S Tonne Goodman o septembrski naslovnici Vogue Adria in karieri, ki obsega 205 Vogue izdaj

Po več dneh snemanja modnih zgodb – vključno s septembrsko naslovnico Vogue Adria – je Taylor Angino modni direktor Vogue Adria znova sedel z legendarno osebnostjo modne industrije Tonne Goodman. Tokrat sta skupaj pobrskala po njenem bogatem arhivu in znova prehodila izjemno kariero od samih začetkov: od prostovoljnega dela v The Met, preko prvih stilističnih korakov, pa vse do njene dvestote naslovnice za Vogue.

Tonne: Vau, te fotografije so čudovite (smeh). To sva moja sestra Mandy in jaz za jedilno mizo v našem domu na 1185 Park Avenue, kjer sva odraščali. Zraven je moja mama, ki fotografira Wendy, v hiši na Manhattnu, kjer so živeli, preden smo se preselili na sever. Ta filmski trak — to sem jaz, kako kukam k starejši sestri. Poglej, kako lepa je bila moja mama.

Taylor: Tako šik — in še za kamero je stala!

Tonne: Ja, ves čas nas je fotografirala. Obstaja ena fotografija, ki jo obožujem, a je nikakor ne morem najti. Poslala jo je v The New York Times na njihov natečaj “Best Child’s Photograph” in dejansko je zmagala! Ta fotografija tukaj, čisto na desni, prikazuje mojo mamo in mene. Morda ni najbolj izjemna podoba na svetu, a razkriva dve pomembni stvari: kako šik in očarljiva je bila ter koliko sem jo oboževala — poglej, kako jo gledam. Ta fascinacija je trajala celo moje življenje. In tukaj je moj oče — bil je najlepši moški na svetu. Izgledal je kot filmska zvezda, a bil je kirurg. Še posebej ljubim to fotografijo, kjer sta skupaj, posnel pa jo je nihče drug kot Alfred Eisenstaedt, na Mount Topu. Razglasil ju je za najlepši par v New Yorku. In res sta bila. Poglej ju!

Taylor: To je bilo otroštvo. In potem so prišla najstniška leta — pri petnajstih si začela z manekenstvom.

Tonne: (smeh) Ja, takole je bilo. Stara sem bila petnajst let in potrebovala sem počitniško delo. Moji starši so bili tesni prijatelji Lea Lermana, ki je bil takrat glavni urednik revije Mademoiselle — revije, ki danes ne obstaja več, a je bila kot nekakšen “baby Vogue”, zelo šik. Pravzaprav niso imeli ničesar zame, a Leo se je odločil, da bi lahko poskusila z manekenstvom. Opravila sem poskusno fotografiranje in tisto poletje postala manekenka. Po končani srednji šoli sem vzela eno leto premora in se vrnila k manekenstvu. Imela sem srečo, da sem lahko sodelovala z Richardom Avedonom (prav on je posnel to fotografijo), Irvingom Pennom in številnimi drugimi velikimi fotografi tistega časa. Edini razlog, da so me sploh fotografirali, je bil, da je Diana Vreeland to zahtevala — to je dejanski dopis, ki ga je poslala svoji ekipi. Mislim, da je bilo to v veliki meri zato, ker sem takrat hodila z njenim vnukom Nickyjem (smeh). Potem sem odšla na umetniško akademijo. Bila sem grozna manekenka, zato sem se vrnila k študiju. Eno poletje sem preživela v Perugii, na Accademia di Belle Arti di Perugia.

Taylor: Počakaj — preden greva naprej, želim vprašati: kdaj si ugotovila, da manekenstvo ni zate? Zakaj to praviš?

Tonne: Mislim, da so manekenke močno podcenjene glede dela, ki ga opravljajo, in glede velikodušnosti, ki jo v to vložijo. Ko si pred kamero, se moraš dati fotografiji — še posebej takrat, ko je bilo vse posneto na film. Ponuditi si se moral, ne le stati tam. In jaz … jaz sem samo stala tam. Nisem bila prav velikodušna (smeh). Prave manekenke se tako zlahka, tako naravno predajo. To je prava čarovnija.

Taylor: Razumem (smeh). Torej potem umetniška akademija?

