Z Vedranom Kopljarjem o ultimativni sorodnosti, abstraktni umetnosti in identiteti

Po več kot dvajsetih letih v umetniškem svetu lahko dobro ločim zvezde v vzponu od zvezd, ki so padle. In še bolje — od kometov, ki le pridrvijo skozi umetniško orbito in izginejo brez sledu. A obstajajo tudi tisti, ki igrajo dolgo igro: umetniki, ki ne iščejo reflektorjev, temveč stabilen korak. Vedran Kopljar (1991, Slavonski Brod) je eden izmed njih. Belgijski umetnik jugoslovanskega porekla, ki ne dela hrupa — a naredi razliko. Na njega se opirajo mlajši, podpirajo pa ga veliki, vključno z neizogibnim Luc-om Tuymans-om, katerega šepet v belgijskem umetniškem svetu še vedno šteje več kot vzkliki.

Zaradi Kopljarja, pa tudi zaradi Pizza galerije v Antverpnu — prostora, ki ne pretendira na prestiž, a združuje sceno, ki dejansko utripa z novimi idejami — pridem v Belgijo za natanko 24 ur. Umetniški blitz-obisk v Antverpnu, mestu, kjer se brusijo diamanti in kjer se je oblikovala modna avantgarda — od Dries Van Noten-a do Margiele in Demne. Prispem komaj pravočasno med otvoritvijo trienala Bergen Assembly na Norveškem in preview-jem istanbulskega bienala, ki se je, kljub političnim napetostim in institucionalnemu kaosu, vseeno uspel odpreti.

Antverpen, v čigar M HKA muzeju je Kopljar že imel samostojno razstavo MEAN 2024, ima več kot šestdeset popisanih galerij. Na novi razstavi “Voyages Apstrakcija” v Pizza galeriji tega septembra — prostoru, ki deluje bolj kiosk struktura kot pa galerijski white cube — obiskovalci vstopijo v Kopljarjevo pseudo-turistično agencijo brez geografije.

Izložba MEAN, 2024. Photo: Fabien Silvestre Suzor

Izložba MEAN, 2024. Photo: Fabien Silvestre Suzor

Na razstavi “Voyages apstrakcija” se potovanja ponujajo ne proti krajem, temveč proti pojmom — travma, spol, videz. Kaj te je navdihnilo, da uporabljaš “turizem” kot poetični jezik?

Kot se to običajno rado zgodi, gre za srečanje fascinacij in interesov, ki se zlijejo v kompleksne misli, te pa nato postanejo material za gradnjo začasnega miselnega sveta, v katerem lahko začnem ustvarjati dela. V tem primeru je bila estetika turističnih agencij tista, ki mi je stalno kradla pozornost in misli. Blizu moje hiše je turistična agencija, izključno za križarjenja, ki ponoči pusti prižgane luči v izložbah. Ko se torej sprehajam ponoči mimo, vedno naletim na te fatamorgane eksotike. Hkrati so tudi agencije potenciala. Tisto, kar ponujajo, so potencialne življenjske izkušnje, in kot take so na nek način spekulativne, kar me privlači. Prav tako me zanimajo komercialni mehanizmi pretvarjanja kultur in narodov v proizvode, skozi njihovo transformacijo v blaženo turistično površnost – v besedah in slikah.

Ta razmišljanja o estetiki turističnih agencij so se začela prepletati z mojimi razmišljanji o identiteti. Večino svojega življenja je bila identiteta zame zelo konfliktno in problematično polje mišljenja. Moje misli o tem se razvijajo že vrsto let, a problemi se ne rešujejo – zorijo in rastejo. Kaj tvori identiteto? Kako se identiteta konstruira? Kakšna je vloga jezika pri konstrukciji identitete? In tako dalje…

V nekem trenutku se mi v mislih pojavi ideja ne-geografskega potovanja, nato tudi ne-geografske turistične agencije. In to postane začasni svet, v katerem mentalno prebivam nekaj mesecev, kar pomeni, da vse, kar srečam, potegnem v ta svet in preverim, ali se ujema. Na nek način je to kot gradnja mentalnega gnezda – ki ga sčasoma zapustim, a spomin nanj ostane kot izkušnja, ker se preplete z mojim življenjem.

Tvoj podpis “(& parents)” deluje kot tiha, a radikalna odločitev. Je to gesta ljubezni, politike — ali česa tretjega?

To je natančnejša reprezentacija umetniške prakse. Daje določeno transparentnost, a kot ime hkrati ohranja poetično neprozornost. Nanaša se na družinski posel in njegov potencial — a tokrat je potencial obrnjen v nasprotno smer. Moji starši so od mojega otroštva imeli stalno spreminjajoč se družinski posel — sprva tehnično svetovanje, kasneje najdlje kot trgovina s prehrambenimi izdelki v Hobokenu, s specialitetami z Balkana.

To ime mi omogoča tudi, da govorim o privilegiju, ki ga imam, to je imeti izjemno ljubeče in podporne starše, brez katerih moja praksa ne bi bila mogoča. V naši družini nihče ne preizprašuje preveč, ali je nekaj “normalno” ali ne – preprosto delamo stvari in jih sprejemamo, če delujejo pravilno.

Photo: Thor Salden

Photo: Thor Salden

V svetu, kjer umetniki vse pogosteje postajajo osebne blagovne znamke, ti izbiraš distanco, strukturo. Je to strategija — ali tvoja verzija moči?

Morda to ni toliko strategija kot prilagoditev na ta “svet” — da bi lahko funkcioniral in bil toleriran na način, ki ga psihološko in čustveno zmorem prenesti. Mnoge stvari lahko imenujemo moč, in možno je to videti kot moč, a v osnovi gre za obupane poskuse in trike, da se vsaj minimalno subvertira in razblini neravnovesje moči.

Photo: Thor Salden

Tvoje slike delujejo kot introspektivne forme — ne pokrajine, ne objekti, ne telesa. Kako poteka proces, ko misel spremeniš v barvo?

Veliko smo se pogovarjali o strukturah, mehanizmih itd… Tu pridemo do točke, ko lahko govorimo o radosti ustvarjanja in neprozornosti. Ko enkrat ustvarim konceptualni okvir, lahko vstopim vanj v popolnoma drugačni obliki. Postanem slikar, oblikovalec, kipar, izvajalec… Te umetniške forme uporabljam znotraj svoje konceptualne prakse.

To je del mojega dela, ki deluje kot hobi – nekaj, kar počnem iz čiste radosti. Na primer, ko slikam, prehajam v stanje podobno tistemu, kot ko igram košarko – brez zavestnih misli, popolnoma potopljen v dejanje. Ni nič bolj sproščujočega in nagrajujočega kot izguba notranjega glasu in postati dejanje.

Nikoli ne bi želel izgubiti neprozornosti in radosti amaterja. Amaterja v smislu osebe, ki nekaj počne iz ljubezni in uživanja v samem dejanju. A hkrati sem profesionalec. Starši mi pogosto pravijo: „Ne moreš in pare in jare”, a jaz vedno poskušam imeti oboje.