"Nismo grožnja nikomur, smo zadnji faktor, ki bi lahko iztiril svet"

Inflacija, zaradi katere že dve leti vsi “zategujemo pas”, kot vedno, najmočneje prizadene tiste, ki so najmanj privilegirani, kamor najpogosteje sodijo osebe iz ene ali več marginaliziranih skupin. LGBT+ skupnost, kot ena takšnih manjšinskih skupin, ima znotraj sebe manjšinsko skupino, ki je v tem družbenem kontekstu še posebej prikrajšana. Medtem ko konservativne desničarske struje v javnost podtikajo vnetljive razprave o transspolnih ženskah v športu in se ukvarjajo s tem, v katere sanitarije naj hodijo transspolne osebe, se trans osebe, še posebej na Balkanu, v resnici soočajo z osnovnimi eksistencialnimi vprašanji – kako preživeti, kaj jesti in kje spati. Ta vprašanja so seveda neločljivo povezana z možnostmi za iskanje dela in ovirami, ki jih družba postavlja trans osebam na tej poti.

Iskanje dela, ki je dovolj plačano, da pokrije osnovne življenjske stroške, z uradno prijavljeno plačo, ne na črno, z delovno pogodbo in pokojninskim zavarovanjem, hkrati pa delo, ki osebo izpolnjuje, veseli in nudi prostor za osebni razvoj in napredek – to je minimum, ki bi ga moralo izpolnjevati vsako delo. V resničnem svetu, na resničnem Balkanu, smo se naučili biti srečni, ko imamo kakršnokoli delo, poleg tega pa delamo še eno ali dve, da zvežemo konec s koncem, in ko nas vprašajo, kako smo, odgovorimo: “Molči, dobro je!” in “Evo, borba je!” ker “lahko bi bilo še slabše”. In lahko bi bilo! Če ste, na primer, trans oseba, so možnosti za iskanje dela še manjše, s tem pa tudi strah pred izgubo dela večji, zaradi česar so trans osebe bolj pripravljene delati za nizke plače, v slabih pogojih, na črno, delati nadure brez nadomestila in prenašati diskriminacijo na delovnem mestu.

Sonja Sajzor

Zakaj je torej trans osebam težko najti delo? Nekatere razloge se verjetno da slutiti. V sodelovanju s trans aktivistko Sonjo Sajzor je portal Zoomer nedavno objavil zanimivo raziskavo o diskriminaciji transspolnih oseb v Srbiji na trgu dela, ki ponuja več različnih odgovorov na to vprašanje.

Na primer, eden od razlogov, zakaj trans osebe težje najdejo delo, je zavestno izogibanje delom, ki zahtevajo stik z velikim številom ljudi. Delo v gostinstvu, knjigarni ali trgovskem centru, na primer, kot navaja Zoomerjeva raziskava, za trans osebo pogosto pomeni veliko število strank, od katerih se mnoge mrščijo, negodujejo, imajo neprimerne komentarje in obravnavajo osebo drugače kot njene cisrodne kolege. Skratka – niz neprijetnosti, ki imajo potencial eskalacije. Sonja Sajzor v Zoomerjevem članku navaja osebni primer, kjer je, ko je delala kot natakarica, doživela hudo fizično nasilje od fanta, ki je sedel za šankom. Ko sem delala za Noč čarovnic leta 2015, sem prišla oblečena kot Jessica Rabbit, in en fant, ki je prišel za šank, me je videl, me grozeče opazoval cel večer, in v nekem trenutku, ko sem šla na stranišče, je šel za mano, me zgrabil, pretepel in mi zlomil rebro.

Skratka, Zoomer ugotavlja, da se bodo mnoge trans osebe izogibale delom, ki vključujejo delo v velikem timu ali stalni stik z ljudmi, saj je večja verjetnost, da bodo naletele na diskriminacijo in neustrezno obravnavo. Espi Tomičić, dramaturg, pisatelj in trans aktivist iz Hrvaške, pravi, da, čeprav zdaj dela v nevladnem sektorju in na neodvisni hrvaški gledališki sceni, kjer ne doživlja diskriminacije, ima izkušnje z delom v različnih gostinskih objektih, skladiščih in čiščenju. Primerja svojo trenutno situacijo s prejšnjimi izkušnjami in zaključuje: Danes lahko rečem, da sem glede svoje identitete na zelo privilegiranem mestu.

