Športnice in oblikovalke, ki so spreminjale pravila športne mode

Navdušenje je na vrhuncu. Od začetka Zimskih olimpijskih iger Milano Cortina 2026 nas ločita le še dva dneva, na katerih se bodo športniki pomerili v kar 16 zimskih športih. Kot običajno bodo nekateri favoriti v 17 dneh iger potrdili svoje laskave pozicije, drugi pa presenetili, prav v tem vznemirjenju, ki se poraja iz nepredvidljivosti, pa se skriva čar športnih tekmovanj.

A medtem ko se vsi na olimpijske igre odpravljajo z željo, da bi se z vzponom na čim višjo stopničko zmagovalnega odra zapisali v zgodovino, smo se spomnili zmagovalnih športnic, ki so zgodovino poleg izjemnih dosežkov pisale tudi s svojimi uniformami in kostumi. Zaradi svojih stilskih izbir so jih včasih imeli za predrzne, njihovi kostumi pa so veljali za kontroverzne – a s svojo drznostjo so vedno premikale meje in na novo definirale pravila. Na tem potovanju po poteh preteklosti nismo pozabili niti žensk, ki so te kostume oblikovale in izdelovale – od predanih mater z vizijo do inovatoric do svetovnih dizajnerskih zvezd.

Povezano: Zimske olimpijske igre 2026.: Vse, kar morate vedeti

Peggy in Doris Fleming

„Šifon in lamé sta zelo priljubljena materiala, bleščice in drugi okrasni detajli pa so bili uporabljeni na številne domiselne načine,“ je Howard Bassin zapisal v svoji knjigi Winter Sports leta 1968, ko je opisoval kostume, v katerih so takrat drsalke na ledu izvajale svoje osupljive piruete. Tega istega leta se je devetnajstletna Peggy Fleming ovenčala z zlato medaljo v posamični ženski konkurenci na Zimskih olimpijskih igrah leta 1968 v francoskem Grenoblu. Čeprav je zlato mlade drsalke ostalo zapisano kot edina zmaga ameriške olimpijske ekipe na teh igrah, se je nastop Peggy Fleming v zgodovino zapisala tudi zaradi njenega edinstvenega kostima.

Njena mati Doris Fleming je namreč za to posebno priložnost ustvarila elegantno mini obleko v chartreuse odtenku – v čast francoski regiji in njenemu posebnemu zeliščnemu likerju, ki ga od leta 1737 proizvajajo menihi v znamenitem samostanu v gorovju Chartreuse. Poleg specifične zelenkaste barve, s katero je Doris želela pridobiti naklonjenost francoskega občinstva, je bil kostim preprost in čistih linij: brez volanov, mrežastih tkanin in pretiranega bleščečega sijaja. Imel je za tisti čas značilne dolge rokave, le nekaj kristalov na rokavih in ovratniku pa je dodajalo diskreten lesk. Na njem ni bilo ničesar pretiranega. Mnogo let pozneje se je Peggy v enem izmed intervjujev v šali spominjala, da verjetno večina ljudi sploh ni razumela, kaj je njena predana mati želela doseči z barvo kostuma. A tudi če je ta detajl, ki ga je Doris tako natančno izpeljala, ostal neopažen – danes celotna zgodba zveni neverjetno. Vse kostume ameriške olimpijske prvakinje je oblikovala in izdelala njena mati in to na prav poseben način. S svojo senzibilnostjo je spreminjala pravila in premikala meje – izbrala je preprosto eleganco, ki pozornost usmerja v gibanje, ne le v bleščeče okraske.

Maria Bogner

Čeprav so se še leta 1964 na Zimskih olimpijskih igrah v Innsbrucku smučarji po zasneženih pobočjih Patscherkofla spuščali v volnenih puloverjih, so se tehnično naprednejša smučarska oblačila začela razvijati že več kot desetletje prej. Vse se je začelo sredi tridesetih let, ko je nemška oblikovalka Maria Bogner ustvarila parke za nemško smučarsko reprezentanco, v kateri je bil takrat tudi njen bodoči mož Wilhelm Bogner. V začetku petdesetih let je znamka Bogner močno zrasla, njihove pisane parke in vzdržljive smučarske hlače iz gabardina v netipičnih, živahnih odtenkih pa so postale izjemen uspeh.

