Obleke, zaradi katerih ne morem nehati razmišljati o seriji The Leopard

Kdaj smo se kot družba odločili za krajšanje serij? Zdi se mi, kot da zadnje čase gledam samo miniserije po šest ali osem epizod, pa še tiste, ki imajo več sezon, nimajo veliko epizod. Kaj se je zgodilo z desetimi sezonami po 20 epizod, ki so nam bile tako všeč? Zame je bil čar serij vedno v tem, da se lahko popolnoma vživimo v njihov svet. Prav to se mi je zgodilo s serijo The Leopard, ki je postavljena na Sicilijo v 19. stoletju. Odkar sem pogledala zadnjo epizodo, ne morem nehati razmišljati o njej – o likih, sanjskih pokrajinah in neverjetni modi, elementih, ki so ustvarili odlično serijo, ki sem jo pogoltnila v dveh dneh. Čeprav bi plačala za samo še nekaj epizod te zgodovinske drame, moram priznati, da je zgodba lepo zaokrožena in da bi bila vsaka širitev komodifikacija vsebine, kot jo je kritiziral filozof Herbert Marcuse. Morda vsaj kakšna vsebina iz zakulisja?

Še vedno pod vtisom sem se lotila raziskovanja vsega o veličastnih kostumih, s katerimi je serija osvojila ne samo mene, ampak tudi številne gledalce po svetu. To ni le zato, ker so bile vse plesne obleke in moške obleke, ki so jih nosili igralci, tako privlačne, ampak tudi zato, ker imajo kostumi v tej seriji ključno vlogo pri razumevanju likov. Kostumograf Carlo Poggioli je za Vogue Italia povedal, da je bilo ustvarjanje kostumov za The Leopard precej zahtevno. Poggioli je sodeloval s Pierom Tosijem, kostumografom, ki je pred 62 leti ustvaril kostume za izvirni film Il Gatopardo, in je v oblikovanju novih kostumov videl poseben izziv, saj se mu je zdelo neizogibno, da jih bodo gledalci primerjali s predhodnikom. Poleg tega ustvarjanje oblačil iz 19. stoletja dodatno otežuje dejstvo, da ni veliko dokumentacije iz tistega časa. Na srečo je imela kostumografska ekipa priložnost pokukati v arhiv Raffaella Piraina, ki v svoji hiši v Palermu hrani številne obleke sicilijanske aristokracije tiste dobe, kar jim je služilo kot vodilo.

Lucia Iurio/Netflix

Nemogoče je ne opaziti, da so barve oblek protagonistk vedno bolj nasičene od ostalih v prostoru – kot tudi dejstvo, da barve, ki jih imajo najraje, razkrivajo veliko o njihovem značaju. Solinski princ sam v enem od prizorov poudarja pomen barvne psihologije in ugotavlja, da je čas, da začne Concetta, ki jo igra Benedetta Porcaroli, nositi obleke, kot se za mlado žensko spodobi in ne več tistih za deklice. Tako se dekle na ples ne odpravi v pastelno vijoličasti obleki, ki ji je bila prvotno namenjena, ampak si izbere turkizno. Skozi serijo jo bodo spremljali različni odtenki modre in zelene. Barva Concettinih oblek odraža njeno zrelost, prefinjenost in inteligenco. S svojimi oblačili nikoli ne vzbuja pozornosti, a ko jo pogledaš, se zaveš njene lepote in miline. Obe obleki, tako vijolična kot turkizna, sta izjemno lepi, s silhueto s spuščenimi rameni, korzetom in padajočim krilom iz tila, a tista, ki jo je na koncu izbrala, še posebej pristaja njenemu značaju. Prav tako turkizna barva morja in olivno zelena znamenitega sicilijanskega sadja, ki ju Concetta pogosto nosi, odražata njeno poreklo.

