V obrambo vsakdanjosti in zakaj ima Train Dreams potencial, da postane moj najljubši film

Zame je vsakdanjost nekaj najlepšega na svetu. Tisto običajno življenje, ki se dogaja vmes med velikimi dogodki, travmami in tistim, kar se bo v naših zadnjih dneh prevrtavalo pred našimi očmi kot nekateri najpomembnejši formativni trenutki. Poznate tisti rek, zelo prilagojen Facebook estetiki, ki je danes že vsem na meji neznosnosti, celo ironije: “Življenje je tisto, kar se zgodi, medtem ko načrtujete življenje”? Prepričana sem, da ga vsi poznate. Včasih se mi takšni stavki preprosto pojavijo v glavi po določenih izkušnjah, filmih ali pesmih. Ne gre za globoko romantiziranje vsakdanjosti in običajnega življenja, temveč za možnost, da ju prikažemo skozi umetniški izraz katere koli vrste, ne da bi ju naredili banalna ali pretenciozna. Ko gre za sedmo umetnost, sem najbolj kritična prav do filmov, ki imajo za osrednjo temo običajno človeško življenje, tiste prizore, v katerih se navidezno nič ne zgodi, ljubitelji akcije ali fantastike pa bi rekli, da sem hipster ali pozer, ki ima rad artsy (slabšalno) filme zgolj zaradi statusa, ki ga gledanje takšnih filmov prinaša v zelo nišnih in popolnoma hinavskih ter narcisoidnih skupinah ljudi. No prav, evo, naj bom hipster? Čeprav resnično sovražim, da bi se s tem identificirala, mislim, da so največji hipsterji prav tisti, ki se obupno trudijo, da to ne bi bili. Jaz pa sprejemam možnost, da včasih stopim v to zloglasno kategorijo. Eden mojih najljubših filmov na svetu je Yi Yi Edwarda Yanga, vendar film z več svetovno priznanimi nagradami, pohvalami kritikov in velikim globalnim uspehom ne more biti zunaj mainstreama. Lahko se pretvarjate, da ste posebni in da v umetnosti vidite nekaj globljega, a dejstvo je, da ste poleg tega, da zagotovo blodite, preprosto preveč zaprtih misli. Preprosto uživajte v dobri umetnosti, ne da bi se opravičevali, zakaj je nekaj okej ali ni okej gledati, včasih je to povsem dovolj in pravzaprav edino, kar je na koncu dneva res pomembno.

Povezano: Ogledala sem si enega najbolj hvaljenih filmov leta – revolucionaren film o neuspelih revolucijah

Povezano: 13 filmov, ki bodo leta 2026 polnili kinodvorane in pritegnili največji hype

Netflix

Zašla sem s teme, a verjemite mi, da se vračam. Letošnje Oscar nominacije so prinesle nekatere najbolj vznemirljive filme, ki sem jih videla v zadnjih nekaj letih, pa tudi nekatere zelo tihe, počasne in introspektivne. V morju te dihotomije, v kateri vendarle prevladuje kaos revolucij, vampirjev in nezemljanov na najbolj nepričakovanem mestu (Netflixu), boste našli enega najlepših, najbolj žalostnih in najbolj človeških filmov.

Povezano: Kaj je novega na streaming platformah v februarju?

Pretok časa, ljubezen, trpljenje, družina, izguba, spomini in smrt so prve stvari, ki sem jih zapisala v zapiske na telefonu po tem, ko sem si ogledala Train Dreams. Z razlogom ima štiri nominacije za Oscarja in verjemite mi, sploh ni dolgočasen, prazen ali lep samo zato, da bi bil lep. Morda, če svojo vsakdanjost dojemate kot prazno in dolgočasno, ne boste uspeli najti lepote niti v življenju kogar koli drugega. I said what I said. Bistvo je, da se lahko prav vsako življenje znajde na filmu, vsako življenje je tako običajno, a hkrati posebno, da ima material, da postane film, da postane nekaj, kar bo druge ljudi spomnilo, da se občasno vprašajo, kako bi izgledal film o njihovem življenju, brez dramatizacije, brez posebnih učinkov in brez pretenciozno filozofskih, globokoumnih monologov.

