ugotoviš, kako so te izmenjave veljavne in pomembne, veš, če veliko razmišljaš o podobi svojega telesa ali materinstvu in vseh teh stvareh, ki obremenjujejo tvoja čustva.” Želela jim je izreči poklon.

Courtesy of Wolf Alice

The Clearing je bil posnet v LA s producentom od Adele, Gregom Kurstinom, a obdobje njegovega nastajanja je trajalo od pomladi 2023 do konca 2024. Bend je tik pred tem gledal Get Back, epsko Beatles trilogijo, ki jih je navdihnila k sproščenemu procesu pisanja, brez tehnologije (ni naključje, da začetek albuma zveni tako beatlesovsko: minimalistični klavirsko-godalski uvod v Thorns kot da se umešča nekje med Let It Be in I Am the Walrus). Po zadnjem albumu Blue Weekend iz leta 2021 je ta četverica zapustila indie založbo Dirty Hit in podpisala za Columbia Records, del Sonyja, tako velik label pa jim napoveduje globalno dominacijo. Pa vendar Wolf Alice stopajo na zvezdniško pot, ne da bi zapustili svoj prepoznavni zvok, temveč ga izpopolnjujejo v nekaj brezčasnega in zanesljivega. The Clearing je zanje, simbolično, čiščenje in nov začetek. Zato je pravi trenutek, da med albume, ki jih teh dni slišite na radiu (od Sabrine Carpenter do Justina Bieberja), vključite Wolf Alice kot svoje izbrano, mehko in sončno zatočišče – zelo hitro bo zanje izvedel tudi preostali svet.