Podobne izkušnje ima tudi Ida Marković, psihologinja in gestalt psihoterapevtka iz Črne gore, ki pravi, da ji je bil po razkritju (objavi svojega spolnega identiteta in začetku življenja v ženski vlogi) precej otežen dostop do šol, kjer sicer vodi delavnice o duševnem zdravju mladih: Pred začetkom medicinske tranzicije in tudi pred razkritjem, so me šolske uprave z veseljem gostile kot predavateljico, zdaj pa je prisotna implicitna “prepoved” skozi izgovore, da nikoli ni primeren trenutek za izvedbo delavnic.

Kljub temu, pravi Ida, tranzicija ni vplivala na njeno delo s strankami in vsi, ki so bili v trenutku njenega razkritja v psihoterapevtskem procesu, so nadaljevali delo z njo. Razkritje v odrasli dobi, v trenutku izgrajene poklicne kariere, pridobitev izobrazbe in priložnosti za dokazovanje v stroki pred samim razkritjem ji je, pravi, olajšalo trenutno situacijo, ker njene stranke pred seboj ne vidijo le trans osebe, temveč nekoga, katerega je poklicna identiteta že izgrajena.

Lia Bordon

Lia Bordon, aktivistka iz Slovenije, pa je zaradi vstopa v tranzicijo dala odpoved. Takrat je delala kot gasilka in bila vodja odprave, ki jo je Slovenija poslala v Severno Makedonijo, da bi pomagala pri gašenju katastrofalnega požara, ki je tam izbruhnil leta 2021. Za njeno tranzicijo so takrat vedeli le njeni najbližji, a štiri mesece kasneje je dala odpoved:

Zavedala sem se, da ob vseh izzivih, ki jih prinaša tranzicija, ne bom preživela dodatne fronte, ki bi se odprla v izjemno spolno zaznamovanem poklicu. Čas, ko ste ujeti nekje vmes, ko vaša zunanja podoba ali vaš spolni izraz ne ustreza družbeni normi, je izjemno zahtevno in boleče. Ker se je prej šolala za psihoterapevtko in coacha, se je odločila, da se umakne iz zaščite in reševanja nazaj v coaching in svetovanje. Toda, za razliko od Ide, ki je že imela stranke, je Lia kot trans ženska naslednji dve leti poskušala, kot pravi, “postaviti posel na noge” brez večjega uspeha: Le nekaj ljudi je želelo delati z mano. Preko noči so vse moje znanje in izkušnje postale brezvredne, vse se je vrtelo okoli mojih osebnih okoliščin. Velikokrat so me pustili pred vrati ali pa so me prosili, naj razumem, da sodelovanje z mano ni mogoče zaradi moje transspolnosti, ki v nekaterih delih družbe povzroča odpor.

V umetniških krogih se zdi, da je diskriminacije manj. Tako kot Espi, Aleksander Zain, plesalec in koreograf iz Srbije, pravi, da v plesnih in gledaliških krogih svoje profesije ne doživlja diskriminacije, vsaj ne neposredne in odkrite, temveč le občasno izve za kakšne govorice “za hrbtom”. Kar je doživljal, pa je druga plat medalje diskriminacije – tokenizacija in pridobitev dela izključno na podlagi svojih osebnih okoliščin, da bi se izpolnile politično korektne kvote in nominalno preverile različne oblike raznolikosti.