Pravi preobrat pa se je zgodil leta 1951. Predstavnik tekstilnega podjetja Bianchini-Férier je družino Bogner seznanil z inovativnim materialom z imenom Helanca – mešanico volne in elastičnih, spiralno navitih najlonskih vlaken, ki so materialu dajala raztegljivost. Kako preoblikovati material v oblačilo je bil poseben izziv, a Maria je našla rešitev in s tem zaznamovala začetek tehnično naprednejših smučarskih oblačil. Vodoodporne hlače so bile aerodinamične in so sledile liniji telesa, znamka Bogner pa jih je v ZDA izvažala v 42 različnih barvah. Skiing Magazine je Bogner označil za “mater sodobne smučarske mode”, hlače, ki so se razlikovale od vsega, kar je bilo takrat na trgu, pa so bile tako priljubljene, da so jih na smučiščih nosile tudi megazvezde, kot so Marilyn Monroe, Elizabeth Taylor in Jackie Kennedy. Čeprav je trajalo še nekaj let, preden se je oblačenje olimpijcev povsem moderniziralo, je Maria Bogner postavila temeljni kamen današnjih smučarskih oblačil in utrdila Bogner ime na trgu smučarske mode.

Jackie Kennedy v Bogner hlačah v Gstaadu, januar 1966., Getty Images

Suzanne Chaffee

Da so smučarski spusti pripravljeni na hitrejša, sodobnejša in bolj aerodinamična oblačila, je postalo jasno leta 1968. Ameriška olimpijka Suzanne Chaffee, tudi kapetanka ameriške ženske smučarske reprezentance, je veljala za favoritko v smuku na Zimskih olimpijskih igrah v Grenoblu. Čeprav ji takrat ni uspelo stopiti na zmagovalni oder in osvojiti zlata, je dirko končala z 28. mestom ter se kmalu zatem umaknila s smučarskih prog, je Chaffee pritegnila pozornost s svojim srebrnim, oprijetim kombinezonom. Čeprav ni upravičila statusa favoritke na ZOI, se je prav o njenem inovativnem oblačilu, ki spreminja “pravila igre”, govorilo še dneve po tekmi. !”Kljub vsemu sem dobila največ publicitete takoj za Peggy Flemming,” je Chaffee leta 2001 povedala za Sports Illustrated. “Fashion saved my butt!” Po Grenoblu so športniki začeli iskati nove načine, kako smučarska oblačila izkoristiti sebi v prid in pridobiti kakšno milisekundo prednosti. Pa Chaffee? Ona je stopila v svet modelinga.

Povezano: Najboljše olimpijske uniforme vseh časov

Katarina Witt

Do poznih osemdesetih let so kostumi drsalk na ledu postajali vse krajši in razkrivali vse več. Bleščice, perje, šifon in perle so bili povsem običajen del drsalnih outfitov, a na Zimskih olimpijskih igrah v kanadskem Calgaryju leta 1988 je eden izmed njih veljal za posebej “kontroverznega”. Nemška drsalka Katarina Witt, ki je na teh igrah osvojila svoje drugo olimpijsko zlato po Sarajevu leta 1984, je sprožila val odzivov s svojim modrim showgirl kostumom, okrašenim s perjem. Tekmice naj bi se takrat pritoževale, da Witt, ki je v osemdesetih dominirala na ledu, nosi tako zapeljive kostume, da se sodniki ne morejo osredotočiti na njeno izvedbo, v javnosti pa so se pojavile tudi pripombe, da je sporni kostum “preveč teatralen in preveč hot za televizijo”. Škandalozni pernati body je na koncu privedel do sprememb pravil oblačenja na ledu, ki so postala znana kot “Katarinino pravilo”. Mednarodna drsalna zveza je takrat uvedla pravilo, da morajo biti boki, trebuh in zadnjica drsalk prekriti, pri tem pa ni prepovedala perja, kristalov in bleščic, ki so z leti postajali vse bolj priljubljeni. Leta 1994 je Witt, ko je drsala v programu, navdihnjenem z Robin Hoodom, izjavila: “Nosila sem kostum, podoben tistemu Robina Hooda – moški kostum – ker tokrat nisem želela, da bi me obtožili, da zapeljujem sodnike.”

