Zakaj bi moral vsak moški gledati Train Dreams, morda celo najboljši film na Netflixu v letu 2025

“Vse, kar je veliko, raste v tišini.” Spomnila sem se Andrićevega zapisa iz leta 1945, zabeleženega v knjigi Znaki ob cesti. To bi lahko bil moški ali drevo. Oba sta odporna, a nista neuničljiva, dajeta, a tudi zahtevata v zameno. Lahko sta nevarna, a tudi zdravilna. Včasih celo neopazno – le redki se bodo spomnili, da so kdaj obstajali, a dokler so obstajali, so bili moč in veličastnost. Tako kot lik Roberta Grainerja v Train Dreams, novem filmu, ki je novembra prišel na Netflix s Sundance Festivala. Gre za priredbo romana Denisa Johnsona iz leta 2011, ganljiv portret običajnega človeka v prvi polovici prejšnjega stoletja, ko se je industrializacija šele začela uveljavljati v Združenih državah. Grainier je gozdar, katerega dva glavna cilja sta dobrobit njegovih bližnjih in življenje v sožitju z naravo, medtem ko seka gozdove, da bi odprl pot za nov svet. Tako kot večina nas, morda ne bo naredil velikih dejanj z nedvomnim vplivom na zgodovino, a zagotovo živi življenje, vredno življenja.

Že na začetku bi rada poudarila: ta film ni za vsakogar. Je počasen, umetniški in skoraj epski, saj razmišlja o medsebojni povezanosti vseh stvari, pomena in preživetja. Posnema sam proces razodetja, v katerem različni dogodki življenja postopoma začnejo delovati kot deli neizrekljive celotne izkušnje. Svet, ki se nenehno spreminja, nas pogosto pušča za seboj, celo ko smo še živi. Ni konflikta med antagonistom in protagonistom z zadovoljivim razpletom. Ni strasti, napetosti in nenadnih obratov. Za tiste, ki so še vedno potrpežljivi, z vso pozornostjo, empatijo in sposobnostjo poslušati tišino. Veliko tišine.

Povezano: Ogledala sem si trenutno najbolj gledano serijo na Netflixu, ki nas sooča z našimi lastnimi demoni

Netflix

Joel Edgerton, igralec, ki je skozi leta postal vse bolj iskan, igra Roberta Granierja, moškega, ki je večino življenja preživel v gozdu kot gozdar, kjer je sekal drevesa za vojne napore v 1910-ih in za vedno širše ameriške železnice in mostove. Stoično sprejme težo svojega življenja, obdan s tihimi, izgubljenimi moškimi, katerih življenjske zgodbe se zdijo tako neberljive kot drevesa, ki jih podirajo. Osamljenost se je razširila v njegovo telo: odraščal je kot sirota, brez pojma o svojem izvoru, a se to končno spremeni, ko se zaljubi v močno in lepo Gladys Oakley (Felicity Jones), s katero hitro zgradi kočo, o kateri sta sanjala, in ustanovi družino.

Grainier nima formalne izobrazbe, ni nagnjen k romantizmu in refleksiji. A ko leži z Gladys na rečnem bregu, “skoraj lahko razume vse, kar obstaja”. Končno najde bistvo življenja. Vendar je ta sreča kratkotrajna (spoiler alert). V grozljivem gozdnem požaru Grainer izgubi ženo in hčer, kar ga bo zaznamovalo za vse življenje. Njegovo čustveno življenje postane kot drevo, ki pade v gozdu in ne oddaja nobenega zvoka. Živi pol-nomadsko življenje, a ima bogat, neizrečen notranji svet, prepleten z migetajočimi spomini, hrepenenjem in trpljenjem, ki mu ta izjemen film daje glas.

Obstajata pa še dve pomembni stvari, ki ju je treba povedati o Joelu Edgertonu. Namreč filmi so leta podrobno opisovali korozivne učinke toksične moškosti. Train Dreams izpostavlja drugačen način bivanja, zahvaljujoč svojemu glavnemu liku. Edgerton ni popoln, je pa kreposten, iskren, nežen, topel, neopazno plemenit. Moški bi se lahko učili od njega. Spoštuje ženske, brez predsodkov, vidi ljudi takšne, kot so pod svojo lupino. Skoraj je bil emancipiran v času, ko to ni bilo običajno, kar je še posebej neverjetno glede na njegovo nesrečno otroštvo, ki ga ni preoblikovalo v plenilca ali izkoriščevalca. Zelo dobro ve, kako je biti zapuščen, in trudi se, da sam tega ne bi storil drugim.

Po drugi strani pa je Granier poln obžalovanja in slabe vesti. Lahko bi potegnili vzporednico z likom Dragana v filmu Čovjeku koji nije mogao šutjeti avtorja Nebojše Slijepčevića: priča je krutosti, celo umoru, a razen tega, da je šokiran, ne stori ničesar, da bi se uprl. Nikoli ne bo pozabil tega. In tudi ne bi smel. Ni oseba, ki bi storila takšno zlo, a tudi ni dovolj pogumen, da bi ga ustavil. Odpustiti sebi ni možnost in ne prosi nikogar drugega, da to stori, še posebej ne na obrazih pokojnih ljudi, ki ga še vedno preganjajo v temi. Bi moral narediti več? Absolutno. Te brazgotine nosi na svoji duši kot bor, ki nosi sledi ognja, sekir ali udarcev strele, ki jih je preživel.

Netflix

Režiser Clint Bentley je scenarij napisal skupaj z Gregom Kwedarjem in ustvaril film, ki je vidno prežet z vplivom Terrencea Malicka – v nizkih položajih kamere, kompozicijah ob sončnem zahodu, pripovedi Willa Pattona in prisotni lepoti ameriške pokrajine. Train Dreams je lahko neznosen, a po koncu boste prečiščeni (predvsem pa pripravite robčke). In prav sporočilo, ki ga film nosi na koncu, je transcendentno: način, kako bi morali gledati na življenje, nam je razkrit šele v njegovem zadnjem trenutku. Ali, kot eden od likov v filmu pripomni ob izdihu, ko opazuje, kako se noč spušča: “Čudovito je. Vse. Vsak del.” Tudi takrat, ko je težko.