Tonne: Točno tako. Poletje sem preživela v Perugii, oziroma bolje rečeno v Spoletu, kjer je Gian Carlo Menotti vodil spektakularen festival — mislim, da morda še vedno obstaja. Tisto poletje sem tam delala. Roman Polanski je uprizarjal opero Albana Berga in potreboval je nekoga, ki bi mu prevajal italijanščino. S prijateljico Abigail sva prevzeli nalogo. Bilo je neznosno dolgočasno in naporno, končna navodila, ki sva mu jih izročili, pa so bila dobesedno natipkana na toaletnem papirju. Eksplodiral je, kot si lahko predstavljaš.

Taylor: No, če je bil tako nemogoč, si je morda to zaslužil (smeh). Ko sem brskal po tvojem arhivu, sem opazil nekakšen vzorec v tvojem življenju — vse se zdi povezano. Kako dolgo si ostala na umetniški akademiji?

Tonne: Tam sem bila kot brucka, nato sem vzela premor in odšla v Italijo, se vrnila domov in se nikoli več vrnila tja.

Taylor: Spomnim se, da si mi nekoč povedala, da ti je eden od profesorjev rekel, da si “imaš preveč stila” oziroma da imaš “preveč okusa” za umetniško akademijo — in da si zato odšla?

Tonne: Ja, nekaj takega. Bilo je med mojim prvim letom. Bil je zelo aroganten človek in mi je rekel: “Imaš preveč izbrušen okus. Vedno se boš zanašala nanj in ga nikoli ne boš presegla. Mislim, da to ni kraj zate.” Takrat sem bila uničena. A z distance vidim, da je imel prav. To je natanko to, kar počnem zdaj — živim v stilu, z okusom.

Taylor: Vseeno pa imam občutek, da je umetniška akademija pustila pečat nate. Opazim to vsakič, ko sva na setu — tudi pri zadnjem snemanju za Vogue Adria. Umetnost te je naučila analizirati, razčlenjevati vse na podrobnosti. Pogledaš vsak element in preveriš, ali je v sozvočju s celoto.

Tonne: Absolutno. Na umetniški akademiji se res naučiš gledati. Presenetilo bi te, kako malo v resnici gledamo — stvari prepoznamo, a jih ne vidimo zares.

Taylor: In potem si začela delati v The Met?

Tonne: Ja. Takrat je gospa Vreeland — Nickyeva babica — začenjala svoje delo pri oživljanju Costume Institute v The Met. Tam sem prostovoljno sodelovala z njo, skupaj z mnogimi drugimi, ki so kasneje postali precej uveljavljeni. Večinoma so bili to otroci njenih prijateljev, ki so prihajali pomagat pri razstavah. Bilo je čudovito. To, da je imela okoli sebe toliko mladih ljudi, je bilo zanjo ključno — tako za nas kot za njo. Imela je izjemno energijo in mislim, da je potrebovala to mladostno okolje. Za nas je bilo delo z njo privilegij. Pogosto je rekla: “Kako boš kdajkoli kaj vedel, če ne vprašaš? Nihče ne ve vsega — vprašati moraš.” Nenehno nas je spodbujala. To je bila prva razstava, na kateri sem delala, Romantic and Glamorous Hollywood. Tam je bil Kleopatrin kostum, ki ga je nosila Claudette Colbert, in to sem bila jaz, skupaj z mojo sestro Wendy Goodman in Steveom Depetryjem — enim najbolj nadarjenih ljudi, kar sem jih kdaj poznala. Imel je izjemen dar, oblačiti manekene, postavljati razstave, jim vdihniti življenje. Zelo ljub prijatelj, ki smo ga žal izgubili zaradi aidsa.

Taylor: To fotografijo sem že videl, a zdaj deluje še posebej močno. V tistem trenutku nisi imela pojma, da boš postala stilistka. Po The Met si šla na The New York Times.