Nancy Kerrigan in Vera Wang

Preden je stopila na muhaste poti modnega oblikovanja, je Vera Wang sanjala o drsalnih koreografijah. Od osmega leta je bila predana umetnostnemu drsanju, a vse se je obrnilo na glavo, ko se ni uspela uvrstiti na Zimske olimpijske igre v Grenoblu leta 1968. “Bila sem strta, ko se nisem uvrstila v olimpijsko reprezentanco,” je povedala Wang in se posvetila modni karieri – leta 1971 je začela kot urednica pri ameriškem Vogueu, kjer je ostala 17 let, nato je znanje izpopolnjevala pri Ralph Laurenu, leta 1990 pa odprla butik s poročnimi oblekami lastnega dizajna.

Strast do umetnostnega drsanja pa ni izginila. Za Zimske olimpijske igre leta 1994 je oblikovala bleščeč kostim z dolgimi rokavi za ameriško drsalko Nancy Kerrigan. Medtem ko je Peggy Fleming medalje osvajala v kostumih, ki ji jih je sešila mati, je v začetku devetdesetih let ta praksa skoraj povsem izginila. Z Nancy Kerrigan v Veri Wang in Suryjo Bonaly, ki je leta 1992 nosila kostim s podpisom Christiana Lacroixa, je postalo vse bolj priljubljeno, da športniki nosijo kostume priznanih modnih hiš. Čeprav je Wang najbolj znana po svojem modnem imperiju, katerega temelj so bridal kreacije, priljubljene med zvezdnicami, je slavna oblikovalka ustvarila nešteto kostumov za drsalce na ledu, ki so sledili po Kerrigan. Michelle Kwan, Evan Lysacek in Nathan Chen so le nekateri izmed njih, leta 2009 pa je bila Wang zaradi svojega prispevka športu z ustvarjanjem nepozabnih drsalnih kostumov sprejeta tudi v Hišo slavnih ameriškega umetnostnega drsanja.

Povezano: Uniforme enotnosti, poleta in radosti na Zimskih Olimpijskih igrah v Sarajevu

Nancy Kerrigan na Zimskih olimpijskih igrah 1994. v Hamarju, Norveška. Getty Images

Surya Bonaly

Čeprav je od Zimskih olimpijskih iger leta 1998 v japonskem Naganu minilo že skoraj trideset let, bo Surya Bonaly za vedno ostala zapisana kot prva olimpijska drsalka, ki je izvedla salto nazaj na eni nogi. A tisto, po čemer si jo bodo športni krogi in ljubitelji umetnostnega drsanja še dolgo zapomnili, so tudi njeni edinstveni kostimi, s katerimi je premikala meje športnega oblačenja na ledu. Trikratna svetovna podprvakinja in petkratna evropska prvakinja je pogosto izstopala z nekonvencionalnimi stilskimi izbirami, kot so oprijeti kombinezoni v živih barvah, medtem ko so vse druge nosile drobne obleke, ali pa razkošni outfiti s pisanimi perlami namesto običajnih bleščic in kristalov. Kot ena redkih temnopoltih drsalk v devetdesetih je Bonaly ponosno izražala svojo identiteto in si prizadevala, da bi še bolj izstopala – s svojimi drsalnimi kostumi, ki jih je izdelovala njena mati, pričesko in slogom drsanja, ki se je nenavadno prepletal z gimnastiko. Pred odhodom na Zimske olimpijske igre leta 1992 v Albertvillu je kostime za Bonaly oblikoval Christian Lacroix, ki ji jih je ob tej priložnosti podaril.

Francozinja Surya Bonaly med treningom v Halle Olympiqueu na Zimskih olimpijskih igrah v Albertvillu v Franciji leta 1992, Getty Images