Naš Vučko- pogovor z ustvarjalcem maskote Zimskih Olimpijskih iger v Sarajevu

Prisrčen volkec Vučko, ki ga je ustvaril akademski slikar Jože Trobec iz Kranja, je še vedno najbolj priljubljen lik v zgodovini olimpijskih iger. Za uradno maskoto sarajevskih zimskih, od katerih je februarja letos minilo točno 40 let, je na anonimni javni natečaj leta 1981 prispelo kar 836 predlogov, pri čemer so podatki Mednarodnega olimpijskega komiteja zabeležili le enega volka. Po strokovnem izboru šestih maskot je sledilo javno glasovanje s časopisnimi kupončki v katerem je Vučko prepričljivo zmagal dvakrat in postal svetovna ikona, ki je ponarodela in še vedno živa.

Zgodbo o Vučku mi je za Vogue Adria zaupal kar njegov “oče”, Jože Trobec, ki je
svojo profesionalno kariero tik po zaključeni slikarski akademiji začel v zlati dobi kranjske Iskre, enem od vodilnih in najuspešnejših podjetij v Jugoslaviji. Iskra se je tedaj ponašala ne samo s produkti visoke tehnološke kvalitete, ampak tudi z dovršenim dizajnom izdelkov, ki so bili v toku s svetovnimi tendencami.

“Iskra je bila svetlobna leta pred ostalimi podjetji v Jugoslaviji. Imela je svoj oddelek za oblikovanje, ki ga je vodil Davorin Savnik. Takoj po zaključeni akademiji sem se prav na njegovo povabilo pridružil Iskrini ekipi oddelka za grafično oblikovanje. Veliko praktičnih izkušenj na tem področju takrat nisem imel, zato sem se tam v odlični ekipi v petih letih ogromno naučil. Sodeloval sem tudi pri oblikovanju in realizaciji kultnega Iskrinega telefona ETA 80.”

Risanje je bila Jožetova največja strast odkar pomni. Že v prvem razredu osnovne šole je učiteljici pogosto pomagal ilustrirati učne plakate s črkami in številkami.
“A ko je prišel čas vpisa na fakulteto, doma niso bili preveč navdušeni nad mojo izbiro, da grem na slikarstvo. Mama je namreč pogosto govorila, da so inženirji lepi in urejeni … umetniki pa pijanci.” (smeh)

Natečaj za maskoto Zimskih olimpijskih iger v Sarajevu je sicer naključno zasledil v dnevnem časopisu. Ker se mu je naloga zdela zanimiva se je tega izziva lotil nemudoma.
“Medved Miša, maskota moskovske olimpijade 1980, je takrat dosegel veliko popularnost in očiten komercialni uspeh, zato sem tudi sam želel ustvariti takšen lik, ki bi bil prijazen, prijeten in obenem še komercialno zanimiv.”

Pred razvojem ideje za maskoto je najprej strnil svoja osnovna izhodišča. To so bile asociacije na kontekst, v katerem se bodo odvijale igre: Sarajevo, Jahorina … zelena, gozdna razgibana pokrajina Bosne in Hercegovine. V tem kontekstu mu je najprej padla na pamet podoba volka.

“Ob tem so me prešinili spomini na otroštvo, ko sem oboževal pravljico o Jahorini in volkovih. Domišljija je začela delati svoje, a po drugi strani sem se zavestno želel oddaljiti od “diznijevskevega” izgleda same maskote. Naredil sem prve tri poskusne skice volka in jih za nekaj časa odložil na stran.”

Javni razpis sicer ni vseboval posebnih omejitev. Sodelovali so celo otroci, ki so izrezovali svoje najljubše stripovske junake in jih masovno pošiljali kot predloge maskot.

“Natečajna naloga ni bila kompleksna. Med razvojem Vučka sem preučil še piktograme moskovske olimpijade, zato se mi je zdelo logično, da že v natečajni fazi pripravim poleg osnovne tudi tri pozicije volka v različnih športnih disciplinah – smuku, drsanju na ledu in hokeju na ledu.”

Njegove risbe so nekaj časa ležale na risalni deski, dokler ga ni soproga prepričala, da vse skupaj tik pred zdajci zapakira in pošlje v Sarajevo, kamor je njegov predlog prispel tako rekoč zadnji trenutek.