Tonne: Po petih letih dela z gospo Vreeland sem spoznala, da si na The Met nikoli ne bom priborila prave pozicije – navsezadnje sem opustila študij. Potem mi je Carrie Donovan, ena od urednic, ki je spremljala razstave Costume Institute, ponudila službo. Poleg tega, da sem bila asistentka gospe Vreeland, sem bila pogosto tista, ki je urednikom razlagala razstave in predstavljala delo. Postala sem kontaktna oseba. Po tem, ko je sodelovala z mano, me je Carrie vprašala, če bi prišla na The Times. Seveda sem rekla ja. Moja vloga je bila “fashion reporter”. Zdaj se sliši smešno, a naučila sem se ogromno. Ta fotografija tukaj je prvi shoot, na katerem sem delala – s Helmutom Newtonom. Dodati moram, da v tistem času ni bilo asistentov. Svoje torbe si moral spakirati sam, najeti avto, vse si naredil sam. Po snemanju je bila moja naloga izbrati slike skupaj z umetniškim oddelkom, urediti avtorske pravice, poskrbeti za navedbe avtorjev. In ne pozabi, računalnikov takrat ni bilo – vse si moral natipkati ročno in dobesedno prešteti znake, da nisi presegel omejitve vrstice (smeh). To je bila neverjetna učna pot, ker sem ta proces morala ponavljati vsak teden znova.

Taylor: In iz The Times si šla praktično naravnost na Life.

Tonne: Ja – podobna zgodba. Spet sem ugotovila, da si zaradi nedokončanega študija nikoli ne bom zagotovila formalnega položaja. Zato sem začela delati kot freelancerka. Sploh se ne spomnim, kako sem se najprej povezala z Life, a opazili so, kako dobro so se prodajale naslovnice Sports Illustrated z dekleti v kopalkah, in odločili so se, da ponovijo formulo. Kar naenkrat so bile naslovnice polne deklet. Takrat sem tudi prvič spoznala Patricka Demarchelierja, ki je postal drag kolega in prijatelj.

Taylor: In tudi Brucea Webra, kajne?

Tonne: Ja, z Bruceom sem sodelovala pri The Times. Šla sva v Teksas, k jezeru, obdanemu s kaktusi in mrtvimi drevesi – bila je izjemna pokrajina. Manekenka je bila čudovita. V nekem trenutku smo ji skoraj popolnoma pobrili glavo, a tega nismo storili (smeh). Bruce je posnel tudi naslovnico Life z Madonno. Obožujem to naslovnico – to je bilo v času, ko je šele prodirala.

Taylor: Je bilo to prvič, da si delala s slavnimi osebami?

Tonne: Ja, definitivno je.

Taylor: In potem te je “posvojil” Calvin Klein.

Tonne: Tudi to je bilo prek Brucea. Delala sem kot freelancerka in povabili so me k sodelovanju pri kampanji – to je bila moja prva. A Calvin je želel, da se uradno pridružim podjetju. Zavrnila sem. Takrat sem bila v dolgotrajni zvezi in mu pojasnila, da mi bolj ustreza delo freelancerke. Bruceove fotografije so bile osupljive – zaljubila sem se vanje. In to krilo tukaj? Še vedno ga imam. Je z motivom ameriških staroselcev, v celoti ročno izdelano. Našla sva ga v vintage trgovini. Bruce me je spodbujal, naj mešam stvari, naj se sprostim. Da naj h Calvin Klein kavbojkam kombiniram tudi druge kose. Rekel bi: “Naredi nekaj.” Tako sva raziskovala vintage trgovine – jaz sem našla rute, krila, moške kose. Bilo je čudovito. Ta fotografija mene je nastala med enim od teh CK shootov.

Taylor: Bruce, Calvin, ti – skupaj. To je prava kozmična poravnava.

Tonne: Ko sem se uradno pridružila podjetju, sem se počutila kot doma. A čez čas sem odšla od Calvina Kleina k Harper’s Bazaar. Liz Tilberis je pravkar zapustila položaj glavne urednice pri Vogue UK, da bi prevzela vodenje pri Bazaaru. To je bilo leta 1992. V tem času sem se poročila in dobila otroke – Cola leta 1994 in Evie leta 1995. Te fotografije tukaj so iz tistih let. Na njih sem z otroki – in z zelo kratkimi lasmi, saj so mi tik preden je Evie dopolnila dve leti diagnosticirali raka na dojki. Preživela sem operacijo, kemoterapijo, postala mati samohranilka in se počutila neizmerno blagoslovljeno, da imam svoja otroka. To tukaj je prva naslovnica, ki sem jo ustvarila za Harper’s, skupaj s Paulom Cavacom.

Taylor: Oh, torej sta s Paulom skupaj naredila tisto prvo naslovnico? Mislil sem, da sta jih naredila vse.

Tonne: Ne, samo tisto. Vse druge naslovnice za Bazaar sem naredila sama. Nekaj časa sva si s Paulom delila vlogo modnega direktorja. Potem je odšel k Vogueu, jaz pa sem ostala pri Harper’s na tem položaju.

