Sprehodili smo se po najboljših vintage trgovinah v Zagrebu in našli odlične dizajnerske kose

Takoj ko pristanem na trdnih tleh na neznanem ozemlju, kamor koli potujem, v svoje Google zemljevide vtipkam dve čarobni besedi: vintage store. To počnem že tako dolgo in s tako predanostjo, da me iskreno preseneča, da moj “pametni” telefon še ni ugotovil, da so vinatge naslovi in ​​spremembe zemljepisne dolžine ali širine povezani. No, čeprav je res razburljivo brskati po vintage zakladnicah v neznanih mestih, je nekaj povsem neprimerljivega v tistih naslovih, ki stojijo na ulicah tvojega otroštva. Čeprav jih še vedno naredijo vznemirljive tisti nepričakovani vintage kosi, na katere naletiš med raziskovanjem neodkritih zakladov, jim poseben čar daje to, da so “tvoji” – da te nanje vežejo odnosi in spomini, morda celo kakšen vintage dragulj, ki si ga kupil že davno in ob katerem te preplavi kanček nostalgije. Ali pa vas spomnijo, kako zelo se je vaš stil (in vi) spremenil skozi leta.

Trgovine z vintage oblačili v mojem mestu so kraji, kamor grem po svoj košček miru – vem, da me nihče ne bo priganjal, da si lahko oddahnem od naglice, počasi prebrskam vse, kar si želim, se usedem na kavo in sproščen pogovor, nato pa se spet vrnem, dokler se ne odločim, da imam dovolj, pomaham vsem na poti ven in se pojavim, ko me spet “srbi” zaradi pomanjkanja vintage oblačil v moji omari. Poleg tega so to verjetno edini kraji na svetu, kjer mi bodo, ko zaškripajo vhodna vrata, zakričali: Tina, super je, da si tukaj, imamo nekaj zate. In najpogosteje bo res nekaj, kar mi je všeč, nič naključnega, nič, kar bi bilo všeč “vsem”.

Spodaj najdete najboljše trgovine z vintage oblačili v Zagrebu.

Vintage showroom Ivane Karapanđe

Naslov: Zvonarnička ulica 3, Zagreb

Na samem vrhu Ribnjaka se nahaja vintage razstavni salon Ivane Karapanđa, naše cenjene stilistke, ki se je po neštetih letih stilskega dela posvetila kuriranju svoje zakladnice vintage in pre-loved kosov novejšega datuma, v njeni izložbi pa je na ogled ugledna kolekcija izdaj Vogue in šopki sveže nabranega cvetja. Na teh stolpih revij so čevlji lepo razporejeni, kot na primer čudoviti sandali Gucci in torbice z zlatimi paščki, ki se lesketajo, ko sončni žarki pronicajo skozi okno. Medtem ko gledam barvitost na obešalnikih in vojsko lepo razporejenih parov čevljev na stopnicah z elegantno zaveso v bubble gum odtenku, mi Ivana pove, da dela po dogovoru. Ni trajalo dolgo, da smo se potopili v vso čarovnijo, ki jo trenutno razstavlja v trgovini, pokazal mi je obleko Mary Katrantzou v živahnih barvah, bordo usnjene salonarje Prada z resicami, čudovite uhane Chanel, oranžen top Chloé in torbico Lanvin ter čevlje z ujemajočim se vzorcem. To je tako dobro, da bi jih brez težav nosila skupaj, pravim, čeprav nisem ljubiteljica ujemajočih se torb in čevljev. Dlje ko se pogovarjamo in globlje ko se poglabljamo v skrivnosti tega arhiva, bolj jasno postaja, da Ivana pozna vsak kos kot svoj žep in da je bil vsak v trgovini izbran s posebno skrbnostjo. Medtem ko v rokah vrtim čudovito torbo Miu Miu in razmišljam o vseh kombinacijah s katerimi bi jo lahko nosila, Ivano vprašam, ali ima v trgovini kakšen kos, ki ji je še posebej pri srcu. Na to vprašanje je res težko odgovoriti, saj se nenehno spreminja , mi odgovori in priznam, da jo razumem. Ko imaš rad vintage oblačila, pa tudi modo na splošno, je tvoj najljubši kos običajno tisti, ki ti pospeši srce.

