Uniforme enotnosti, poleta in radosti na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu

“Jugoslavija, glavno mesto Bosne in Hercegovine, Sarajevo, bo leta 1984 gostila zimske olimpijske igre.” To so bile besede športnega novinarja Nikole Noka Bilića, ki je 18. maja 1978 prvič v zgodovini prekinil program Radia Sarajevo. Novica je odmevala kot najlepša himna, zapisana z verzi enotnosti, ponosa in vere v boljši jutri. Od tistega trenutka je mesto ob reki Miljacki začelo živeti za Olimpijado.

Leta preden bo bakla, kot štafeta, prepotovala 2.289 kilometrov po vsej Jugoslaviji in bo drsalka Sandra Dubravčić prižgala olimpijski plamen na stadionu Koševo, se je velika olimpijska zgodba začela pisati z obnovo ulic, gradnjo športnih in hotelskih kompleksov, novih cest, letališča in celotnih naselij. Vsi deli Sarajeva so živeli za dan, ko bo po njegovih ulicah stekel svet. Ko je veliki datum, 8. februar 1984, končno prispel na koledar, se je spektakel razvil v epskem slogu. Celotno Sarajevo se je združilo, da bi očistilo vsak kotiček, cesto in pločnik od plasti snega, ki je dva dni pred uradnim začetkom Olimpijade prekril ulice, a zahvaljujoč enotnosti je mesto veliki dan dočakalo pripravljeno. Otvoritev XIV. zimskih olimpijskih iger na stadionu Koševo je spremljalo več kot 60.000 Sarajevčanov in gostov iz celega sveta ter okoli dve milijardi ljudi pred televizijskimi zasloni. Zimske olimpijske igre v Sarajevu pa so bile veliko več kot športni dogodek. Bile so simbol enotnosti, topline in navdiha, dnevi, polni upanja v boljši jutri. Od te daljne 1984 je minilo polnih štirideset let, vendar se tisti, ki se jih spominjajo, Olimpijade še danes spominjajo s ponosom in z nekaj nostalgije, medtem ko melodija pesmi “Lepo je bilo v Sarajevu”, ki je igrala na svečani zaključni slovesnosti, še vedno tiho odzvanja v spominih.

Vizualno identiteto iger, ki se je od takrat globoko vtisnila v kolektivno zavest, so ustvarili mnogi – od učiteljev in študentov Akademije likovnih umetnosti v Sarajevu, preko slovenskega slikarja Jožeta Trobeca, ki je oživil priljubljeno maskoto Vučka, in arhitekta Miroslava Antonića, ki je oblikoval uradni logotip v obliki stilizirane snežinke, do oblikovalke Selme Zukić Popović, ki je zasnovala uniforme. Prav uniforme so bile tiste, ki so nepremagljivo enotnost naredile že na prvi pogled vidno, in v času Olimpijade so jih nosili vsi, od neštetih zaposlenih na tekmovalnih terenih do tistih v zaprtih prostorih, kot so direktorji, osebje v tiskovnem središču, hostese… “Celotna zgodba se je začela pisati približno dve leti pred igrami, ko me je pokojni profesor Mladen Kolobarić vprašal, ali bi ustvarila uniforme za Olimpijado,” se spominja Selma Zukić Popović, danes profesorica na srednji šoli v enem kanadskem mestu. Takrat je kot mlada modna oblikovalka delala v sarajevski tekstilni industriji Šik in za svoje kolekcije že prejela nekaj nagrad, vključno z “Zlato košuto”, ki je veljala za najvišjo nagrado za modne kreacije na območju nekdanje Jugoslavije. “Ko so mi ponudili delo za Olimpijado, sem bila počaščena, a tudi skeptična, saj beseda ‘uniforma’ ni motivacijska. Le vojaki, stražarji, policija in medicinsko osebje so nosili uniforme, meni je pa kot mladi ambiciozni oblikovalki bila v mislih le zadnja moda,” pravi Zukić.