Taylor: Kako je bilo takrat ustvarjati naslovnice?

Tonne: Kot vidiš, to še ni bilo obdobje slavnih osebnosti – na naslovnicah so bile večinoma manekenke. Vse je nastajalo v sodelovanju, kot ekipa. Ko zdaj pogledam nazaj na vse skupaj, se zdi skoraj neresnično. Sčasoma so se začele pojavljati tudi slavne osebnosti – Demi Moore, Meg Ryan, Tom Cruise, ki je bil na White Issue istega leta, ko je Liz umrla. Potem Julia Roberts. To je povsem drugačen proces, ko delaš z manekenko v primerjavi s priznano zvezdo.

Taylor: Absolutno. In ta fotografija – na kaj te spominja?

Tonne: Ko sem bila noseča s Colom, svojim prvim otrokom – to je bilo potem, ko sem imela spontani splav. Ko sem torej ponovno zanosila, sem v The New York Times zagledala to fotografijo. Moški, ki stoji na Manhattnu, poleg angela. Mimogrede, kako si sploh našel to sliko? Leta sem jo iskala. Bila sem očarana, prevzeta. Zame je bil tisti angel Cole. Ustvarila sem celo zgodbo, navdihnjeno po njej, z Amber kot padlim angelom, ki se spušča v New York. To je bila referenca na film Wima Wendersa Nebo nad Berlinom (Wings of Desire). Slikali smo ob petih zjutraj, da smo ujeli prazen Times Square (smeh). Fotografiral jo je Peter Lindbergh – in od takrat je postal bližnji prijatelj.

Taylor: To je pa v Miamiu?

Tonne: Ja – Cindy Crawford na plaži v Miamiju, fotografiral jo je Lindbergh. V posnetke smo celo vključili sprehajalce na plaži.

Taylor: Preizkušam svoje znanje, ko gledam te fotografije – tole izgleda kot Alaïa in Jean Paul Gaultier?

Tonne: Mislim, da ja. Takrat sem bila zelo noseča, spomnim se. Obstaja celo fotografija iz zakulisja snemanja s Cindy – v kotu lahko vidiš zelo veliko žensko. To sem bila jaz (smeh). Ko sva že pri Alaïi: to snemanje z Amber v Nevadi je eno mojih najljubših – vsi stajlingi so Alaïa. Bila je tako močna, tako lepa. Park v Nevadi je bil izjemen, zelo blizu Območja 51, obdanega z mistiko o NLP-jih. Neverjetna kulisa. In tole – tako posebno snemanje. Bila je prva zgodba, ki sem jo naredila za Harper’s: instalacija Louisa Kahna na univerzi Yale. Nisem prepričana, kako mi je uspelo dobiti dovoljenje, ampak sem ga. Ekipo sta sestavljala Christy Turlington in Patrick Demarchelier, snemali smo na kampusu Yale. In ta obleka z golimi rameni – Donna Karan. Povzročila je pravi vihar, ko jo je oblekla Hillary Clinton.

Taylor: Zakaj si izbrala prav tisto lokacijo?

Tonne: Eden mojih najljubših dokumentarcev je My Architect, ki ga je posnel Louis Kahnov nepriznani sin. Louis sam ni bil konvencionalno privlačen, a je bil za ženske magnet in imel veliko otrok. Eden njegovih sinov je ustvaril ta izjemen film.

Taylor: Všeč mi je, kako tvoji navdihi prehajajo v tvoje zgodbe – filmi, knjige, umetniška dela, celo fotografija v časopisu. Vse najde pot v tvoje delo.

Tonne: Veš, katero poglavje si preskočil? Ko sem živela na čolnu.

Taylor: To bi lahko bila cela knjiga zase (smeh).

Tonne: Iz tistega obdobja obstajajo čudovite fotografije – snemanja, ki sem jih delala s Patrickom na jadrnici, z Lindo Evangelisto. Takrat je hodila z igralcem iz Lynchevega Blue Velvet. Takrat smo ustvarili prelepo zgodbo. Iz tiste faze imam ogromno fotografij, saj sem dejansko živela na čolnu.

Taylor: In ta fotografija?