Čeprav sem sprva domnevala, da se je njena obsežna vintage kolekcija razvila iz zbirk, ustvarjenih med njeno dolgoletno kariero stilistke, me Ivana popravi. To je bil, pravi, naraven evolucijski napredek. Pri izbiri vinatge oblačil in pre-loved kosov oblikovalcev ji je nedvomno pomagalo obsežno poznavanje modne zgodovine (in drugih segmentov mode), pa tudi številna potovanja v Pariz, ki ga skupaj z Los Angelesom in Londonom imenuje meka vinatge-a. Seveda pa bi moralo vse to spremljati spoštovanje kakovosti, ki je v njenem svetu vredna veliko več kot slepo sledenje minljivim trendom. Vsak kos, ki ga najdemo v tej vinatge oazi na vrhu Ribnjaka, ima svoj namen in ni bil po naključju izgubljen. Zato ga najpogosteje obiščejo že zveste stranke, ki znajo ceniti kose, ki potrpežljivo čakajo na obešalnikih, saj se zavedajo, da lahko tukaj dobijo nekaj pristnega in estetsko drugačnega od tistega, kar običajno vidimo na mestnih ulicah. Glede na Ivanino bleščečo stilsko kariero ni presenetljivo, da je njena zbirka starinskih oblačil kraj, kjer lahko ljudje z različnimi stili najdejo nekaj zase. Iskreno povedano, si lahko enako predstavljam sebe z boemsko Guccijevo torbo z resicami, kot tudi s tistimi zlatimi Chanel uhani.

Ulični ormar

Naslov: Jurišićeva ulica 16, Zagreb

Minilo je že skoraj 14 let, odkar je Ulični ormar odprl svoja vrata na nenavadno mirnem dvorišču Jurišićeve ulice. Od takrat do danes, okoli očarljive mize, obdane s cvetjem, ki že od samega začetka pozdravlja stranke (tudi tiste, ki so prišle le na sproščen klepet), se je spilo nešteto kav, izmenjale so se anekdote in modre misli, ljudje pa so se pogovarjali o vremenu, politiki, preteklih časih, o vsem in včasih celo o modi. Ko se je ta tradicionalna uvertura končala, včasih prej, včasih kasneje, smo se premikali med pisanimi obešalniki, kar je pogosto privedlo do odličnih ulovov. Nikoli nisem vedela, kaj bom našla v Ormarju — ampak skoraj vedno sem odšla z nečim posebnim. Iz skrbno izbrane kolekcije Radmile Grba in Andreje Latinović Kler sem v teh 14 letih v svojo garderobo preselila vse mogoče čudeže. Danes se jih je težko vseh spomniti, ampak bili so turbani in klobuki, Levi’s kavbojke, trenirke stare šole (kakršne danes le redko najdeš) in fenomenalno ohranjene obleke iz 70. let, dobila pa sem tudi indigo moder kombinezon z zlatimi gumbi, v katerega se nisem spravim, odkar sem ga kupila, in moder črtast telovnik s podpisom Žuži Jelinek. Kos, ki ga nisem veliko nosila, a ga skrbno hranim, ker v sebi nosi duh starega Zagreba. Stvari, ki sem jih prinesla domov, so včasih končale pri meni preprosto zato, ker sem se zaljubila v zgodbo, včasih zato, ker še nikoli nisem videla česa podobnega, najpogosteje pa zato, ker sem vedela, da kupujem kos, ki desetletja izgleda nespremenjen.

Premalo bi bilo reči, da se v Uličnom (kot mu ljubkovalno pravimo) počutim kot doma. Prvič sem vanj stopila verjetno v prvih tednih po odprtju, navdušena, da je moje mesto končno dobilo prostor, kjer vintage prebiva v polnem pomenu besede – od oblačil in dodatkov iz preteklih obdobij, do različnih spominkov, ki krasijo police, do glasbe, ki jo na radijskih postajah le redko še slišimo. Kateri je tvoj najljubši kos, ki si ga do sedaj imel/a v trgovini?, vprašam Radmilo in se spomnim male črne obleke s podpisom Valentino ali kreacij lokalnih oblikovalk, kot sta Keti Balogh ali Mirjana Marić, a Radmila me s svojim odgovorom nekoliko preseneti: Veš kaj, mislim, da je to omejena izdaja britanskega Vogua, ki je v celoti posvečena kronanju kraljice leta 1972, ki nam ga je prijatelj kupil na dražbi. In medtem ko ga previdno listam in pazim, da ne strgam strani, Radmila opozori na še en predmet s čudovito zgodbo, album s spominki iz poznega 19. stoletja , ki ga je učiteljica dala svoji učenki in v katerem je poleg risbe goloba in njenega podpisa v kaligrafiji zapisana misel: Ideal naj ti bo biti svoja – kjerkoli že si. Od leta 2011 do danes je Ulični postal pravi mali muzej spominov, a tudi eden redkih krajev, kjer se lahko spomnite, kako je bila moda nekoč videti, preden je svet divjal in so oblačila postala tako potrošna kot komplet lesenih vžigalic. Ko Miles Davis ali Chat Baker nežno odmevata skozi rožnate stene, spoznam, zakaj mi je ta kraj tako blizu srcu. Poleg tega, da se že od samega začetka potikam med njegovimi obešalniki, je to eden redkih krajev v mestu, kjer se mi nikamor ne mudi, kava se pije počasi, ni naglice v pogovoru s someščani, ki iščejo nekoga na napačnem naslovu, oblačila pa se sortirajo in pomerjajo, kot da bi imeli ves čas na svetu – Ulični je popoln kraj, da nas ob sanjarjenju o preteklih časih preplavi tista nežna nostalgija, da si vsaj za trenutek oddahnemo od sveta, ki hiti le par deset metrov stran.