Lucia Iurio/Netflix

Po drugi strani pa lik, ki s svojim videzom in razkošnimi oblekami že od prvega nastopa vzbuja pozornost, je nedvomno Angelica, ki jo igra Deva Cassel. Angelica je neustavljiva in tega se zaveda, ustvarjalci serije pa so se potrudili, da bi ta občutek prenesli na občinstvo – kar ni bilo težko, glede na to, da bi nas Deva očarala tudi v pižami, a ne gre za to. Da je ne moti, da so vse oči uprte vanjo (in da je to pravzaprav njen cilj), je dokazala, ko je v preprosti rdeči obleki z golimi rameni in koralno ogrlico okoli vratu, prvič zakorakala v prinčevo družinsko palačo. Njena izbira oblačil je tudi odraz njenega družinskega ozadja – Angelica ni odraščala s srebrno žlico v ustih kot Concetta, ko pa je njen oče nenadoma obogatel, sta zato oba poskrbela, da bosta ves svet seznanila s svojo novo pridobljeno blaginjo.

Lucia Iurio/Netflix

Odtenki rdeče in živo rožnate so postali barvi, ki sta nakazovali Angelikin videz. Njen strasten in ambiciozen lik je utelešenje epitetov, ki jih običajno povezujemo z barvo ognja in ljubezni. Kostumografi seveda poudarjajo, da je pri izbiri barv za dve protagonistki pomembno vlogo odigrala barva njune kože. Glede na to, da ima Benedetta Porcaroli hladnejši podton, so njeni kostumi seveda v hladnih barvah, ki ji pristajajo, medtem ko ima Deva Cassel toplejši podton, zato ji rdeča bolj pristaja. Delitev na modro in rdečo je imela tudi vlogo pri predstavljanju obeh političnih strani. Medtem ko so bili modri zadovoljni s statusom quo, so se rdeči pripravljali na revolucijo. Concettino poreklo je bilo nedvomno modro – je del sicilijanskega plemstva in po njenih žilah teče modra kri – medtem ko je Angelicin vzpon v družbi povezan z novim časom in “novo Italijo”.

Razvoj Angelikine zgodbe se je odražal tudi v njenem nakitu. Namreč, ko jo prvič vidimo, nosi že omenjeno koralno ogrlico, ki je pripadala njeni družini Sedara. Vendar pa Angelica v zadnji epizodi na finalni bal pride v obleki podobne barve, a vsekakor bolj kompleksni, z voluminoznim krilom iz tila in volančkov, okoli vratu pa nosi razkošno ogrlico, ki ji jo je kot poročno darilo podaril princ iz Saline. Ta kos je bil narejen posebej za serijo, dizajn , s srebrom in diamanti, spominja na rokoko, Angelica pa jo nosi skupaj z ujemajočimi se uhani in tako zmagoslavno dokazuje, da je tudi ona princesa.

Kostumografa Carlo Poggioli in Edoardo Russo sta bila sprva precej skeptična glede vnosa nakita na prizorišče. Razlog? Anekdota s snemanja izvirnega filma Il Gattopardo. Angelikin impresiven nakit je delo slavnega zlatarja Eleuterija, ogrlice s perlicami pa so bile iz osebnega arhiva režiserja Luchina Viscontija. Nekega dne so šivilje med odmorom opazile dva sumljiva moška, ​​ki sta se približevala snemanju. V paniki so pograbile ves nakit in ga skrile pod pletene košare, na katere so nato posedle. Ko sta roparja vdrla v prostor, sta jima zagrozila s pištolo in zahtevala nakit. Odvrnile so, da so utrujene in da tam ni nakita, a da ga lahko prosto poiščejo, če hočejo. Medtem ko so mirno sedele na košarah, tatovi seveda niso našli ničesar. Na novem snemanju ni bilo podobnih incidentov, a vseeno je bilo dobro biti previden.

Pozornosti niso pritegnili le plesni videzi, razkošne obleke in nakit. Junakinji sta se po veličastnih italijanskih palačah in mestnih ulicah sprehajali v različnih “vsakdanjih” oblekah, kakršnih bi si še danes zaželela marsikatera deklica. Nekaj ​​zares čarobnega je teči po ulicah čudovitih mest, medtem ko za nami plapolajo še lepše obleke. Ene najlepših so bile bele z mornarsko modrim vzorcem in volančki, ki spominjajo na poletje, morje in Sicilijo. Nosili sta jih tako Concetta kot Angelica, s čimer sta pokazali, da si lahko poleg okusa za moške delita tudi okus za oblačila (čeprav jima tega ne bi izpostavila direktno v obraz).

