Vse čarovnice mode, na meji kjer se znano sreča z mističnim

Na samem robu spoznanja, tam, kjer se znano sreča z mističnim, kjer meja med domišljijo in resničnostjo ni jasno razvidna, in vse prehaja v zamegljene sanjske podobe, je vedno bilo vznemirljivo in navdihujoče – še posebej, ko gre za modo. Pablo Picasso je nekoč dejal: “Vse, kar si lahko zamislite, je resnično.” Medtem ko to zlahka sprejmemo za vse lepo, tisto temnejše običajno pripišemo plodu naše domišljije. Mistično in okultno obstajata že toliko časa kot človek sam. Tako kot jasna poljana, ki se konča v temnem gozdu, smo vedno zrli proti temu robu; radovednost nas je vlekla v temo, hkrati pa nas je odbijala. Ali je magija resnična in ali obstajajo nadnaravne sile, je vprašanje, ki se neizogibno pojavi vsakič, ko analiziramo obstoj dobrega in zla. Dejstvo, da si lahko vse to predstavljamo, brez dvoma dokazuje, da človeška ustvarjalnost ne pozna meja.

Idejo o čarovnici lahko obravnavamo tako simbolično kot intelektualno, vendar je vizualna podoba, ki si jo večina predstavlja v svojih mislih, najmanj zapletena. Stoletja je bila čarovnica ženska, ovita v črnino, z ostro špičasto kapo in pogledom, v katerem se je skrivalo nekaj “zlobnega”. V zadnjih nekaj desetletjih nam Hollywood predstavlja paleto novih, emancipiranih in bolj privlačnih čarovnic, od fatalnih lepotic do igrivih najstnic. Kljub temu pa je ta stara, prvotno opisana, izvorna in ortodoksna čarovnica vedno bila neizčrpen vir navdiha na pričakovanih in nepričakovanih mestih. Eno izmed najbolj pričakovanih področij, kjer je čarovnica našla svoj vpliv, je brez dvoma moda!

Elsa Schiaparelli, Getty Images

Elsa Schiaparelli, ena najbolj karizmatičnih modnih oblikovalk vseh časov, je že v začetku prejšnjega stoletja zaradi svojih misli in življenjskega sloga veljala za kontroverzno osebnost. Bila je prijateljica največjih intelektualcev in umetnikov svojega časa, kot je bil Salvador Dalí, fascinacija nad surrealizmom pa je bila osnova njenega ustvarjalnega dela. Že leta 1938 je predstavila mistično kolekcijo “Pagan”, v kateri je brez zadržkov uporabljala simbole praznoverja, talismane in tretje oko. Močno privržena nadnaravnemu in okultnemu je bila Schiaparelli pogosto imenovana čarovnica in je postala glamurozno poosebljenje mističnega.

Martine Sitbon, 1993.

Francoska oblikovalka Martine Sitbon je leta 1993 na svoji modni reviji po pisti poslala Kate Moss, oblečeno v večplastno kreacijo, ki je bila hkrati eterična in vznemirljivo čarovniška. Nosila je značilni špičasti klobuk, ovit v črn til, v roki pa je držala dolgo cigareto. Ta podoba je postala tako kultna, da je Kate Moss v tem videzu še danes simbol modne čarovnice.

Vivienne Westwood

Oblikovalka, ki je med prvimi prinesla “čarovnice” na modno pisto, pa je brez dvoma Vivienne Westwood. Ne le zaradi svojih trdnih stališč, aktivizma in družbenega angažmaja, zaradi katerih so jo pogosto imenovali čarovnica, temveč tudi zato, ker je skozi svoje delo materializirala intelektualno idejo čarovnice. Že v zgodnjih 80-ih letih, po vrnitvi iz Amerike, je predstavila jesensko-zimsko kolekcijo 1983/84 z naslovom “Witch”, ki jo je navdihnilo delo umetnika Keitha Haringa. V tistem času je bil Haring močno angažiran v boju proti AIDS-u, ki je takrat divjal, Westwood pa je v njegovem delu videla ezoterično noto, ki jo je očarala in navdihnila.

Še ena ikonična oblikovalka, ki je čarovnico obravnavala kot čisti intelektualni koncept, je Rei Kawakubo, ustanoviteljica legendarne japonske modne znamke Comme Des Garçons. Svojo kolekcijo za pomlad/poletje 2016, navdihnjeno z magijo, je poimenovala “Blue Witches”. Znana je po tem, da ne pojasnjuje svojih kolekcij, to pogosto namesto nje stori njen mož, ki je tudi direktor podjetja Comme Des Garçons. Po njegovih besedah je bila ta kolekcija “posvečena ženskam, ki delajo dobro v svetu”.

Comme Des Garcons, 2016.

Tudi Maria Grazia Chiuri je “dobrim čarovnicam” posvetila svoj prihod na čelo modne hiše Christian Dior. Feminizem in čarovništvo sta pogosto povezana zaradi očitnih mizoginih razlogov, a emancipacija ženske v njeni najmočnejši feministični obliki je bila in ostaja glavna navdihujoča sila v delu Chiurijeve. Ustanovitelj slavne modne hiše, Christian Dior, je bil zelo vraževeren, zato je Chiuri svojo prvo kolekcijo okrasila z nebesnimi motivi in simboli iz tarot kart.

Zanimivo je opaziti, da večina najpomembnejših modnih imen, ki jih omenjam, predstavlja oblikovalke, kar ni presenetljivo, saj v modi, kot tudi drugje, izraz ‘čarovnik’ obstaja le v zanemarljivih namigih. Pri ženskih oblikovalkah so čarovnice v modi pogosto intelektualnega značaja, saj so – razumljivo – skozi svoje delo želele izraziti lastno resnico. Vendar pa so tudi številni moški oblikovalci ustvarili nepozabne ‘čarovniške’ kolekcije, čeprav večinoma v smislu simbolike in vizualnega pripovedovanja.