Mango Sticky Rice Vintage

Naslov: Ulica Kneza Ljudevita Posavskog 15, Zagreb

Če bi Nidžara Mustafić slučajno odprla Mango Sticky Rice, medtem ko sem študirala na Fakulteti za politične vede, le nekaj deset metrov stran, verjamem, da bi veliko več časa preživela med njenimi obešalniki, kot na terasi Tvornice. Vendar v mojih študentskih časih v Zagrebu preprosto ni bilo takšnih trgovin. Mesto še ni bilo zrelo, da bi vintage dragulji našli svoje občinstvo in da bi se odstranila stigma, ki je takrat spremljala “neke stare stvari”. Nidžara Mustafić je leta 2018 odprla svojo majhno trgovino na ulici Ljudevita Posavskega , potem ko je med študijem in delom kot varuška v Londonu odkrila svojo ljubezen do vintage mode. Mango Sticky Rice svoje ime dolguje njeni ljubezni do istoimenske tajske sladice, njena želja pa je bila ustvariti pravo malo poslastico na ulici, ki vsako leto postaja bolj živahna. Čeprav prostorsko skromen, Mango Sticky Rice vedno preseneti s svojim bogastvom vsebine. Na lepo razporejenih obešalnikih so zložene jakne in plašči, obleke vseh dolžin, barv in vzorcev, poseben čar pa jim dodajo modni dodatki, kot so klobuki s širokimi krajci (zlasti Cahun ali Kobali), torbice in čevlji. Nidžara je še posebej ponosna na redke kose s podpisi znanih oblikovalcev iz nekdanje Jugoslavije, kot so Keti Balogh, Mirjana Marić, Rikard Gumzej in Žuži Jelinek, ohranjene v skoraj popolnem stanju – kot da bi bili narejeni včeraj. Ta moda je najboljša priča tega kako so se časi spremenili od takrat in kako bi morali te ostanke preteklosti ohraniti kot spomin na čase, ko smo skrbneje ustvarjali, a tudi skrbneje ohranjali. Nedvomno je, da tako čudovit hommage prinaša ščepec nostalgije.

Poleg tega, da je zakladnica skrbno izbrane vintage mode, je Mango Sticky Rice postal tudi stičišče, ki ulici daje posebno toplino. Redni obiskovalci in naključni mimoidoči se zbirajo za majhno mizico pred izložbo, kjer spontano nastajajo pogovori o modi, modnih trendih in načrtih, a tudi o najrazličnejših povsem nepričakovanih temah. Prav to je bil Nidžarin cilj: ustvariti prostor, kjer se ljudje povezujejo, promovirajo vrednote etike in trajnosti v modi ter mladim oblikovalcem in umetnikom ponudijo priložnost, da predstavijo svoja dela širšemu občinstvu – tudi če ne nameravate ničesar kupiti, lahko vedno preverite, katera umetnina je na ogled v trgovini in kateri oblikovalec trenutno predstavlja svojo novo kolekcijo. Ko jo vprašam, kateri kos ji je najljubši, pravi, da se ga je težko spomniti, ker je skozi trgovino šlo že toliko odličnih kosov, ampak da nakit ji je nekako najbolj pri srcu. Medtem ko to govori, nam pokaže čudovite pare starinskih uhanov, ki jih skrbno hrani v mehkih vrečkah. Občasno kdo pride v trgovino, četudi samo, da pozdravi. Naključna srečanja pred vrati se spremenijo v nepričakovane desetminutne pogovore, in pogosto, če je lepo vreme, sedenje pred oknom pomeni, da lahko tam opazujete sončni zahod. To pomeni, da se boste morali občasno vrniti noter in “pogledati”, samo da se prepričate, da niste ničesar spregledali. Vedno se zavedam, da v prvih nekaj krogih nisem dovolj pozorno gledala. Čeprav smo bili tokrat v Mangu “po službeni dolžnosti”, se nisem mogla odreći salonarjev Miu Miu z začetka tisočletja, ki so očitno čakali samo name. Če bi se vrnila še nekajkrat, bi verjetno našla še nekaj stvari, vendar je neizpodbitno, da bom to storila takoj, ko bom začutila, da je srečen dan za thrifting.

Photo: Sanja Jagatić