Tonne: To je bilo iz ene Gallianovih ikoničnih kolekcij – ta rumena tilasta obleka, plasti na plasti. Zunaj smo zaslišali hrup in ona je preprosto stopila k oknu, da bi videla, kaj je. Obrnila sem se, jo zagledala in rekla Patricku: “To je to. To je posnetek.” Na setu moraš biti vedno pozoren. Nikoli ne veš, kdaj se bo zgodila prava fotografija. To sem se naučila tudi na umetniški šoli – nikoli ničesar ne jemlji za samoumevno. Bodi prisoten. Po Lizini smrti se je Harper’s spremenil. Paul je že odšel k Allure in zame je bilo jasno, da Bazaar brez Lize nikoli več ne bo enak. Ko se je nato odprlo mesto modnega direktorja pri Vogueu, sem stopila vanj. Vogueu sem se pridružila septembra 1999. Moja prva naslovnica je bila z Gisele. Potem smo jih naredili toliko – takrat vse z manekenkami.

Taylor: Ko sem pregledoval tvoje delo, sem ves čas mislil – ustvarila si toliko naslovnic. Tole je bila tvoja prva s slavno osebo in ne z manekenko, kajne?

Tonne: Ja, Marion Jones, olimpijska zvezdnica. In to je bilo tudi prvič, da sem sodelovala z Annie Leibovitz. To je bil moj uvod v Leibovitzin svet.

Taylor: In od tam naprej – si se izstrelila.

Tonne: Paul je sovražil delati naslovnice. Grace Coddington, ki je bila z menoj pri Vogueu, jih prav tako ni marala. Tako so prišle k meni. In jaz sem jih delala – vse skupaj 204 naslovnic, če štejemo samo Vogue.

Taylor: Razmišljam o več stvareh hkrati. Ena najpomembnejših lekcij, ki sem se jih naučil od tebe, je diplomacija – kako ključna je, ko delaš s slavnim osebnostmi. Spomnim se, ko sva skupaj delala na naslovnici z dr. Biden, v prvih stotih dneh administracije. Želela je biti tako Prva dama kot dr. Biden. Ti pa si morala uravnotežiti obe identiteti.

Tonne: Nikoli ni lahko. Vsako snemanje je zgodba zase – nepozabni ljudje, nepozabni trenutki. Tukaj, na primer, je bil ta nakit resnično vreden milijon dolarjev. To je bilo, ko je Nicole Kidman snemala Moulin Rouge. Z njo sem že prej sodelovala, še pri Harper’s. Obožujem jo. To naslovnico je posnel Steven Meisel in bila je čarobna. Potem je bila Emma Stone, fotografiral jo je Mario Testino; Cate Blanchett v tej izjemni Gallianovi kolekciji, posnel jo je Steven Klein; in Rihanna, fotografirana pri Annie Leibovitz

Taylor: Imam tako živ spomin. Spomnim se, ko so tvoje naslovnice prišle na prodajne police – Halle Berry, Sandra Bullock – vse to je bilo še pred družbenimi omrežji. Za mnoge so bile revije njihov prvi stik z modo. Ti si oblikovala način, kako so ženske razumele stil, vedno si premikala meje. Tudi med covidom.

Tonne: Dobili smo posebno dovoljenje za snemanje na postaji Penn – to je Bella Hadid, ki teče z masko. In tole je bilo prvo snemanje v času covida, z Ethanom Jamesom Greenom. Upoštevati smo morali toliko protokolov, da ga je bilo sploh mogoče izpeljati – maske vključene. In potem še ta, pokoronska naslovnica z vsemi manekenkami – ne morem se povsem spomniti točne teme.

Taylor: Govorila je o vrnitvi na delo, vrnitvi v pisarno.

Tonne: Točno tako. Nekakšna ponovna predstavitev – novi obrazi, nova generacija, večja raznolikost, nova realnost. Zelo sem imela rada tudi našo zgodbo “Strokes of Genius”. In seveda Kendall – fotografirala sta jo Mert in Marcus. Nismo imeli dovolj časa in potrebovali smo več fotografij. Bili smo, mislim da, pri Mertu doma, nisem vedela, kje bi snemali. Potem sem zagledala tisti zeleni kavč in rekla: “Tam!” Bilo je popolno.

Taylor: In to snemanje s Stevenom Kleinom?

