Ajde da malo (ne) opravljamo

Na knjižnem sejmu Interliber sem srečal kolega, priznanega hrvaškega pisatelja. Zaradi vrste objektivnih okoliščin nisem mogel urediti njegovega novega romana, zato pa sem mu priporočil dobrega znanca, izjemnega urednika. Povezal sem ju, roman je bil „izglajen“, izšel je pravočasno in je odličen – vsi zadovoljni. Zdaj mi pisatelj predlaga, da ob pivu proslavimo, in me vpraša, ali greva sama ali povabiva še urednika. „Seveda, povabimo oba,“ sem rekel. „Ja, ja, gremo vsi trije,“ je dejal in dodal: „Da malo tračamo.“

Mit, da je tračanje izključno ženska razvada, je že zdavnaj razbit. Tračajo tudi moški, in to pogosto, z užitkom in naslado. Prav tako je treba ovreči mit, da tračajo le ljudje, ki nimajo boljših tem za pogovor, in da gre za nižjo obliko komunikacije. Res je, dolga leta sem tudi sam živel po citatu Eleanor Roosevelt, da veliki umi razpravljajo o idejah, povprečni o dogodkih, mali pa o ljudeh. A sčasoma sem spoznal, da je tudi modre misli velikih ljudi treba jemati z zrnom soli. Še vedno poznam ljudi, ki se držijo tega načela – kar je v osnovi plemenito – vendar namesto da bi jih občudoval zaradi njihove morale ali doslednosti, jih večinoma dojemam kot preprosto dolgočasne.

Treba je povedati, da ločujem več vrst in stopenj tračev. Tako kot vse druge čudovite in grozljive stvari na tem svetu jih lahko razdelimo po številnih kriterijih, vertikalno in horizontalno, na pregovorne hruške in jabolka. Vendar menim, da je najpomembnejša osnovna delitev, ki je izhodišče za vse ostalo: dobronamerni in zlonamerni trači.

Dobronamerni trač je pravzaprav informacija. Dejstvo o neki osebi, ki ga posredujete drugi osebi. Pravzaprav ste dobrotnik, celo humanist! Verjamete namreč, da mora vaš sodelavec vedeti tisto, kar veste o svojem šefu. To je dobro za sodelavca, saj bo z novim znanjem lahko prilagodil svoje vedenje. Denimo, da ste od soseda, ki dela v avtopralnici, izvedeli, da še nikoli ni videl bolj umazane notranjosti avtomobila, kot jo ima vaš šef. To morate povedati sodelavcu. Sicer bi šefu za rojstni dan lahko podaril krpico za prah (kaj drugega sploh podariti šefu za rojstni dan?), kar bi lahko šef razumel kot provokacijo.

Zlonamerni trač je lahko izmišljen, kar je čista zloba. Takšna, ki bi si zaslužila zapor. A četudi je resničen, vendar z namenom, da nekoga očrni, poniža, zasmehuje ali se mu posmehuje, to ni prav. Takšnih tračev ne maram in v njih ne sodelujem.

Trač je lahko zabaven ali dolgočasen. Zabavni trači so prava poslastica. Tisti, ki jih pripoveduje, lahko sprosti svoja pesniška nagnjenja in večno neuresničeno željo, da bi postal pisatelj, pri tem pa vsakokrat doda še kakšno veselo podrobnost. Dokler so neškodljivi, naj jim bo. Če so zabavni. Dolgočasni trači pa so preprosto dolgočasni. Nimajo sočnosti in ne sprožajo nobenih čustvenih reakcij. Obstajajo le zato, da zapolnijo čas, da ima pripovedovalec nekaj za povedati. Takšni trači so resnično najnižja oblika komunikacije.

Ko je trač v resnici informacija, ga ne smatram za trač, čeprav ga tako lahko dojemamo. Ena prijateljica je imela grozno situacijo v službi. Pogosto mi je pripovedovala o zlorabah, ki so jih nad njo in drugimi zaposlenimi izvajali njeni delodajalci. Vse prefinjene manipulacije, zavite v „družinsko vzdušje“ tega majhnega zasebnega podjetja, so zasnovane tako, da jih nihče nikoli ne bi tožil zaradi mobinga. Saj tudi ni nikogar, na kogar bi se lahko obrnili, ker so šefi hkrati tudi lastniki. Nekega dne ji je v večji družbi nekdo očital, zakaj opravlja svoje šefe. Resno je odgovorila, da to ni opravljanje, to so dejstva, suha resnica. In da mora kdorkoli od prisotnih, če namerava tam iskati zaposlitev, vedeti, na kaj naj bo pripravljen. Strinjam se z njo. Opravljanje zanjo ni bilo le način sproščanja nakopičenih frustracij, temveč je služilo tudi kot opozorilo na to, kakšna situacija je, in kakšna bi lahko bila – v tem podjetju ali kje drugje.

To je približno načelo, ki se ga držim tudi sam. Nikoli ne opravljam o stvareh, ki jih nisem sam videl na lastne oči ali slišal na lastna ušesa. Če sem, potem so to dejstva. Ne pripovedujem zgodb iz druge, tretje, pete ali desete roke, ker to ni pošteno. Težava pri meni je, da rad opazujem, zato vidim in slišim stvari, ki jih nekateri morda ne bi želeli, da se vidijo ali slišijo. Ali bo to postalo trač, kratka zgodba, prizor iz romana ali pa se bo razblinilo v neskončnem etru, je odvisno od številnih dejavnikov, tudi od trenutne inspiracije.

Poleg vsega drugega je trač tudi socialno lepilo. Opravljate o tistih, ki so vam podobni, ali o tistih, ki so vam blizu. Opravljate o lastni skupini. Prek tračev se povezujete in krepíte svoje medsebojne vezi. Zato se je tudi moj kolega pisatelj s začetka besedila tako lepo nasmehnil, ko je rekel, da bomo malo opravljali, in v očeh se mu je zaiskrilo. Nas ne zanimajo trači in zgodbe o gasilcih, ljubiteljskih igralcih namiznega tenisa, nogometaših, starletah, televizijskih voditeljicah ali celo o nekdanjih ministrih, ki so čez noč postali zaporniki. Zanima nas naš svet, ljudje, ki so nam podobni, ljudje, ki počnejo enako kot mi – pisatelji, uredniki, novinarji, prevajalci. Ljudje, ki bijejo podobne bitke kot mi, ljudje, ki bi v nekem vzporednem vesolju morda lahko bili mi sami. In če bi bili na njihovem mestu, bi končno lahko slišali tudi trače, ki krožijo – o nas.