Hit film The Handmaiden je razlog zakaj smo se zaljubili v južnokorejske neonoir filme
Tena Razumović Žmara
12 januarja, 2025
Tena Razumović Žmara
12 januarja, 2025
Južnokorejski neonoir filmi so od nekdaj nosili določeno vrsto temačne prefinjenosti, pri čemer žanr neonoira s svojimi prepoznavnimi značilnostmi – liki, ki se znajdejo v situacijah ali stanjih, ki niso enoznačno »dobri« ali »slabi«, ampak prežeti z zapletenimi, protislovnimi etičnimi odločitvami – postane neustavljivo privlačen za filmske navdušence. Neonoir pogosto raziskuje teme moči, manipulacije, krivic in notranjih bojev, pri tem pa uporablja temačno, včasih groteskno estetiko, ki na platnu ustvari napetost, ki gledalca skoraj fizično potegne v svet filma. Vsaj jaz se tako počutim ob ogledu dobrega neonoira. Zdi se, da je Južna Koreja s svojo bogato tradicijo napetih in čustveno močnih filmov postala popolno okolje za reinterpretacijo tega žanra.
Film The Handmaiden režiserja Parka Chan-wooka je bil moja osebna vstopna točka v svet južnokorejskega neonoira. Na prvi pogled se film morda zdi le skrivnosten triler z elementi zgodovinske drame, a ko se zgodba razvija, vse postaja veliko globlje, veliko mračnejše in nepredvidljivejše. Kar me je pri The Handmaiden najbolj osupnilo, je, kako Park Chan-wook izjemno spretno združuje neverjetno stilizacijo s temami, kot so ljubezen, izdaja, manipulacija in moč. Njegov vizualni jezik, bogat s simboli, uvršča film v sam vrh neonoir kinematografije, saj uspešno meša klasične noir elemente z modernim pristopom, kar ustvari globoko čustveno in intelektualno doživetje.
The HandmaidenJužnokorejski neonoir filmi, kot je ta, ponujajo veliko več kot le običajen triler; usmerjajo pozornost na družbene in politične dinamike ter strukture, na kritiko moči in na zapletenost človeških odnosov. Gre za žanr, ki raziskuje temno plat človeške narave, in posledično tudi našo sposobnost, da vstopimo v te zapletene, moralno sivo obarvane prostore. Za razliko od številnih klasičnih noir filmov, ki se pogosto osredotočajo na urbana okolja zahodnih družb, južnokorejski neonoir poglablja individualizirane, čustvene spopade likov ter tako ustvarja filmske svetove, ki so hkrati globalno razumljivi, a hkrati lokalno specifični in kulturno bogati.
The Handmaiden me je spodbudil k poglobljenemu raziskovanju tega žanra, pri čemer je vsak nov film, ki sem ga odkrila – na primer Oldboy ali Memories of Murder – le še potrdil mojo novo naklonjenost tej vrsti kinematografije. Neonoir namreč ni “samo” žanr; je način, kako filmi lahko raziskujejo, kritizirajo in prikazujejo naše notranje in zunanje svetove ter hkrati ustvarjajo nova doživetja in izkušnje.
Posnet leta 2002, Sympathy for Mr. Vengeance je prvi del kultne Vengeance Trilogy Parka Chan-wooka – mojstrovina južnokorejske kinematografije, ki se poglablja v zapletene teme maščevanja in človečega trpljenja. Film je izjemen zaradi svoje surove, vendar globoko čustvene zgodbe, v kateri se liki znajdejo v okoliščinah, kjer postanejo meje med dobrim in zlim zabrisane. Vizualno je impresiven; gre za pravo senzorično izkušnjo, ki jo Park doseže z natančno postavitvijo kamere in melanholično barvno paleto, s katero ustvari ozračje, ki je hkrati lepo in vznemirjajoče.
Posebnost tega filma je način, kako prikazuje posledice maščevanja – ne kot slavljenje dosežene pravičnosti, temveč kot uničujoči cikel nasilja, ki uničuje vse vpletene. Sympathy for Mr. Vengeance pusti globok vtis in od gledalcev zahteva, da znova premislijo svoja lastna stališča o pravičnosti, sočutju in človeških mejah.