Tonne: Neverjetno. Kar je fascinantno, je to, da je bila ta kapsula dejansko prototip SpaceXa – prava stvar. Še vedno je eno mojih najljubših snemanj. In ta druga fotografija – vse je bilo resnično. Bili smo na žerjavu, v ozadju pa je bilo letalo. Nič ni bilo ponarejenega. In tale, z letečimi listi – to je bila pomembna podoba, ki je opozarjala na recikliranje papirja. Zdaj, ko pogledam nazaj, se zdi kot napoved mojega naslednjega poglavja (smeh).

Taylor: Kakšen je odnos med modno pisto in samim snemanjem?

Tonne: Tole si odlično izpeljal, to je odličen prikaz, kako nekaj izgleda na modni pisti in kako je, ko je stilizirano za fotografiranje. To je isti videz. Zelo sem zadovoljna s tem, v kar sem ta videz spremenila, seveda z Liso Butler in Davidom Simsom. Stvar pri stiliranju je, da se videz gradi. Nisem vsega naenkrat dala noter, ampak preizkusiš. Sestaviš fotografijo, zabavaš se. Kaj bomo naredili z nohti, spremenimo si pričesko, sestavimo skupaj kot ekipa. Spomnim se, da je bila ta broška na rokavu zadnja stvar, ki sem jo dodala. Ideja je bila, da bi bila boemska, ampak smo se imeli tako zabavno.

Taylor: Kako se spominjaš prav tega snemanja?

Tonne: Ah, Martha Graham. Obožujem balet – pravzaprav ves ples. In West. Tam sem preživela ogromno časa z ljubeznijo svojega življenja. To je bila Lisa Winkler – manekenka, plesalka, izjemna v obojem.

Taylor: In zdaj – nekaj posebnega. Naslovnica Voguea z Lady Gaga.

Tonne: Ja, prvič sem delala z Gago. Spomnim se, kako sem se pred snemanjem pogovarjala z njo – rekla mi je, da bi rada vsaj malo posnemala Anno Wintour. In tako smo naredili, samo malce (smeh). Nosila je obleko Haiderja Ackermanna, ki je bil takrat še na začetku svoje poti. Njegove izvrstno drapirane, kimonu podobne obleke so povzročile pravo senzacijo. Prosila sem, če bi lahko nekdo iz njegovega studia prinesel obleko in mi pomagal, da je ne bi narobe oblikovala – in potem se je pojavil Haider sam. Ves čas sem se opravičevala, ker je trajalo tako dolgo, a je bil neverjetno potrpežljiv. Zdaj je kreativni direktor pri Tom Fordu – kar je čudovito.

Taylor: Spomnim se leta 2013, ko sem bil pripravnik pri Vogueu. Vedno sem prišel prvi in moj najljubši del dneva je bil, ko sem odklenil pisarne urednikov. Pogosto sem odklenil tudi tvojo. Tako metodična si v svojem pristopu – načrtuješ lokacije, ustvarjaš storyboarde. Zame je bilo to neprecenljivo.

Tonne: Res je. Rada preučim vsako podrobnost. Ko gradim like, manekenka ni več ona sama – postane nekdo drug. In to rada skrbno oblikujem. Pri tem snemanju smo, na primer, izbrali različna dekleta, ki so predstavljala različne tipe teles. Manekenke utelešajo ideale, a ideali se s časom spreminjajo. Ta zgodba je bila posebej pomembna – odmevala je po vojnih turnejah USO, ko sta Bob Hope in nešteto igralcev ter igralk potovala zabavat vojake. Mislim, da je ta duh izjemen. Te prizore smo poustvarili – Linda kot različica Marilyn, obdana z množico. Šlo je za ustvarjanje veselja. Linda je ves čas ostala v liku. Jaz pa sem jo obravnavala, kot da je v filmu. Bilo je tako zabavno.

Taylor: Kaj pa je tole?

Tonne: To je bil koncept, ki ga je Diana Vreeland razvila z Lordom Snowdonom, o beli beliugi. Ta fotografija mi para srce – toliko spokojnosti v eni sami podobi. Te druge fotografije, ki mi jih kažeš, so delo s Stevenom Meiselom, vse je bilo tako igrivo. Od njega, zame, do asistentov – vsi smo bili del zabave. Like smo gradili skupaj. Kasneje je to zgodbo reinterpretiral Ethan James Green. Tale tukaj – uredniške videze smo poustvarili na svoj način. In veš, kaj je še posebej zabavno? Ta fotografija v spodnjem desnem kotu je Chioma – zdajšnja glavna urednica Vogue UK.