Nazval bi to dvorezen meč, ko postavimo vprašanje o zaposlovanju nekoga samo zato, ker prihaja iz določene skupnosti. Na primer, imam veliko spoštovanje do projektov in podjetij, ki želijo prepoznati, da se je nekdo moral boriti nekoliko bolj kot drugi v družbi in ekonomiji, ki še vedno nosita močne diskriminatorne značilnosti, in nato tej osebi ponudijo priložnost. Po drugi strani pa je zaposlitev nekoga iz skupnosti samo zato, ker je iz te skupnosti, spet problematična, saj zanemarja dejanske kompetence, znanje in interese te osebe, pa tudi vseh drugih kolegic in kolegov, ki se borijo za to delo. Mislim, da je najpomembneje najti mesta in kolektive, v katerih se počutimo dobro tako kot ljudje iz skupnosti kot tudi kot profesionalci v tem, kar delamo. Vsaka oseba ima različne vidike identitete in niso vsi povezani s spolom. Če na primer opazim, da gre zgolj za tokenizacijo brez prave podpore ali ujemanja, takšna dela običajno zavrnem. Sonja Sajzor, avtorica omenjene Zoomerjeve raziskave, aktivistka, DJ in drag performerka iz Srbije, je prav tako doživela tokenizacijo: Dobila sem delo v eni trans organizaciji samo zato, ker niso imeli nobene trans ženske v ekipi, ampak izključno trans maskuline osebe, in jaz sem bila ‘diversity hire’.

Aleksander Zain

Kot enega glavnih razlogov za težave, s katerimi se trans osebe soočajo pri iskanju zaposlitve, naši sogovorniki in sogovornice navajajo pomanjkanje izobrazbe in priložnosti za šolanje, kar posledično vodi do manj plačanih služb in zmanjšanih priložnosti za zaposlitev. To se pogosto zgodi, ker trans osebe izgubijo podporo staršev ali zaradi vrstniškega nasilja opustijo šolanje, o čemer smo govorili z Ido: Veliko trans ljudi že v zgodnjih dvajsetih letih ozavesti svojo transspolnost, nekateri še prej, in takrat se začne njihov boj proti Golijatu. Najpogosteje se zgodi, da ostanejo brez podpore staršev, kar jim prepreči nadaljevanje šolanja, zaradi česar imamo manj visoko izobraženih ljudi iz skupnosti.

Društvo Da se zna!, ki se ukvarja s sovražnimi dejanji nad LGBT+ osebami v Srbiji, na podlagi zbranih incidentov, motiviranih s homo-/transfobijo, kot najbolj ogrožene izpostavlja trans ženske in nebinarne trans-feminine osebe, enako trdi tudi Lia: Večina trans žensk, ki jih poznam in so med redkimi srečneži, ki imajo zaposlitev za polni delovni čas, delajo nekje izven oči javnosti in na robu plačne lestvice. Le redke trans osebe, lahko jih preštejem na prste ene roke, se nahajajo na vodilnih položajih ali drugih vidnejših in dobro plačanih mestih. Nekateri med njimi so prisiljeni sprejeti kakršnokoli delo zgolj za preživetje, za preveč trans oseb pa sta edina možnost spolno delo in pornografske platforme. Takšna dejstva vas, milo rečeno, zlomijo. Na vprašanje, ali bi, če ne bi bila trans oseba, izbrala kakšen drug poklic, Sonja pravi, da je kot majhna želela postati arheologinja in delati v Egiptu, vendar bi bila kot trans oseba v Egiptu njena varnost ogrožena, tranzicija pa onemogočena. Poleg tega je želela postati tudi psihologinja, vendar so zaradi prej omenjenih razlogov te sanje bile nedosegljive:

V šoli sem doživljala veliko diskriminacije s strani profesorjev, pa tudi vrstniško nasilje, kar me je oviralo pri šolanju – izpisovala sem se, ponavljala tretji razred, bila demotivirana za učenje zaradi depresije, skozi katero sem šla. Zato nisem bila dovolj uspešna, da bi se vpisala na fakulteto, niti nisem imela finančnih pogojev. Zato sem po srednji šoli začela delati kot natakarica ter se ukvarjati z umetnostjo in aktivizmom neodvisno. Tudi Espi nam je povedal, da mu šolanje ni šlo zlahka: Če ne bi imel težav pri šolanju, bi me morda zanimala znanost ali kaj drugega, kar zahteva šolanje, do česar pa pogosto nisem imel dostopa, ker sem veliko manjkal. Ne vem. Zdaj sem na mestu, kjer me sprejemajo in kjer sem srečen. Ne maram razmišljati o tem, kaj vse bi lahko bil, pa nisem. Aleksander pravi, da ga transspolnost ni ovirala pri izbiri poklica, ki ga je želel, vendar bi bilo njegovo plesno šolanje verjetno bolj izpopolnjeno, če se ne bi soočal s svojo okolico kot transspolni najstnik: Mislim, da bi moje šolanje izgledalo precej drugače, če ne bi bil trans. Od začetka bi bilo bolj osredotočeno, zavestno, pametno… Ko je telo osnovni instrument dela, pa obstaja občutek neusklajenosti, neustreznosti, odtujenosti in hormonskega neskladja, kot je bilo v mojem primeru, je zelo težko razvijati svoje atletske in umetniške sposobnosti ter ideje. Dosti sem taval med športom in drugimi stvarmi, o katerih sem razmišljal, da bi se ukvarjal v najstniških letih. Rad bi imel klasično plesno pot celotne baletne šole in zgodnjega pridruževanja kakšnemu ansamblu.

O izzivih pri šolanju Espi zaključuje: Pomanjkanje podpore med šolanjem pogosto vodi v osip zaradi duševnega zdravja ali diskriminacije, kar omejuje izobraževalne možnosti in vodi do zaposlovanja v negotovih, prekarnih službah. Kapitalizem prinaša negotove delovne pogoje za vse državljane in državljanke, pogodbe za določen čas, delo na črno in agencijsko delo. Transspolne osebe pa so zaradi identitete na robu družbe, nato pa še znotraj kapitalizma samega.

Ida Marković

Zoomerova raziskava še kaže, da trans osebe redkeje kandidirajo na javne razpise za delo, ker ne vedo, s kakšnim delodajalcem se bodo srečale, zato raje izbirajo prijave za delovna mesta v nevladnih organizacijah, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic manjšinskih skupin, ali prek priporočil pri delodajalcih, ki veljajo za odprte do dela z manjšinskimi skupinami. Takšna praksa poleg tega, da močno omejuje možnosti za zaposlitev, trans osebe postavlja v položaj, da so celo na delovnih mestih, kjer veljajo za dobrodošle, v večji nevarnosti za izkoriščanje, saj delodajalci vedo, da trans oseba pogosto nima kam iti in bo zato bolj pripravljena prenašati slabe delovne pogoje. Cis ljudje pogosto samoumevno pričakujejo, da bo trans oseba delala, pogosto brezplačno ali za zelo majhen znesek, ker mislijo, da bi morali biti hvaležni, da sploh smemo biti tam. To še posebej velja za umetniške projekte, ko cis ljudje fotografirajo trans osebe, snemajo dokumentarce o nas in podobno. Naša telesa, naše zgodbe in naše delo so zelo pogosto izkoriščani, pravi Sonja in dodaja: Zatiranje trans oseb je predvsem ukoreninjeno v ekonomskem statusu in razredu – v nezmožnosti najti delo za preživetje znotraj kapitalistično urejene družbe, pa tudi v obsedenosti ljudi z izkoriščanjem transspolnih teles, transspolnih zgodb in naše delovne sile.

Kot problem, globoko povezan s strahom pred transfobičnimi delodajalci, se pojavlja problem pravne tranzicije, torej prilagajanja osebnih dokumentov spolni identiteti. Trans oseba z dokumenti, na katerih je njeno staro ime, oznaka spola in EMŠO, nima izbire – mora razkriti svojo spolno identiteto v šoli, na pošti, v banki, prodajalki, ko želi kupiti konzervo piva, policistu na ulici, najemodajalcu in delodajalcu.

