13 umetnikov in umetnic, ki sem jih odkrila v letu 2025

Prišel je sam konec leta, jaz pa še vedno nisem povsem prepričana, kako naj se ob njem počutim, vem pa eno: ni bilo leta, ki bi mi minilo hitreje kot to. Zgodilo se je toliko stvari, da sem se večino časa počutila kot na prižganem vrtiljaku, na katerem mi je nekdo podaril neomejeno število brezplačnih voženj, in ko sem si zaželela, da bi se dokopala do tal, so tisti iz luna parka po nekem čudežu vedno bili na čik pavzi. Tako sem bila, ujeta na neusmiljenem vrtiljaku življenja leta 2025, prisiljena vse informacije spremljati z izostrenimi čuti. Umetnost je nekaj, kar je nedvomno velik del mojega življenja in skoraj vse se vrti okoli neke oblike umetnosti (pravzaprav izgleda kot, da se v tem letu vse samo vrti, pun intended), a zdi se mi, da sem v teh 365 dneh odkrila največ novih umetnikov do zdaj, ali pa sem si jih preprosto najbolj zapomnila. Kakor koli že, moja galerija fotografij na telefonu je polna neštetih screenshotov del umetnikov, na katere sem naletela med brezciljnim doomscrollanjem, ali fotografij, ki sem jih na kakšnem potovanju ujela med enim izmed številnih pohajkovanj po muzejih, prepletenih z ostalo dolgočasno vsebino mojega vsakdana. V nadaljevanju vam predstavljam 13 umetnikov, ki do letos niso obstajali na mojem radarju. Pripnite se, vožnja se začenja!

Povezano: Če imate radi estetiko Wesa Andersona, bodo ti umetniki vaša naslednja obsedenost

Female Pentimento, ZDA

Female Pentimento, znana tudi pod imenom Nathaniel, je sodobna umetnica, ki deluje na presečišču fotografije in digitalne obdelave slike. Njena praksa temelji na manipulaciji obstoječih fotografskih prizorov, najpogosteje krajin in fragmentov telesa, ki jih v postprodukciji subtilno premika iz območja prepoznavnega. Namesto odprte fikcije njen opus ostaja ukoreninjen v realnem, a ga tiho destabilizira ter postavlja pod vprašaj idejo fotografije kot objektivnega medija in zanesljive priče resničnosti. To je ena izmed umetnic, ki sem jih odkrila razmeroma nedavno in me je njena estetika takoj pritegnila. Prav zato, ker verjamem, da so mediji, kot sta fotografija in slikarstvo, v sodobni umetnosti v veliki meri izčrpani, se mi zdi, da lahko prav skozi takšno vrsto izraza in poetike še vedno ohranijo smisel in relevantnost v današnjih umetniških tokovih.

Povezano: Daniel Tomičić izpostavlja hrvaške umetnike, v katere je vredno vlagati leta 2026 in na kaj biti pozoren pri tem

Francisco Trêpa, Portugalska

Francisco Trêpa je sodobni portugalski umetnik, katerega praksa je primarno povezana s kiparstvom in keramiko. Pri svojem delu pogosto izhaja iz bioloških in ekoloških procesov, s posebnim poudarkom na parazitizmu, simbiozi in odnosih odvisnosti med organizmi. Keramiko uporablja kot material, ki omogoča počasen, skoraj organski proces nastajanja forme, pri čemer njegove skulpture pogosto spominjajo na hibridna telesa, izrastke ali strukture, ki delujejo, kot da so v stalni transformaciji. Z njegovim delom sem se prvič srečala prav skozi temo parazitizma, ki mi je ena izmed najljubših kot konceptualni okvir. Čeprav mi keramika kot medij nikoli ni bila posebej blizu, mi umetniki, kot je Francisco Trêpa, vedno polepšajo dan. Njegovo delo kaže, kako lahko določeni mediji nenadoma postanejo relevantni in osebni, kadar so v službi idej, ki so nam blizu in jasno artikulirane.