“Mladen Kolobarić, kreativni direktor ZOI Sarajevo 1984, je kasneje izjavil, da bi moj predlog, četudi bi morda prišel z zamudo, v vsakem primeru sprejeli, saj je Vučko bojda zelo izstopal v širokem naboru, ki so ga imeli pred sabo. Pošalil se je, da bi bili pripravljeni celo “pogoljufati”, da bi zmagal moj volkec, saj je bilo mnenje strokovne žirije o njemu enoglasno.” (smeh)

Žirija je tako med 836 konkurenčnimi predlogi v prvi finalni izbor uvrstila 6 maskot: ježa, snežne olimpijske kepe, gorsko kozo, jagnje, podlasico in volka Jahorinka, kakor ga je na začetku poimenoval Jože.
“Glasovanje je potekalo s kupončki v dnevnem časopisju po vseh republikah nekdanje Jugoslavije. Volkec je zmagal s kar več kot polovico vseh prispelih glasov, a zaradi pritožbe enega od udeležencev natečaja, avtorja predlagane maskote ježa, so bili razpis primorani izpeljati še enkrat.”

V ožji izbor je bil ob maskotah lisičk in snežnih kep ponovno uvrščen volk. Jahorinko oz. Vučko je tako po strokovnem kot tudi javnem mnenju prepričljivo zmagal kar dvakrat, pri čemer se konkurenca po Jožetovem mnenju ni zdela tako močna.
“Podlasica Oskarja Kogoja je bila sicer izjemno elegantna in lepo oblikovana, a ni imela karakterja. Maskota namreč mora imeti pomembno funkcijo združevanja in v sebi nositi specifično pozitivno sporočilo. Imeti mora osebnost in dušo.”

V medijih je odmevalo, ko je zmagal volk. Na eni strani je bilo veliko evforičnega pozitivnega navdušenja, na drugi strani pa je del javnosti izrazil ogorčenost in zaskrbljenost, da bo Jugoslavija s to maskoto v svet pošiljala negativno sporočilo, saj naj bi bil volk nevarna, napadalna in krvoločna žival. V prvi verziji je Jahorinko oz. Vučko imel zob, ki mu je štrlel iz spodnje čeljusti, a po ponovni zmagi na natečaju Jožetu v nadaljnjih fazah za izvedbo ni bilo treba veliko spreminjati in prilagajati njegove podobe.

“Volk ne napade kar tako. On je žival, ki se bori za življenje in tudi šport je borba. Ante Sušić, tedanji župan Sarajeva mi je na enem od sestankov dejal: “Joža, ako dovedeš ovog vuka među narod – Svaka ti čast!”. Prav na tem srečanju smo dorekli, da ga bomo naredili malo bolj prijaznega samo s tem, da mu odvzamemo zob. Od vizualnih prilagajanj je bilo to vse, ime Jahorinko pa so organizatorji spremenili v Vučko – mali volkec, saj se igre niso odvijale samo na Jahorini, ampak tudi na drugih prizoriščih.”

Vučko je tedaj zavzel tudi pozicije, v katerih ne izvaja športnih disciplin. Preprosto prijazno pozdravlja s prekrižanimi prsti ali pa se posrečeno smeji in hihita. Te je Jože dodatno pripravil samoiniciativno, čeprav ni imel veliko časa za izdelavo vseh piktogramov in njegovih podob.

“Proces je trajal dobre 3 mesece in precej se je mudilo. Bilo je 9 piktogramov, na katerih izvaja zimske olimpijske discipline, ter nekaj t.i. atmosferskih položajev, kjer prekrižane prste drži za srečo vseh sodelujočih na igrah. Posebej smo pripravljali še njegove podobe za plakate, za katere sem Vučka zrisal z barvnimi svinčniki.”

Organizacija ZOI Sarajevo 1984 je bila izjemno kompleksna in vključevala veliko domačih strokovnjakov. Del kreativne skupine pri pripravi vizualnih materialov so med mnogimi bili tudi animator Nedeljko Dragić, lutkar Ivica Bilek, grafična oblikovalca Branko Bačanović in Čedomir Kostović, ter scenografka Meta Hočevar. Glas za uvodni napev v reklamnem spotu pa je Vučku posodil Zdravko Čolić. A Jože je neposredno sodeloval le z Bilekom, saj so organizatorji že na začetku želeli, da Vučko postane tudi tridimenzionalen.
“Po Sloveniji sem dolgo iskal strokovnjake, da bi ga utelesili tako, da bo tridimenzionalna podoba izražala njegov pozitiven karakter. Trudili smo se z modelarji v Iskri in z lutkarji ljubljanskega lutkovnega gledališča.”

A njihov trud se ni obrestoval, saj jim ni uspelo zadeti tiste prave Vučkove osebnosti, njegove duše, kakor to imenuje Jože.

“Dokler me ni poklical Kolobarić in mi priporočil lutkarja Ivico Bileka. Izmenjali smo kontakte, nekaj mojih risb pa sem s tem namenom nemudoma poslal v Sarajevo.”