Povezano: Pre-Oscar watchlist: filmi iz zadnjih petih let, ki si zaslužijo več pozornosti

Povezano: Kako mi je film Sentimental Value pomagal bolje razumeti svoje daddy issues

Train Dreams spremlja življenje Roberta Grainierja, običajnega človeka z začetka 20. stoletja, železničarja in gozdarja, čigar življenje se odvija tiho, v ritmu narave, dela in izgub, ki so pogosto močno vtkane v njegovo vsakdanje izkušanje in službo. Film ni linearen v klasičnem smislu in ne ponuja jasnih dramatizacij, temveč je zgrajen iz fragmentov spominov, občutij in časa, ki neizprosno mineva. Režiral ga je Clint Bentley, navdihnjen pa je po istoimenski noveli Denisa Johnsona, besedilu, ki je samo po sebi bolj občutek kot zgodba, bolj notranji tok kot narativna konstrukcija. To je na filmu jasno vidno. To ni film kot Za danas toliko, takšen, ki vam bo takoj privabil nasmeh in zanetil iskro, za katero ste mislili, da ste jo že davno izgubili. A nasmehi, ki jih proizvaja Train Dreams, niso tako zelo drugačni, kot se zdi na prvi pogled. Gre za tisti skoraj neopazen nasmeh, ki se pojavi kasneje, ki vas spomni, da je življenje v svoji najpreprostejši, a hkrati najkompleksnejši obliki pravzaprav čudovito. Da je v njem veliko grenkobe, veliko izgub in trpljenja, a tudi to, da boste morda nekega spomladanskega jutra vse to resnično sprejeli.

Povezano: 13 srbskih filmov, ki jih morate poznati

Če ste ljubitelji tega žanra, boste zelo hitro in zlahka prepoznali elemente Terrencea Malicka v načinu, kako kamera opazuje svet, v počasnosti, v tišini in v tem globokem sprejemanju običajnega, negrandioznega, povprečnega življenja, ki je prav zaradi tega polno lepote in žalosti. Če ste kot jaz, vas to ne bo niti najmanj motilo. Malickovi filmi imajo pri meni posebno mesto, čeprav ga ne bi uvrstila med deset najljubših režiserjev, me nekaj sili, da o njegovih filmih pogosto razmišljam, morda je to življenje? Prav ta počasnost, življenje in odsotnost potrebe po spektaklu so tisto, kar ga dela prepoznavnega. Pri Train Dreams je prisoten eden najbolj natančnih in iskrenih prikazov procesiranja izgube in trpljenja, kar sem jih videla na filmu. Glavnega lika ne opazujemo z distance, temveč skupaj z njim prehajamo skozi vse faze izgube. Ne poznamo izida vnaprej, nismo v tretji osebi, temveč smo on, njegovo upanje, njegovo trpljenje, njegova globoka žalost in življenje, ki je neločljivo povezano z naravo.

Netflix

Zakaj mislim, da ima Train Dreams potencial, da postane moj najljubši film zadnjih petih let? Zato, ker sem hipsterka, okej? Šalo na stran, do neke mere je to pri tem filmu res, a pravi odgovor se skriva v tem, da mi je ta film ponudil največ prostora za razmišljanje o družbi, politiki, življenju, smislu in samem dejanju življenja kljub vsemu. Izstopal je med velikimi filmi prejšnjega leta in čeprav je izjemno kritiško priznan, bo morda naletel na predsodke zgolj zato, ker je dostopen na Netflixu. Paradoksalno je ravno nasprotno. To je film, ki od gledalca veliko zahteva. Zahteva popolno pozornost, zahteva vpletenost, zahteva, da ste tam skoraj dve uri in da skupaj preživite eno tuje življenje, ki bo po filmu povsem zagotovo postalo tudi del vašega. Če vam bo dolgčas, vam tu žal ne morem pomagati. Gledajte TikTok med pavzami, kaj pa vem.

Povezano: TikTok profili, ki bi bili všeč tudi vaši mami