Povezano: Keramika kot novo platno slavnega zagrebškega slikarja predstavljena v salonu Trika

Delcy Morelos, Kolumbija

Delcy Morelos je kolumbijska umetnica, rojena leta 1967, znana po monumentalnih prostorskih instalacijah, ki jih uporablja kot sredstvo za razmišljanje o zemlji, telesu, spominu in kolonialni zgodovini Latinske Amerike. Njena praksa pogosto vključuje naravne materiale, kot so zemlja, glina, opeka, začimbe in rastlinski pigmenti, ki jih umešča neposredno v razstavni prostor ter ustvarja dela, ki jih ne le gledamo, temveč jih fizično doživljamo skozi vonj, teksturo in gibanje. Morelos je razstavljala na najpomembnejših mednarodnih manifestacijah in v institucijah, vključno s Tate Modern in Beneškim bienalom. Obožujem velike prostorske instalacije, a ko to rečem, mislim zelo resno in z visokimi kriteriji. Delcy Morelos jih ne le izpolnjuje, temveč jih s svojim delom tudi premika. Njene instalacije imajo težo, pomen in intenzivnost, ki prostor spremenijo v posebno izkušnjo.

Povezano: Kakšno tajno zgodbo skriva El sueño Fride Kahlo, rekordno prodano delo ženske umetnice vseh časov??

Delcy Morelos – El espacio vientre, MUAC Museo Universitario Arte Contemporáneo

Sang Woo Kim, Južna Koreja

Sang Woo Kim je sodobni korejski umetnik, katerega praksa se giblje med kiparstvom, instalacijo in vizualnim pripovedovanjem. Njegova dela pogosto uporabljajo figuralne elemente, arhitekturne fragmente in natančno komponirane detajle za gradnjo prizorov, ki delujejo kot izseki iz filma ali zamrznjeni kadri pripovedi, ki nikoli ni povsem povedana. Kim se ukvarja s temami vsakdanjosti, intime in tihe psihološke napetosti, pri čemer se bolj opira na atmosfero in ritem kot na eksplicitno zgodbo. Njegova dela sem prvič videla na Milano Art Weeku, in sicer v enem manjšem, nekoliko odmaknjenem delu prostora, ki ga je zasedala ena švicarska galerija. Med tisoči del so prav njegova izstopala in mi takoj padla v oči. Sang Woo Kim skozi detajle in skoraj filmske prizore gradi narative, ki se gledalcu počasi odpirajo ter puščajo prostor za osebno interpretacijo in zadrževanje.

Povezano: Preživela sem dan v Šanghaju z Wallaceom Chanom, umetniškim genijem, ki na novo opredeljuje idejo nakita

Bertozzi & Casoni, Italija

Giampaolo Bertozzi in Stefano Dal Monte Casoni sta italijanska umetnika, ki od osemdesetih let delujeta kot avtorski duo pod imenom Bertozzi & Casoni. Njuna praksa je povezana s hiperrealistično keramiko, skozi katero ustvarjata kompleksne kiparske kompozicije, polne detajlov. Najpogosteje se ukvarjata z motivi hrane, odpadkov, tihožitij in predmetov vsakdanje potrošnje, ki jih uporabljata kot polje za razmišljanje o minljivosti, smrti, hiperprodukciji in sodobni družbi obilja. Čeprav sta tehnično izjemno natančna, njuna dela nosijo močno kritično in simbolno dimenzijo. Njuna dela sem prav tako prvič videla na Milano Art Weeku in pustila so močan vtis. Tematika hrane, razkroja in hiperpotrošništva me v zadnjih letih še posebej zanima, tako v teoriji kot v umetniških praksah, Bertozzi & Casoni pa uspešno združujeta te teme v dela, ki so hkrati zapeljiva in globoko vznemirjajoča.

Povezano: Umetnice iz regije razkrivajo, na katere vse načine keramika deluje terapevtsko

@bertozziecasoni

Katharine Bradford, ZDA

Katherine Bradford je ameriška slikarka, rojena leta 1942 v New Yorku. Njena praksa je povezana s figuralnim slikarstvom, vendar brez klasične naracije in realistične natančnosti. Pogosto slika osamljene plavalce, ladje, figure v gibanju ali lebdeče v nedoločenem prostoru, pri čemer uporablja žive barve, ravne površine in zavestno poenostavljene forme. Njena dela so bila razstavljena v institucijah, kot sta MoMA in Whitney Museum, leta 2014 pa je sodelovala na Whitney Biennialu. Da bi slikarstvo name naredilo vtis, mora delovati kot vremenski pojav. Kot dež, ki me premoči, kot megla, zaradi katere ne vidim daleč, ali kot veter, ki odpihne vse odvečno. Sodobno slikarstvo mora zame obstajati onkraj samega medija. V živo sem videla le eno sliko Katherine Bradford, a to je bilo dovolj, da sem v njenem delu prepoznala nekaj divjega in močno atmosferskega.