Ena takšnih nepozabnih kolekcij je bila jesensko-zimska kolekcija Alexandera McQueena za leto 2007/08. Med raziskovanjem svoje družinske zgodovine je McQueen odkril sorodstvene vezi z Elizabeth Howe, ki je bila leta 1692 ena izmed žrtev salemskega procesa proti čarovnicam. Dramatične kreacije so bile dopolnjene s kristalnimi naglavnimi okrasi v obliki lune, zvezd in drugih nebesnih teles, modeli pa so hodili po črnem pesku, na katerem je bil rdeč pentagram.

Saint Laurent by Hedi Slimane, 2013.

Rock’n’roll različico čarovnic je predstavil Hedi Slimane v svoji debitantski kolekciji za Yves Saint Laurent leta 2013. Silhuete, ki so bile preproste, a močne, pogosto dopolnjene s prozornimi bluzami, plašči in črnimi klobuki, so ostale ena izmed najbolj ikoničnih predstavitev čarovnic v modni industriji.

O čarovnicah, magijski simboliki oblačil in nakita, pa tudi o modi kot takšni, dr. sc. Deniver Vukelić, doktor etnologije in antropologije ter avtor knjige “Magija na hrvatskom povijesnom prostoru”, pravi, da čarovnic ni več, magije pa je vedno več: ‘Oblačila se prav tako uvrščajo med kompleksna magijska sredstva, še posebej če gre za obredna oblačila z magijskimi napisi ali simboli, vdelanimi kovinami, kamni in organskimi deli. Nakit pa ima poleg svoje dekorativne in statusne vloge tudi magijsko funkcijo. Veljalo je, da so različni nakitni predmeti močni zaščitni predmeti ali pa mediji za usmerjanje magijske energije.’”

Gucci 2020.

Čarovnice v modi (z nekaj izjemami) so še vedno predvsem vizualno-simboličen navdih, kolekcije na modnih revijah pa težko nosijo kakršnekoli ritualne moči, razen tiste najbolj očitne – potrošniške. Vendar pa mistika in magija še vedno ostajata recept za uspeh, ki vedno znova pritegne našo pozornost.

Mlada turško-britanska oblikovalka Dilara Findikoglu je zadnja leta vse bolj prepoznavno ime na mednarodni modni sceni. Njene modne revije imajo pridih magičnih ritualov, eno izmed kolekcij pa je opisala kot dualizem “med dobrim in zlim, grešnim in nedolžnim, naravnim in sintetičnim, provokativnim in skromnim, Istanbulom in Londonom, preteklostjo in sedanjostjo…”. Sama zase pravi, da je “vampir, ki živi na soncu”. Njene oh-so-witchy kreacije so mešanica viktorijanske romantike, gotske temačnosti, fetiša in apokalipse. V zadnjem času se njeni kosi vse pogosteje pojavljajo na zvezdnicah, kot so Doja Cat, Cardi B, Anya Taylor-Joy in drugih svetovno znanih osebnostih, ki jih vse bolj privlači ideja mračnega in nadnaravnega. Pravo kontroverznost je povzročila oblikovalkina izjava, da se ukvarja s čarovništvom in da v vsako svojo kreacijo ritualno vplete urok. Kasneje je izjavila, da je bila to šala, vendar mnogi v to niso več verjeli.

Od oblikovalskih imen z naše regionalne scene je ime, ki ga najbolj povezujemo z mračno in misteriozno estetiko, gotovo Mija Matanović. Njene fantastične kreacije iz usnja, gume, katrana, perja, kristalov in vsega nepozabno črnega pogosto delujejo kot skulpture, ki hkrati omejujejo in afirmirajo telo. Njene kreacije je v svojih videospotih nosila Lady Gaga, pa tudi Severina na svoji turneji “Dobrodošao u klub”. Na vprašanje, kaj jo je tako pritegnilo in navdihnilo v mračni estetiki, Matanovićeva odgovarja: “Mračna atmosfera, ki dominira v mojih kolekcijah, v svoji osnovi nima veliko skupnega s temo in morbidnostjo v banalnem smislu. Gre za sredstva, s katerimi upodabljam močno in uporniško naravo likov, ki me navdihujejo. Z mračno estetiko lažje izražam dramo in kompleksnost karakterja. Čarovnica je metafora za nerazumljeno žensko, ki izstopa iz družbenih okvirjev in je zato preganjana. V tem ležita njuna provokacija in poetičnost. Mračne in dramatične teme so, vsaj zame, navdih za soočanje z lastnimi strahovi, ki jih skozi kolekcijo materializiram. To je kot uganka, ki jo rešim šele na koncu, ko je kolekcija končana. Takrat postane kontekst problema, s katerim sem se podzavestno ukvarjala, jasen. Tema mi vedno služi kot sprožilec.”

V trenutku, ko tehnološki razvoj in zmogljivosti umetne inteligence zamegljujejo jasno sliko resničnosti, se vse bolj brišejo tudi meje med resničnimi in izmišljenimi svetovi, v katere lahko verjamemo ali pa tudi ne. Čarovnice na naših moodboardih vse bolj odlagajo svoje črne klobuke, odpravljajo mračne misli in postajajo real-life simboli, junakinje odpora proti novim inkvizicijam, ki poskušajo storiti prav tisto, za kar so stoletja obtoževali namišljene čarovnice – vrniti nas v temne hodnike brezbrižnosti in nevednosti.