Taylor: Fascinantno je – ko pogledaš nazaj na vse like, ki si jih ustvarila, na način, kako lahko preoblikuješ obleko v nekaj povsem drugega. Preprosto … vau. Kot ta zgodba “Splitting Image” – dva povsem različna videza enega oblikovalca. In tista zlata noga! Od kod je prišla ta ideja?

Tonne: (smeh) Iskreno, ne vem. Imela je zlato na glavi, zato se je zdelo kot naravno ravnovesje. Tistega snemanja se spominjam tako živo. Ta fotografija čisto levo – manekenka v širokem rumenem krilu – Anna jo je izrezala. Spomnim se, kako sem stopila v njeno pisarno s fotografijo v roki in rekla: “Bi premislila? To je čudovito – veselo je, lepo je. Prosim.” In je – vrnila jo je nazaj.

Taylor: To je smešno, ker se te fotografije tako jasno spomnim. Mislim, da sem imel dvanajst let in se ne spomnim skoraj nič drugega iz tiste zgodbe – a tisto krilo, ja. Hvala, da si se borila zanj.

Tonne: To je bila moja kolumna Style Ethics. Vprašala sem vse oblikovalce, s katerimi sem delala, če bi prispevali fotografijo za “pick-up”, in vsi so se strinjali. Nič nikoli ni zares trajnostno, a ta zgodba je vključevala oblikovalce, ki so delali v smeri trajnostne mode. Posnela sem jo s Patrickom in bila je neverjetno šik.

Taylor: Kar mi je pri tvojem delu še posebej všeč, je, kako se tvoje zasebne obsesije pretakajo vanj. Kot ta naslovnica z Emmo Stone – politična, ki je ljudi spodbujala k volitvi.

Tonne: Popolnoma. In smešno je – Emma pred tem snemanjem še nikoli ni imela kratkih las. Po tem je sklenila, da jih postriže.

Taylor: Približujeva se nekaterim tvojim najnovejšim naslovnicam.

Tonne: Ah, Hailey Bieber. Tisti dan smo se tako mudili – čakal jo je let v San Francisco. Ta fotografija je nastala čisto v zadnjem trenutku. Rekli so nam, da nimamo več časa, a Hailey je dejala: “Dajmo, naredimo samo še eno.” Oblekli smo jo v to srajco Prade, stopila je pod prho – in to je bilo to. Nastala je ena najbolj priljubljenih naslovnic, prav zato, ker je bilo za njo tako nepričakovano. Še ena od mojih nedavnih najljubših – Ayo. Res postaja velika zvezda. Tukaj je v Stelli McCartney, fotografiral jo je Ethan James Green. Popolnoma osupljiva.

Taylor: In za konec – to si ti!

Tonne: Ja, s simbolom miru, ki sem ga ustvarila sama, iz bršljana. Smo zelo politično ozaveščena družina. Zame je to bistveno: trajnost, enakost, ustvarjalnost, vključevanje. Januarja smo ustvarili štiri naslovnice, vsaka je bila posvečena eni od teh vrednot.

Taylor: Mislim, da je to čudovito – in tvoja prepričanja žarijo skozi tvoje zgodbe. Vedno te vodi sočutje. Na snemanju z vsemi ravnaš enakovredno in to zelo cenim. Spomnim se, ko sem ti pokazal Pollockovo sliko in vprašal: “Kaj začutiš, ko pogledaš to?” To je tisto, kar si vedno zastavim, ko gledam tvoje delo. Način, kako znaš v fotografiji ujeti čustvo – v današnjem svetu, ki se giblje tako hitro in je preplavljen s podobami – je to nekaj izjemnega.

Tonne: Ne morem se ti dovolj zahvaliti za te besede. Toliko mi pomenijo. Moram priznati, da je name močno vplivala moja mama. Bila je iz Ohia, a se je prebila na umetniško šolo, čeprav je v štirih letih vzgojila šest otrok. Uresničevala je to, v kar je verjela. Spomnim se, kako smo bili z njo v zakulisju pri Sotheby’s – obdani z umetnostjo, razstavami, baletom, z ljudmi, ki jih je gnala radovednost. Moja mama je bila resnično navdih za vse nas.

Taylor: In zdaj si ti ta navdih za druge. Ali ni to čudovito?

Cover photo: Peter Lindbergh