Sprememba osebnih dokumentov, kot pričajo naši sogovorniki in sogovornice, nikjer ni najbolje izvedena in urejena, glavna ovira pa so patologizirajoče prakse in prisila v medicinske postopke kot pogoj za pridobitev dokumentov v skladu s svojo spolno identiteto. Nedorečeni in nejasni pravni akti, ki te postopke urejajo, se zdijo skupen problem v naših krajih. Poleg tega je določena stopnja patologizacije prisotna povsod, v večji ali manjši meri.

V Srbiji mora na primer trans oseba najmanj eno leto obiskovati psihiatra, specializiranega za transspolna stanja, kar sta v Srbiji le dve zdravnici v javnem zdravstvu, nato pa še eno leto biti na spremljani hormonski terapiji, preden ji omogočijo, da spremeni osebne dokumente. To pomeni, da bo oseba živela najmanj dve leti, v praksi pa pogosto še veliko dlje, brez ustreznih osebnih dokumentov, vsakodnevno prisiljena, da svoj videz, ki ni v skladu s spolom v dokumentih, razlaga vsakomur, ki mora videti osebne dokumente. Podobna situacija je v Črni gori, a Ida pravi, da se prihodnje leto pričakuje sprejetje Zakona o samoodločanju, ki bo omogočil, da se trans osebe pred zakonom spolno opredelijo brez kakršnihkoli medicinskih postopkov.

Matija Stefanović

V Sloveniji in na Hrvaškem so stvari boljše, a ne idealne. Trans osebe ne potrebujejo biti na hormonski terapiji, vendar morajo dobiti potrdilo psihiatra, ki, v pomanjkanju boljše besede, “diagnozira” njihovo transspolnost, kar nam pojasnjuje Lia: V praksi je ključna odločitev za spremembo spola v rokah dveh psihiatrov, članov interdisciplinarnega sveta za potrjevanje spolne identitete. Ta dva poljubno odločata, komu, kdaj in ali bosta izdala priporočilo, ki je obvezna priloga k zahtevku za zakonsko spremembo spola. Brez potrdila psihiatra bo upravni organ zahtevek zavrnil.

V nekaterih drugih državah regije se prilagoditev dokumentov lahko opravi šele po sami operaciji genitalij, na katero se čaka leta, ki je zelo draga, kateri se mnoge trans osebe nočejo podvreči in ki pomeni trajno sterilizacijo (saj operacija prilagoditve spola vključuje odstranitev notranjih reproduktivnih organov), kar je najslabša vrsta invazije na telesno avtonomijo trans oseb. O življenju pred spremembo dokumentov Aleksander pravi: Trenutno se zelo malo razlikujem od kogarkoli drugega. Zdaj, če se vrnem nazaj – da, obstajal je nenehen strah, kako bodo ljudje reagirali; mislim, da sprememba dokumentov precej vpliva na to, kako boste dojeti, ko se prijavljate za šolo/delo. Pravna prepoznava spolne identitete je ključna za integracijo transspolnih oseb v družbo in ključna za zmanjšanje diskriminacije trans oseb na trgu dela. Tudi takšne polovične in patologizirajoče rešitve, kot so trenutno v veljavi v naših državah, so nedavne, sveže pridobljene in lahko kadarkoli odvzete. V Bolgariji in na Madžarskem, na primer, desničarske konservativne oblasti že leta aktivno delajo na odvzemu človekovih pravic manjšinskim skupinam in v teh dveh državah, kjer je bilo to prej možno, trans osebe danes nikakor, nikoli in pod nobenim pogojem ne morejo spremeniti svojih osebnih dokumentov, s čimer so za vedno prepuščene margini. Takšni dogodki, ki množično pretresajo Evropo in svet, so posledica več različnih kriz, ki se trenutno dogajajo; na tem valu so konzervativne sile vedno močne, širijo paniko, krivdo preusmerjajo na manjšinske skupine in nas predstavljajo kot nekakšen namišljen razlog za družbeno krizo.

Na to Lia pravi: Nismo grožnja nikomur, smo zadnji faktor, ki bi lahko iztiril svet. Tega niti ne želimo. Želimo sobivati z drugimi, profesionalno delati, ljubiti in živeti v miru s tistimi, ki so nam blizu.

Photo: Marko Suvić