Sympathy for Mr. Vengeance
Memories of Murder v režiji Bonga Joon-hoja velja za enega najpomembnejših južnokorejskih filmov. Po ogledu lahko le pritrdim, da je prava dragocenost med filmskimi trilerji. Temelji na resničnih dogodkih o prvem serijskem morilcu v Južni Koreji in briljantno prikazuje kaos ter nemoč pri soočanju z neznanim zlom. Bong Joon-ho spretno prepleta različne žanre, od mračnega trilerja in črne komedije do družbene kritike, kar ustvari vzdušje, ki je hkrati zelo intenzivno in globoko človeško.
Film izstopa tudi zaradi nepozabnih likov, še posebej detektivov, ki so daleč od popolnih junakov – nepopolni so, impulzivni in včasih obupani, zaradi česar so povsem prepričljivi. Vizualno je brezhiben in zaznamovan s tisto značilno Bongovo natančnostjo pri detajlih. Memories of Murder ni zgolj kriminalna zgodba, ampak globoko čustven in družbeno ozaveščen film, ki gledalca izzove, da znova premisli o lastnih predsodkih in občutku za pravičnost. Dodatna zanimivost tega filma je, da so ga v naslednjih letih omenjali v drugih filmih – tolikšen vpliv je zapustil.
Park Chan-wook je v južnokorejski kinematografiji pustil neizbrisen pečat, zato tudi ta njegov film velja za enega najpomembnejših južnokorejskih filmov nasploh in hkrati eno najpomembnejših del neonoir žanra. Film izstopa z izjemno kompleksno zgodbo o maščevanju in odrešitvi, polni presenetljivih preobratov, ki pretresljivo vplivajo na gledalce. Vizualno je Oldboy zelo izrazit, saj uporablja dinamično kamero, še posebej v akcijskih prizorih – kot je znameniti spopad v hodniku, posnet v enem kadru – in s surovo iskrenimi čustvi ustvarja intenzivno izkušnjo za občinstvo. Park Chan-wook raziskuje teme, kot so osamljenost, človekova volja, duševna moč in meje, ki jih je človek pripravljen premakniti in prestopiti zaradi maščevanja, zaradi česar je ta film nadvse intriganten in poln napetosti.
Film A Bittersweet Life, ki ga je režiral Kim Jee-woon, velja za enega najboljših in najbolj priljubljenih primerov južnokorejskega neonoirja ter akcijskega filma. Gre za vizualno čudovit in čustveno močan film, ki prek zgodbe o gangsterskem plačancu Sun-wooju (igra ga znani igralec Lee Byung-hun) raziskuje teme zvestobe in izdaje. Sun-woov svet se namreč sesuje, ko se namesto slepega uboganja šefovih ukazov odloči slediti svojemu moralnemu kompasu.
Film združuje stilizirano akcijo, melanholično vzdušje in intenzivna čustva ter ustvarja napetost, ki vztraja od začetka do konca. Kim Jee-woon spretno prepleta brutalnost in poetično lepoto, glasba, kinematografija in minimalistični dialogi pa še dodatno poudarijo glavni likov notranji boj. A Bittersweet Life ni odličen le zaradi razburljive zgodbe, temveč tudi zato, ker zastavlja filozofska vprašanja o časti, izbiri, prevzemanju odgovornosti in posledicah – vse to gledalca povabi k intenzivnemu razmisleku.
