Ste tudi vi žrtev toksične produktivnosti?

Nenehno imate občutek, da bi morali nekaj narediti, bodisi doma ali v službi. Redko si dovolite oddih, in tudi ko si ga privoščite, namesto da bi se sprostili, se počutite krive. Stalna aktivnost določa vaš vsakdan. Če se v tem prepoznate, ste morda tudi vi pod bremenom tako imenovane toksične produktivnosti.

Toksična produktivnost je posledica neusmiljenega prizadevanja za samooptimizacijo. Seveda strmenje k osebnemu napredku in razvoju samo po sebi ni slabo – ravno nasprotno. Težava nastane, ko ta želja začne ogrožati vaše zdravje.

“Toksična produktivnost opisuje nezdravo potrebo po stalni produktivnosti, ki presega zdrave meje,” pojasnjuje nemška psihologinja Eva Elisa Schneider. “Prizadeti ljudje morajo kar najbolje izkoristiti vsako minuto svojega dneva.”

Težava je v tem, da se, ko niste dosledno produktivni, hitro začnete počutiti krive ali ničvredne, ste nemirni in se ne morete zares sprostiti. “Nepričakovanega prostega časa, kot je odpovedano srečanje, se ne izkoristi za počitek, ampak takoj zapolni z novimi nalogami,” nadaljuje dr. Schneider. Takšen vzorec vedenja nas lahko pripelje do tega, da “zanemarjamo svoje zdravje in ne jemljemo resno pomembnih znakov izčrpanosti”.

Od kod izvira izraz “toksična produktivnost”?

Toksična produktivnost po dr. Schneider ni uradno priznan psihološki izraz, ampak opisuje pojav, ki je vse pogosteje opažen v današnji družbi, ki je usmerjena v uspeh – podobno kot izraza, kot sta “high performer” ali “social battery”. Toda kako se razvije tovrstno kompulzivno preobremenjenost?

“Največkrat gre za kombinacijo notranjih in zunanjih dejavnikov,” pojasnjuje dr. Schneider. “Ljudje, ki ponavadi prevzemajo preveč odgovornosti, so izraziti perfekcionisti in nosijo globoko prepričanje, da niso dovolj dobri ali da ne delajo dovolj in se lažje ujamejo v past produktivnosti.”

Ko se k temu prištejejo še neugodne razmere, kot je objektivno visoka obremenitev, “nastane nezdrav koktajl prekomernega dela”. V manj zahtevnih obdobjih je tem ljudem še posebej težko upočasniti, ker so razvili nekakšen običajni pogon z najvišjo hitrostjo. Tudi takrat si le redko dovolijo oddih in si še naprej prizadevajo izpolniti lastna visoka pričakovanja, ugotavlja dr. Schneider.

Kdo je še posebej dovzeten za toksično produktivnost?

Psihologinja pojasnjuje, da so perfekcionisti in ljudje z visokimi pričakovanji do sebe še posebej občutljivi na toksično produktivnost – še posebej, ko se znajdejo v okoljih, ki od njih zahtevajo veliko. “Takšne osebe imajo pogosto visoke delovne standarde in svojo lastno vrednost tesno povezujejo s poklicnimi dosežki,” poudarja dr. Schneider.

Ljudje na vodilnih položajih z ogromnim pritiskom za doseganje rezultatov so prav tako zelo dovzetni za toksično produktivnost – tako kot mladi strokovnjaki, ki šele vstopajo v svet dela in čutijo potrebo po dokazovanju. “Zaradi tega so bolj nagnjeni k preseganju lastnih meja,” pojasnjuje dr. Schneider.

Učinki toksične produktivnosti na zdravje in zasebno življenje

Toksična produktivnost lahko vodi do številnih težav po mnenju dr. Schneider. Na duševni ravni se lahko pojavijo znaki stresa, kot so čustvena otopelost, razdražljivost, napetost, hiteče misli, nemir in občutki sramu ali krivde, ki jih “pogosto spremljajo telesni simptomi, kot so motnje spanja, bolečine ali prebavne težave”. “Dolgotrajen stres lahko povzroči resnejše psihološke težave, kot so izgorelost, depresija ali napadi panike.”

Poleg tega imajo ljudje, nagnjeni k toksični produktivnosti, pogosto težave v medosebnih odnosih, ker zanemarjajo partnerje, hobije in socialne vezi.

“Velik napor zahteva tudi obdobja brez pretiranega napora”

Nenehna produktivnost dejansko ne vodi do povečane produktivnosti. Po mnenju dr. Schneider, je resnica ravno nasprotna. “Prizadeti ljudje so nenehno v stanju preživetja, zaradi česar so manj ustvarjalni, bolj nagnjeni k napakam in manj osredotočeni,” pojasnjuje. “Nihče ne more biti vsak dan na vrhuncu. To vidimo tudi v vrhunskem športu – kljub najboljšemu treningu se kakovost izvedbe seveda spreminja.”

Poudarja tudi pomen ravnotežja: “Velik napor zahteva tudi obdobja brez napora. Odmori in faze okrevanja so ključne za trajno produktivnost.”

Vendar pa je za ljudi, ki svojo lastno vrednost črpajo izključno iz svoje produktivnosti, sprostitev vse prej kot enostavna. “To je zanje pogosto neprijetna situacija, ker niso več vajeni umiriti svojega živčnega sistema,” pojasnjuje dr. Schneider. Zaradi tega se morajo nekateri ljudje zavestno in mukotrpno učiti, kako vzeti odmore.

Kako se zaščititi pred padcem v toksično produktivnost?

Pomembno je razviti zdrav odnos do produktivnosti, poudarja dr. Schneider. To vključuje realistično oceno, koliko nalog je mogoče dokončati v danem časovnem okviru s prostorom za odmore in naravna nihanja v uspešnosti.

“Ključni so redni odmori, pa četudi le mikroodmori, med katerimi pravzaprav ne počnete ničesar. Morda se za nekaj časa pretegnete, globoko vdihnete, skuhate skodelico čaja ali preprosto pogledate v daljavo,” svetuje dr. Schneider.

Dolgoročno se je priporočljivo ukvarjati tudi z dejavnostmi, ki ne vključujejo doseganja ali “opravljanja” nalog, ampak se izvajajo zgolj zaradi njih samih. Lahko so to ustvarjalni hobiji ali dolgi sprehodi. Poleg tega lahko tehnike osredotočenega ozaveščanja ljudem pomagajo ostati prisotni v trenutku ter bolje prepoznati in zadovoljiti svoje zdravstvene potrebe.

“Ljudje se morajo naučiti, da se lahko resnično izkaže za koristno, če ne počnete ničesar in ne pretiravate,” zaključuje dr. Schneider. “To zagotavlja pomirjujočo protiutež tistim zahtevnim, v dosežke usmerjenim dnevnim zahtevam.”

vogue.com