Ob naslednjem obisku Sarajeva ga je Bilek s prvim plišastim Vučkom pričakal že kar na letališkem terminalu.
“Dobil sem solzne oči od sreče, saj je njegov karakter zadel do potankosti. Z Ivico sva po tem prijateljevala vse do njegove smrti.”

Vučko je specifična ikona ne samo zaradi svoje izjemne prepoznavnosti, ki jo ima kot nabolj popularna olimpijska maskota še danes, ampak predvsem tudi iz grafičnega vidika. Njegova podoba je zelo aplikativna od malega do velikega merila, med drugim tudi zato, ker je sestavljena iz osnovnih geometrijskih oblik, kar je omogočalo celo ročno reprodukcijo Vučka z risalnimi pripomočki na podlagi mreže. A pri tako masovnih aplikacijah maskote se uporabniki pogosto niso držali grafičnih navodil. Jože se spomni tudi veliko “izmaličenih” Vučkov.

“Pri tako pogosti uporabi podobe kot je (bila) ta, je težko imeti vse pod nadzorom. Vučka sem tudi iz teh razlogov tehnično sestavil iz čistih geometrijskih elementov – krogov, ravnih linij in krivulj. Pri tem sem izhajal iz praktičnih izkušenj v podjetju Gorenjski tisk, ki je masovno proizvajalo embalažo za velika jugoslovanska podjetja in njihove izdelke.”

Tam je prišel v stik s prvimi računalniki, ki so jih tehniki uporabljali za izreze omotov. V njih so vnašali točke, ki so se povezovale v linije, kar se je Jožetu zdelo izjemno, zato je tudi Vučka skonstruiral po tem osnovnem geometrijskem sistemu – a ne z računalnikom.
“Vse sem zrisal ročno sam. S šestilom, rotringom in ostalimi risalnimi pripomočki.”

V obliki ali s podobo Vučka je stekla proizvodnja veliko različnih izdelkov, ki jih še vedno lahko najdemo v marsikaterem domu. Termometri, radii, obeski, značke, kozarci, skodelice …. Samo v času trajanja olimpijade je bilo prodanih kar 126.000 plišastih Vučkov, na račun katerih je hrvaška tovarna izgradila celo novo proizvodno halo. A z Jožetovimi avtorskimi pravicami se je kljub večkratnim pozivom za sklenitev pogodbe tudi s strani finačnega direktora organizacijskega odbora iger zapletlo. 

“Agencija za avtorske pravice je za Vučka tik po olimpijadi trikrat zapored vložila tožbo, a neuspešno. Temu je sledil Kolobarićev klic. Oglasil se je s predlogom, da se pogodimo za 16 milijonov dinarjev. Toliko je takrat stala nova Zastava 101 ali garaža. Posvetovali smo se in na koncu pogodili, saj bi tožba trajala v nedogled. Odletel sem v Sarajevo v petek, pojedel večerjo s Kolobarićem na Čaršiji, v ponedeljek je bil denar na računu. In takoj sem kupil …”

Stoenko?
“Ne, garažo.” (smeh)

Jože sicer svoje osebne spomine na vzdušje v Sarajevu v času olimpijskih iger opisuje kot zelo pozitivne in prijetne, četudi so mu kot avtorju maskote sprva “pozabili” poslati uradno povabilo na dogodek.

“Nekaj dni pred otvoritvijo sem imel intervju za časopis Oslobođenje, v katerem me je novinar spraševal, kaj si bom ogledal na olimpijadi in v Sarajevu. Iskreno sem odgovoril, da ne vem, ker še nisem prejel uradnega vabila. Že zgodaj zjutraj je članek sprožil burno reakcijo. Z ženo sva takoj prejela telegram z vabilom, najvišji možni akreditaciji za prost vstop na vse dogodke in VIP lože, nastanitev v hotelu Holiday Inn in stevardeso, ki naju je pričakala že na letališču in vse dni vozila po Sarajevu, kamor sva si zaželela.”

Vučko je fenomen, je ponarodel lik, ki je mednarodno prepoznaven. Ni odšel v pozabo kakor mnoge maskote za potrebe raznih dogodkov, ki so instantne in hitro postanejo preteklost. A Jože po vseh nima odgovora na to, zakaj je (p)ostal tako popularen in brezčasen.
“Ljudje so ga enostavno vzeli za svojega. Vučko je po uradnih podatkih Mednarodnega olimpijskega komiteja res še vedno najbolj popularen med vsemi maskotami tega najpomembnejšega športnega dogodka. In veste kaj pravijo v Bosni?: “Jedina stvar oko koje se svi slažemo – to je Vučko.”