Povezano: O monografiji Goranke Matić kot pričevanju nekega časa, beograjskega Novega vala in družbenih prevratov

Katherine Bradford, In The Lake, 2023, acrylic on canvas, 80 x 136 inches

Pierre Bonnard, Francija

Pierre Bonnard je francoski slikar, rojen leta 1867, eden ključnih predstavnikov postimpresionizma in član skupine Les Nabis. Njegovo delo zaznamujejo intimni prizori iz vsakdanjega življenja, interierji, akti, krajine ter močan, pogosto nekonvencionalen kolorit. Bonnard je slikal po spominu in ne neposredno po motivu, kar njegovim delom daje specifično atmosfero zamaknjenega časa in subjektivne percepcije. Posebno mesto v njegovem opusu zasedajo živali, predvsem mačke, ki se pojavljajo kot enakovredni akterji prizora z jasno izraženim značajem in prisotnostjo.

Volim da otkrivam umetnike unutar već kanonizovanih pravaca poput impresionizma i post-impresionizma, posebno jer to nije moje usko polje interesovanja. Bonnarda sam upoznala kroz radove koje sam videla u Parizu, a njegov način na koji slika životinje, posebno meni najdraže mačke, svrstao ga je među moje omiljene slikare s kraja 19. veka.

Rada odkrivam umetnike znotraj že kanoniziranih smeri, kot sta impresionizem in postimpresionizem, še posebej zato, ker to ni moje ožje področje zanimanja. Bonnarda sem spoznala skozi dela, ki sem jih videla v Parizu, njegov način upodabljanja živali, zlasti meni najljubših mačk, pa ga je uvrstil med moje najljubše slikarje s konca 19. stoletja.

Pierre Bonnard, Getty images

Kader Attia, Alžirija, Francija

Kader Attia je francosko alžirski umetnik, rojen leta 1970, katerega praksa se giblje med instalacijo, kiparstvom, videom in raziskovalnim delom. Osrednja tema njegovega opusa je pojem reparacije, skozi katerega razmišlja o kolonialni zgodovini, travmi, identiteti ter odnosih med Zahodom in nezahodnimi kulturami. Attia pogosto povezuje tradicionalne obrtniške tehnike, arhivsko gradivo in sodobne umetniške forme ter vztraja pri vidnosti brazgotin, lomov in nepopolnosti kot nosilcev pomena. Je prejemnik Marcel Duchamp Prize nagrade in je razstavljal v institucijah, kot sta Centre Pompidou in Tate Modern. Njegova umetnost koketira s tradicionalnimi principi in izrazito sodobnimi pristopi, kar mi je delovalo kot močna osvežitev. Njegova dela sem videla v Sevilli in ta postavitev me je spremljala ves dan. Še dolgo po tem, ko sem zapustila prostor, sem razmišljala o njegovih delih in o načinu, kako ostajajo prisotna ter zahtevajo, da se k njim nenehno vračaš.

Povezano: V Parizu je na ogled razstava ene mojih najljubših mladih fotografinj

Mika Rottenberg, Brazilija

Mika Rottenberg je sodobna umetnica, rojena leta 1976 v Buenos Airesu, odraščala je v Izraelu, danes pa živi in dela v New Yorku. Njena praksa obsega video, instalacijo in kiparstvo ter se osredotoča na absurdne, pogosto klavstrofobične sisteme dela, proizvodnje in kroženja dobrin. V svojih filmih gradi nadrealne scenografije, v katerih človeška telesa, industrijski procesi in fantastični mehanizmi delujejo kot metafore sodobnega kapitalizma, izkoriščanja in presežka. Razstavljala je v institucijah, kot so MoMA, Tate Modern in na Beneškem bienalu. Iskreno povedano še vedno nisem povsem prepričana, kaj si mislim o njenem delu. Ne vem, ali mi je všeč, ali me le zmede ali vizualno preobremeni. Vem pa, da se je znašla na tem seznamu. Njeno ime mi je tedne krožilo po glavi, potem ko sem videla njena dela na TikToku, dokler jih nisem postavila v širši kontekst in dojela, da je morda prav to nelagodje bistvo.