Lucia Iurio/Netflix

Lucia Iurio/Netflix

Čudovite obleke v seriji ne pričajo le o razvoju likov, ampak tudi o minljivosti časa. Medtem ko so stezniki v prvih epizodah običajno v obliki špice na dnu, se z nadaljevanjem serije pojavijo stezniki z ravnim pasom, kar kaže na to, da so princese korakale z modo tistega časa. Prav tako so skozi serijo kostumografi upodabljali običaj, značilen za tisto dobo – nošenje dveh različnih steznikov z istim krilom. Torej, so tudi princese bolekle isto obleko večkrat! V bistvu so bila krila drag del plesnih oblek in glede na to, da družini med serijo zaradi političnih sprememb zmanjkuje denarja, je sklep, da so se tega lotili tudi oni, povsem logična.

Lucia Iurio/Netflix

Lucia Iurio/Netflix

Kostumografija novega The Leopard se razlikuje od tiste iz filmu leta 1963. Režiser Visconti je bil tudi sam aristokrat, zato je vsekakor poznal pravila plemstva. Čeprav so sodelovali s krojaško obrtno delavnico Trappetti, ki je sodelovala tudi pri nastajanju kostumov za film, je za serijo značilen sodoben pristop k kostumiranju, ki se odmika od Viscontijevih stvaritev. Obleke v seriji so bolj padajoče in lahkotnejše od tistih v filmu in posledično manj zgodovinsko točne. Čeprav so ohranili tradicionalno obliko oblačil, značilno za ta čas, v kostumih ni videti krinolin, namesto kovinskih žic pa so kostumografi krila in steznike ojačali z rigileneom. Ti predmeti, ki so takrat določali obnašanje in pravilno držo, so izjemno neudobni in težki. Uspelo jim je ohraniti značilno čvrstost kostumov, vendar na nekoliko nežnejši način, da se igralke lažje gibljejo. Kostumografi so za Vogue Italia še poudarili, da so pri izdelavi oblek pogosto uporabljali tkanine, ki jih je bilo skoraj nemogoče pridobiti.

Lucia Iurio/Netflix

Čeprav sta bili, zaradi svoje barve in dogajanja, Angelica in Concetta vedno v središču moje pozornosti, nista edini v seriji, ki imata impresivne kostume. Posebej so me navdušile obleke salinske princese, Concettine mame, ki so bile vedno izjemno graciozne in zelo privlačne. Kostumografska ekipa se je posvetila tudi moškim kostumom, ki me morda niso tako navdušili kot plesne obleke, a jim nisem imela kaj očitati, glede na to, da je tudi moški del ekipe vedno izgledal odlično. Tako kot so ustvarili toge steznike za ženske, ki so jih silile v pravilno držo, so isti princip uporabili pri moških kostumih. Suknjiči so bili tesni v pasu in strogo krojeni na ramenih, trebušni stezniki pa so pomagali ohranjati pokončno in aristokratsko držo.

Lucia Iurio/Netflix

Za serijo The Leopard je kostumografska ekipa ustvarila okoli 400 oblek, Benedetta Porcaroli je nosila okoli 50 različnih kreacij, Deva Cassel pa je spremenila več kot 30 kombinacij. Ko sem jih opazovala, kako se vrtijo, hodijo in plešejo v plapolajočih in pisanih oblekah, si nisem mogla kaj, da ne bi sanjarila o obdobju, v katerem bi jih tudi jaz nosila. Če bi bilo po moje, bi vrnili večsezonske serije in baročne plesne obleke. Ne vem, kako bi to izgledalo na tekočih stopnicah, a verjamem, da bi nam uspelo v imenu dobrega outfita.