Moji najljubši Voguea trenutki iz serij in filmov (in zakaj vem, da so izmišljeni)

Vogue je precej priljubljen gost na malih zaslonih. V zapletih serij in filmov običajno zaživi skozi nepopustljivo urednico, ob kateri vsem zmrazi kri v žilah, ali pa skozi ambiciozno, a nekoliko muhasto novinarko, ki je že od otroštva sanjala o karieri v Vogueu, nekje v istem času, ko je skicirala svojo sanjsko poročno obleko. Vogue se pojavi tudi v kriminalni seriji Murder, She Wrote, v epizodi z duhovitim naslovom A Fashionable Way to Die, pa tudi kot revija, ki ima nalogo, da skozi svoj feature prispeva k podobi veleposlanice Kate Wyler v filmu The Diplomat. Vse to je del širše slike revije, ki je že zdavnaj prerasla meje založništva in postala legenda pop kulture, pa tudi podobe, ki si jo javnost o Vogueu gradi skozi te izmišljene predstavitve.

Ponovno sem si ogledala nekaj svojih najljubših Vogue trenutkov iz filmov in serij, da poskusim razločiti, kaj je fikcija in kaj (si želim, da bi bilo) resnica.

Sex and the City, A ‘Vogue’ Idea

V sedemnajsti epizodi četrte sezone Carrie (Vogue-me-nahrani-bolj-kot-večerja) Bradshaw zmagoslavno vstopi v pisarno najbolj hranilno bogatega časopisa na svetu. Potem ko smo se z njenimi veličastnimi pisateljskimi sposobnostmi seznanili že v prejšnjih epizodah skozi kolumne, ki vedno spletajo zanimivo, eksistencialno pripoved, Carrie veselo in naivno vstopi v uredništvo Voguea z novo pričesko (in novo hipoteko), da bi slišala uredniški feedback za svoj prvi članek o modnih dodatkih. V pisarni jo pozdravita urednica Enid, stroga in neizprosna, kot so vse Vogue urednice na malih ekranih, in Julian, tip, za katerega nihče ne ve natančno, kaj dela.“Prada obleko bi bilo vedno treba nositi z investicijskim bankirjem” je le eden od očitno mnogih “modnih” trikov, za katere ji Enid brez ovinkarjenja pove, da “niso Vogue”.

Povezano: Vse, s čimer se ne strinjam s Carrie Bradshaw (in trenutki, ki jih razumem)

Potem ko Julian preteče maraton prilizovanja, da bi rešil Carriejino samozavest, Enid ne pokaže nobenega zanimanja, da bi jo potolažila. “Samo zamenjala si besedo seks z besedo stil,” ji reče in s tem osreči vse kolumniste, ki že leta poskušajo razumeti povezavo med Carriejinim talentom in številom dragih čevljev. Carrie se nato iz obupa z Julianom napije z martiniji in malo dramatično pretirava glede tega, kako zelo ji je spodletelo. Potem ko je za 500-besedni članek o torbah porabila nesprejemljivo veliko delovnih ur, ga končala sredi noči in praznovala v Vogue garderobi, kjer vsi člani Vogue uredništa, z očmi uprtimi v čevlje, praznujejo objavo svojih člankov. Slavje ji pokvari Julian, lik, za katerega nihče ne ve, kaj pravzaprav dela, ki se brez kakršne koli provokacije sleče do spodnjega perila. Šokirana, a hkrati navajena misli, da so moški prašiči, Carrie ne obupa nad svojimi sanjami. Po eskapadi v čudežni Vogue garderobi Carrie vsak mesec prihaja v uredništvo, njen odnos z Enid pa se drastično izboljša, potem ko ji Carrie pove, da “morda ne ve veliko o moških, ampak zagotovo ve vse o čevljih”. Vsi se tej šali od srca nasmejijo.

Kako vem, da je to fikcija? Resnično obstaja nekdo dovolj potrpežljiv, da bi čakal več dni na članek o torbah?

Kaj mi je bilo še posebej všeč? Martini pred poldnevom in Vogue garderoba, kjer se (po pitju martinija) dobimo, da si obuvamo drage dizajnerske čevlje in proslavimo članke.

The Diplomat, The Cinderella Thing

Keri Russell igra veteransko ameriške diplomacije Kate Wyler. Sredi mednarodne krize, ki jo je povzročil napad na britansko letalonosilko v Perzijskem zalivu, v katerem je umrlo 41 mornarjev, je Wyler premeščena na dolžnost ameriške veleposlanice v Združenem kraljestvu. Čeprav ve, da nima veliko izbire, nejevoljno sprejme službo. Ta zadržanost se na prvi pogled odraža v stanju njenih las, kar nam jasno da vedeti, da Kate ni ljubiteljica balzamov. Ampak pustimo zdaj to. Da bi novi veleposlanici dvignili rating, nekdo na veleposlaništvu pride do pametnega zaključka – potrebuje iskren medijski feature, ki jo bo predstavil kot profesionalno, a hkrati chic veleposlanico, ki rešuje vse težave, ne glede na to, kako zapletene so, kot za šalo.

