Kaj imata figovo drevo in Sylvia Plath skupnega s sanjami generacije Z?

I’ve been tearing around in my fucking night gown, 24/7 Sylvia Plath, Lana Del Rey poje v eni mojih najljubših pesmi, Hope is a dangerous thing for a woman like me to have – but i have it. Prav ti verzi so bili moja vstopnica v svet Sylvie Plath, pisateljice in pesnice, ki je bila bolj melanholična kot Lana – in bila sem očarana. Ne vem, če kaj naredi močnejši vtis na dekle kot spoznanje, da še nekdo drug preživlja podobno bolečino. Nedolgo po branju njene poezije, ki je tako očitno navdihnila delo Lane Del Rey, sem segla po romanu The Bell Jar, prevedenem kot Stekleni zvon, resnično ganljivem delu o tem, kaj pomeni biti ženska in se boriti z dihotomijo med družbenimi pritiski in lastnimi pričakovanji. In res mi je bil všeč.

Plathin roman spremlja devetnajstletno Esther Greenwood, študentko, ki je pravkar dobila prakso pri prestižni newyorški reviji. Vendar se tisto, kar se je sprva zdelo kot vznemirljivo odraslo življenje, počasi spremeni v nočno moro zaradi številnih pričakovanj, ki jih družba ima do te mlade ženske, in ki so v nasprotju z njenimi lastnimi željami in sanjami. “Videla sem, kako se moje življenje razveja pred mano, kot zelena figova drevesa v zgodbi,” piše Sylvia in našteva različne življenjske poti, ki bi jih lahko ubrala njena protagonistka Estera. Od uspešne literarne kariere, službe v uredništvu do srečne družine, pred seboj vidi vse možnosti tistega, kar bi lahko postala v prihodnosti. A ker jo preplavlja toliko izbir, se na koncu ne odloči niti za eno. “Videla sem se, kako sedim ob vznožju tistega figovega drevesa in umiram od lakote, samo zato, ker se nisem mogel odločiti, katero figo naj utrgam.” In ta čudovita, težka metafora še posebej odmeva pri generaciji Z, mladih, ki so že v dvajsetih letih in obžalujejo zamujene priložnosti ter delijo svoje misli na družbenih omrežjih.

Povezano: Quarter-life crisis, FOMO in druge anksiozne agonije

Courtesy of Warner Bros.

Danes me ta metafora veliko bolj prizadene kot takrat, ko sem prvič prebrala knjigo Stekleni zvon, saj sem bila takrat, kot kaže, bolj odločna in samozavestna glede tega, kaj prinaša prihodnost. Zdaj, pri 24 letih, se mi zdi, da že čutim posledice zamujenih priložnosti, saj me grabi vseprisoten vtis, da sem si z odločitvami, ki sem jih sprejela pred nekaj leti, že utrdila prihodnost. To je to – moje figovo drevo – in zdaj lahko z njim samo še pečem pite. A po drugi strani verjamem, da sem še mlada, da imam čas poskusiti vse, kar si želim, in da za popolno spremembo ni nikoli prepozno. Prav ta dvojnost, – strah in upanje – ki se prepleta v mojih mislih, tako kot v prej omenjeni pesmi Lane Del Rey, me spravlja v občutek nemoči in na koncu ne naredim ničesar glede teh občutkov. S to slikovito metaforo je Sylvii odlično uspelo prenesti težo negotove prihodnosti, sanj in želja, ki se izgubijo pod pritiskom družbenih (a tudi naših lastnih) pričakovanj, ki nas stisnejo kot vozel v želodcu in nam ne dovolijo, da bi okusili fige, ki so pred nami.

Sovražim, da ne morem govoriti vseh jezikov na svetu, študirati na vseh fakultetah, si ogledati vseh filmov, ki so bili kdajkoli posneti, spoznati vseh ljudi, prebrati vseh knjig, imeti deset karier in igrati vseh instrumentov. Takšne in podobne objave (prepogosto) vidim na družbenih omrežjih in jih redno delim s svojimi prijateljicami, ker tako kot ti uporabniki tudi me čutimo enako. Vsi imamo na Duolingu odprtih vsaj tri jezike in streak, ki ga že pet dni zamrzujemo, ker med službo, fakulteto, vadbo, druženjem, razmerji in razhodi nimamo časa, da bi se naučili, kako se v italijanščini reče “Tvoja mačka pije kavo” . (Il tuo gatto beve il caffè, za vse, ki jih zanima.) V času, ko imamo kot mlade ženske toliko možnosti, se zlahka izgubimo v vrtincu tega, kar si želimo in kaj drugi pričakujejo od nas. In vedno obstaja strah, da se bomo čez trideset let ozrle nazaj na svoje življenje in si želele, da bi vse naredile povsem drugače.

Courtesy of Touchstone Pictures

Kot da bi nas, tako kot Estero, naš lastni potencial zabadal v hrbet. Tste najsrečnejše med nami bodo utrgale svojo figo, ne da bi se sploh zavedale, da z njo zaužijejo tudi črva, ki jim bo čez nekaj mesecev šepetal, da je bila figa z višje veje slajša. In nikoli ne bomo vedeli, ali je temu res tako. Zanimivo je, da je ta metafora očitno pritegnila pozornost vseh – Stekleni zvon bere tudi Sabrina Carpenter in iskreno si ne morem predstavljati, da bi razmišljala o tem, ali je pri svojih odločitvah naredila napako, medtem ko polni arene in nosi po meri narejene couture kreacije – morda pa bi rada pisala za Vogue ali pa, tako kot Nara Smith, pripravljala domače kosmiče in Coca-Colo, medtem ko bi se njeni otroci igrali na dvorišču z možem, ki ima vedno zobotrebec v ustih.

Paraliza izbire je ena velikih tegob današnjega časa in ne gre le za to, katero kavo izbrati danes, kar mimogrede tudi meni vzame deset minut, saj kaj če naročim macchiato, danes pa bi bil zame popoln cappuccino? Toda preobremenjeni s strahom in tesnobo, ki ju povzročajo družbena pričakovanja, včasih pozabimo, da je količina izbire, ki jo imamo danes, pravzaprav privilegij. Mnoge ženske pred nami so se borile prav za to – da bi lahko danes bile karkoli si želimo: astronavtke, gospodinje, umetnice, oblikovalke, rejke koz, matere, odštekane tete iz tujine … Možnosti so skoraj neskončne. In če bi se odločili za karkoli drugega kot za tisto, kar si v danem trenutku resnično želimo in čutimo, bi bilo nepošteno do žensk, ki so bile pred nami in ki niso imele tolikšne svobode izbire.

Sofie Rasmussen

Česar Plath v svojem romanu ne omenja in kar sem se naučila kot edini način za spopadanje s to tesnobo, je spoznanje, da je časa veliko in da lahko kadar koli v življenju začnemo znova. Ni nam treba biti sužnji lastnih odločitev, niti se nam ni treba prilagajati kalupu, ne glede na to, koliko to od nas pričakuje družba. Res je, ne moremo pojesti vseh fig na svetu, ampak verjamem, da lahko v življenju naberemo lepo košaro sadja, vodeni od tega, kar se nam v tistem trenutku zdi prava izbira.