A Dirty Carnival je bil zame nujen ogled, saj sem od nekdaj oboževala gangsterske oziroma mafijske filme. Gre za odličen primer južnokorejskega pristopa k temu žanru, saj združuje čustveno plat z neizprosno realnostjo podzemlja. Zgodba sledi mlademu gangsterju Byung-dooju, ki je razpet med zvestobo družini in željo po napredovanju v hierarhiji kriminalne združbe. Posebnost tega filma je v tem, da svet kriminala ne idealizira, temveč ga prikazuje kot kruto in neusmiljeno okolje, hkrati pa razkriva tudi univerzalne teme, kot so izdaja, ambicija in moralne dileme. Režiser Yoo Ha ne olepšuje nasilja, temveč z ostrimi prizori poudari brutalnost tega sveta, obenem pa te prizore uravnoteži s trenutki človeške ranljivosti in introspekcije. Tako doseže prefinjeno ravnovesje v “močnem” žanru. Igralska predstava Zo In-sunga v vlogi Byung-dooja filmu doda dodatno globino, saj njegov lik doživlja zapleten notranji boj med željo po boljšem življenju in posledicami svojih odločitev. A Dirty Carnival je več kot zgolj gangsterski film; gre za zgodbo o boju za preživetje, družini in moralnih kompromisih.
Ta film je izjemno intenziven in vznemirljiv triler, ki združuje elemente kriminalnega filma, akcije in psihološke drame. Film izstopa zaradi osupljivega realizma, kompleksnih likov in neverjetno napete zgodbe o človeku, ki je prisiljen v nasilje, da bi preživel v svetu, ki ga nenehno potiska na rob. Na Hong-jin mojstrsko uporablja vizualni slog, da okrepi občutek osamljenosti in obupa, medtem ko vodi glavnega lika, taksista, skozi nevarni svet kriminala in spiralo nasilja, ki je hkrati čustveno težka in šokantna. Akcijske sekvence so surove in avtentične, kar dodatno poudarja brutalno realnost zgodbe. Družbeni podton filma, ki se dotika vprašanj, kot so migracije, ekonomska neenakost in moralni kompromisi, film naredi ne le razburljiv, ampak tudi globoko premišljen.
Film I Saw The Devil je eden najintenzivnejših in čustveno najtemačnejših južnokorejskih trilerjev. Ta maščevalni film presega meje tradicionalnega žanra, saj združuje brutalno akcijo in psihološke globine. Pripoveduje zgodbo agenta tajne službe, ki po brutalnem umoru svoje zaročenke začne osebno maščevalno misijo proti serijskemu morilcu. Film mojstrsko raziskuje, kako lahko maščevanje uniči tako maščevalca kot tudi žrtev.
Kim Jee-Woon uporablja edinstveno vizualno estetiko, s katero ustvari atmosfero napetosti in tesnobe. Film izstopa ne samo zaradi svoje surove čustvene moči, temveč tudi zaradi globokih filozofskih vprašanj o naravi zla, pravici, krivicah in posledicah nasilja. I Saw The Devil ni zgolj “krvav” triler; je introspektivno potovanje v najtemačnejše kotičke človeške psihe, ki brezkompromisno šokira gledalce in jih prisili k razmisleku o zgodbi, ki so jo pravkar doživeli.
The Chaser je eden najbolj napetih in intenzivnih filmov, kar sem jih kdaj gledala. Film se odlikuje z mračno atmosfero in nepričakovanimi preobrati, saj spretno združuje elemente kriminalističnega trilerja in psihološke drame. Zgodba sledi bivšemu detektivu, zdaj svodniku, ki poskuša ujeti serijskega morilca. Film ponuja globoko čustveno in moralno kompleksno pripoved, ki raziskuje korupcijo, obup in človeško moč.
Posebnost filma The Chaser je v režiserjevi sposobnosti, da gledalca drži na robu stola skozi vsak trenutek in vsak kader. Napetost raste z osupljivo natančnostjo, medtem ko se usode likov odvijajo v brutalnem in neusmiljenem svetu. Na Hong-jin prikazuje ne le boj med dobrim in zlim, temveč tudi, kako sistem, ki bi moral varovati ljudi, pogosto odpove. Film je prejel pohvale kritikov zaradi vrhunske igre, še posebej Kima Yoon-seoka in Ha Jung-wooa. The Chaser je obvezno ogledalo za vse ljubitelje žanra, film, ki bo še dolgo ostal v mislih (pun intended!).
The Chaser