Ko Kate vpraša, kdo bo delal ta ekskluzivni feature portret, ji odgovorijo, da bo to britanski Vogue (op.p., kdo pa drug?). Strinja se, čeprav ni ženska za fotografijo, saj se ji vse to zdi nesmiselno in je spet vsa zamorjena. Ker pa je profesionalna in pragmatična oseba, nalogo vzame resno in se končno strinja, da si uredi pričesko in obleče lepo obleko. Jaz nisem Pepelka. Tukaj sem zaradi tridesetih pogrebov, je odvrnila, da bi še enkrat poudarila, kako zelo je njeje resni osebi vse to izjemno banalno in nesmiselno. Potem ko je na verandi Winfield Housea utelesila svojo “notranjo Cindy Crawford” in dve uri mahala fotografu iz kočije v stilu Lady Diana getting married, živčno sleče obleko in se, kot se za veleposlanico spodobi, v negližeju uleže na stopnišče, da si opomore. Strašno je nesrečna. Tega ne zmore več.

Kako vem, da je to fikcija? Nihče ni nesrečen, ko British Vogue dela feature. Ne moreš nas pretentati, Kate Wyler!

Kaj mi je bilo še posebej všeč? Dejstvo, da je zaradi Voguea končno nekaj naredila s svojimi lasmi.

Will & Grace, Last Ex to Brooklyn

Grace in njen mož Leo se odločita prirediti večerjo za prijatelje, a nihče si ni predstavljal, da bo dobila pravi Televisa Presenta trenutek. Leo je namreč kljub temu, da je vse dišalo po katastrofi, nepričakovano povabil k sebi domov svojo bivšo punco, ki jo je po naključju srečal na podzemni železnici. Kakorkoli že, to usodno dekle je Diane, urednica pri Vogueu, in izkaže se, da je edina ženska, s katero je Will kdaj spal. To spoznanje bo pri Grace povzročilo več blagih srčnih napadov, ki pri tem ne bo skrivala svojih ljubosumnih izbruhov. Diane (Mira Sorvino) je vroča in chic, prišla je klasično senzualna v črni in ​​z lasmi, ki so videti, kot da pozna vse Vogue članke o laseh na pamet. Šele po srečanju Diane ponudi Grace svojo rdečo Birkinko, ker “ko pišeš za Vogue, dobiš na tone vsega”. Jack in Karen tipično prilivata olje na ogenj vzdušja in se pri tem odlično zabavata. Čeprav nihče ni prosil uredništva za besedo, se je Diane med večerjo nonšalantno pošalila, da je zadovoljna s hrano, ker pri Vogueu na rojstnodnevnih zabavah nihče ničesar ne je. Na koncu se izkaže, da je Diane precej neuravnotežena, kar ni posebej nenavadno, saj nihče v tej seriji ni uravnotežen.

Kako vem, da je to fikcija? Prvič. Ne poznam nikogar, ki bi za darilo dobil Birkinko. Drugič. Urednica Voguea bi se svoje Birkin torbice odrekla le, če bi bila to odkupnina za njeno ugrabljeno čivavo. Tretjič. Fashion ljudje jedo (verjemite mi!).

Še posebej mi je bilo všeč, da je obstajala vsaj majhna možnost, da bom nekoč za darilo prejela Birkin torbo.

Romy and Michele’s High School Reunion

Michele (Lisa Kudrow) in Romy (ja, spet Mira Sorvino) sta nerazdružljivi prijateljici iz srednje šole, ki želita za deseto obletnico mature narediti vtis na svoje nekdanje sošolke – še posebej priljubljeno skupino zlobnih deklet, ki so ju v najstniških letih sistematično ustrahovale. Kot da praznovanja mature že ne bi bila sama po sebi obarvana z grozo, si naivni prijateljici izmislita zgodbo, zaradi katere bosta v očeh srednješolskih razuzdanih nasilnežev z A-liste prikazani kot uspešni. Romy si od kolega izposodi Jaguarja, Michele pa poskrbi, da prispeta v elegantnih črnih oblekah, kakršne nosijo “uspešne podjetnice”, ki so “izumile samolepilne listke”.

Ko se njuna laž razkrije, se odločita, da bosta to, kar sta, in se na maturantsko zabavo vrneta v svojih opravah – roza in modri mini kovinskih oblekah, ki izstopata iz dolgočasnega dresscodea kot božične lučke v juniju. Srednješolska zlobnica Christie se norčuje iz njunih oblačil, kot so to zlobnice nekoč počele, toda Lisa Luder (Elaine Hendrix), nekdanja A-list bitch – ki je zdaj namestnica modne urednice pri Vogueu – se postavi na stran Romy in Michele. “Pravzaprav, Christie, imajo lepi liniji; zabavno, igrivo uporabo barv. Skratka, moram reči, da res… nista slabi,” brez oklevanja reče Lisa in temu veličastnemu trenutku doda ščepec maščevanja za vsakič, ko je izjavila, da ji je všeč dizajn obleke nekoga, pa jo je ta le grdo ošinila s pogledom. Ka-ching!

Kako vem, da je to fikcija? Ni fikcije. Vse je točno prikazano. V naši ekipi imamo radi Lise!

Kaj mi je bilo še posebej všeč? Lisa ni le modna urednica pri Vogueu, Lisa je borka za pravice, ki jim mora biti zadoščeno.