“Delo na uniformah je imelo veliko faz. Večinoma so vse pobude o razdelitvi po skupinah zaposlenih prišle od olimpijskega komiteja, s katerim sem imela nešteto sestankov. Na začetku nisem vedela, kje začeti, zato sem naključno narisala na stotine skic in idej; s svinčnikom, črnilom, barvami…,” pojasnjuje in dodaja, da je pri oblikovanju morala upoštevati različne dejavnike, kot so vremenske razmere, mraz in sneg, pa tudi estetsko privlačnost dizajna, ki naj bi bil enoten. “Od velikega števila mojih skic smo mnoge zavrnili. A na koncu sem našla ravnotežje med športnim, elegantnim, modernim in udobnim ter zožila kolekcijo na osem osnovnih barv in modelov. Uniforme je bilo treba poenotiti tako, da so bile podobne, a hkrati različne. Prav tako je bilo treba misliti na proizvodnjo in tehnične možnosti izdelave modelov, saj ni enako šivati puloverje in vetrovke,” se spominja. Ker je bil uradni logotip olimpijskih iger oranžna snežinka, je bila oranžna barva osnovna vodilna nit pri ustvarjanju uniform, izziv pa je bil uskladiti jo z drugimi barvami. Zato je Zukić tesno sodelovala z grafičnim oblikovalskim timom, ki je neutrudno iskal odtenke, ki bodo vizualno lepo dopolnili oranžno, njihovo iskanje pa se je končalo s 16 barvami, ki so se lahko uporabljale za vse uradne grafične publikacije, povezane z Olimpijado. “Kreacije uniform sem zožila na osem barv, modeli pa so večinoma imeli kombinacije dveh barv,” pravi. “Za proizvodnjo oblačil smo angažirali najboljša tekstilna podjetja po vsej nekdanji Jugoslaviji. Pletenine so izdelovali v slovenski Rašici in nekaj v Foči v BiH, YASSA v Varaždinu je izdelala največji del oblačil za sneg in tekmovalne terene, konfekcija v sarajevskem Alhosu…”

Photo: arhiva Selme Zukić Popović/JU “Gradski Muzeji” Sarajevo, Olimpijski muzej

Čeprav je morala slediti mnogim uradnim smernicam, je navdih našla v nečem, kar ni bilo nikoli zapisano v nobeni pogodbi ali na papirju. “Največji navdih je bila ljubezen do Sarajeva, mesta, kjer sem se rodila in bila srečna; mesta, ki ga ljubim in na katerega sem ponosna. Dala sem vse od sebe za uspeh iger in želela sem Sarajevu ustvariti najlepše uniforme,” pravi, ne skrivajoč čustev. “To je bilo veliko in odgovorno delo, trajalo je skoraj leto dni od prve idejne skice do izdelave prvega prototipa. Moje ustvarjalno delo je bilo končano dolgo pred uradnim začetkom Olimpijade. Uniformam sem dala nov pomen. Kombinacija modernosti, udobja, elegance in edinstvenega dizajna pa je bila razlog, da so jih vsi želeli nositi.”

Čeprav jo je življenje odpeljalo preko oceana, tisoče kilometrov stran od Sarajeva, njena kariera pa je ubrala drugačne poti, se Selma Zukić Popović Olimpijade še danes, štiri desetletja kasneje, najbolj spominja po občutku neponovljive enotnosti. “Ko govorim o svojem delu za Olimpijado, vedno govorim ‘mi’. Tudi če smo delali na različnih področjih, je naš angažma bil skupen. Želeli smo uspeti in nesebično smo se podpirali in pomagali drug drugemu. Ta pozitivna energija in ustvarjalna atmosfera sta nam dala krila in spodbudo. Le skupno delo je lahko prineslo tako uspešno Olimpijado,” zaključuje brez skrivanja nostalgije. “Zame, in za mnoge druge, je bil to najlepši del življenja.”