Povezano: Srečali smo se z brazilsko zvezdo Oktobrskega salona in odkrili, kako rešiti ljubezen

Ramon Casas, Španija

Ramon Casas je bil katalonski slikar in grafik, rojen leta 1866 v Barceloni, eden ključnih predstavnikov modernizma v Kataloniji. Njegovo delo obsega portrete, prizore urbanega življenja, upodobitve kavarn, gledališč in družbene elite s konca 19. in začetka 20. stoletja. Casas je bil tesno povezan z umetniškim krogom okoli Els Quatre Gats, skupaj s Santiagom Rusiñolom in mladim Pablom Picassom. Njegov stil zaznamujejo jasna linija, zadržana barvna paleta in močan poudarek na psihologiji portreta, pa tudi vplivi impresionizma in secesije. Je eden tistih umetnikov, za katere nisem vedela, čeprav sem študirala umetnostno zgodovino. A to je v redu. Ne moremo vedeti vsega in tudi ni treba. Prav te praznine ustvarjajo prostor za nova odkritja in brez njih tudi to besedilo ne bi imelo razloga za obstoj.

Tired, Ramon Casas, 1895-1900

Karin Hosono, Japonska

Karin Hosono je japonska umetnica, katere delo združuje slikarstvo, ilustracijo in grafiko, z močnim poudarkom na vsakdanjih prizorih in intimnih trenutkih, v katerih pogosto osrednje mesto zasedajo živali, zlasti mačke (očitno so bile mačke tisto, kar je letos najbolj pritegnilo mojo pozornost). Njene slike izžarevajo subtilno narativno energijo, s prepletanjem detajlov in minimalizma ustvarjajo atmosfero, ki je hkrati osebna in univerzalna. Dela Hosono so prepoznavna po sodobni senzibilnosti, čistih linijah in premišljeni barvni kompoziciji, zaradi česar delujejo sodobno in vizualno privlačno. Prva misel, ki sem jo imela, ko sem naletela na eno njenih slik, je bila: “Absolutno želim eno od teh slik imeti doma.” Čeprav so mačke glavni akterji, kar morda dodatno krepi mojo fascinacijo, je v njenih delih nekaj izjemno sodobnega in neposrednega. Vsaka slika deluje, kot da združuje intimnost in poetiko sodobnega življenja, hkrati pa nosi moč, ki jo redko srečamo v tako preprostih, a natančno komponiranih prizorih.

Nnena Kalu, Velika Britanija

Nnena Kalu je britanska umetnica, rojena leta 1966 v Glasgowu, ki je letos prejela prestižno Turner Prize, eno najpomembnejših nagrad v sodobni umetnosti, in s tem postala prva umetnica z avtizmom, ki je prejela to priznanje. Kalu dela z vsakdanjimi in recikliranimi materiali, kot so tekstil, plastika, papir, trakovi in VHS trakovi, ki jih potrpežljivo ovija, plastno obdeluje in spreminja v velike, kokonaste, viseče skulpture, polne barve in teksture. Poleg tega ustvarja tudi abstraktne risbe z vrtinčastimi, ritmičnimi linijami, ki so del njenega prepoznavnega vizualnega jezika. Njeno ustvarjanje je bilo dolga leta podprto skozi ActionSpace, umetniški studio v Londonu, ki deluje z umetniki z različnimi sposobnostmi, kjer je Kalu desetletja razvijala svoje delo. To priznanje vidim kot pomemben trenutek v sodobni umetnosti, saj kaže, da so marginalizirani glasovi ter različni načini zaznavanja in izražanja vredni in relevantni za širšo umetniško sceno.

Povezano: Ko Kdo je umetnica, ki je osvojila prestižno Turner Prize nagrado?

Photo: Action space