Travel
Ne surfam (vsaj ne še), ampak pogosto razmišljam o tem, da bi obiskala kraje, od koder se lepo vidijo valovi. V opazovanju valov je nekaj posebne energije, v načinu, kako se voda giblje, in v načinu, kako se gibajo tisti, ki so dovolj pogumni in odločni, da se prepustijo plesu na deski z valovi. Surfanje je impresivno, in je več kot šport, mi pove Primož: “Surfanje doživljam kot spoj športa, umetniškega izražanja in duhovne izkušnje skozi povezovanje z naravo in samim seboj. Vpliva tudi na mnoge druge vidike mojega življenja — umetniško prakso, delo, življenjske odločitve …”
Umetnik, oblikovalec, fotograf in predvsem zaljubljenec v valove, Primož Zorko se je navdušil nad surfanjem po snowboardanju, nekje okoli leta 2003, ko ga je naključni znanec povabil v surf kamp v Franciji in mu odprl povsem nov svet. “Pomagal mi je razumeti, da je surfanje dostopno tudi meni, saj sem dotlej verjel, da gre za šport, omejen na eksotične, oddaljene otoke na drugi strani sveta. Ko smo z vlakom prispeli v Biarritz, sem ga poiskal in posodil mi je step-up shortboard desko (vrsta deske, ki je najmanj primerna za začetnike), ki jo je oblikoval sam in poslikal s slovensko zastavo. Šel sem na plažo in začel opazovati druge surferje ter poskušal posnemati njihove gibe. Bilo je težko, vendar sem imel vedno rad izzive in užival v majhnih zmagah napredka, zato sem se takoj navdušil. Naslednje poletje sem navdihnil skupino prijateljev, da smo se odpravili na road trip do Biarritza, in tudi oni so začeli surfati. Že naslednje leto nas je bilo več kot 20, skupaj smo kampirali in surfali vsak dan.”
Od takrat Primož ni prenehal iskati najboljših krajev za surfanje. “Če želiš surfati na kakovostnih, večjih in zahtevnejših valovih, moraš potovati. In to ne kamorkoli, ampak na destinacije, ki so obrnjene proti odprtemu oceanu, kar pomeni dolge poti, če prihajaš z Balkana,” poudarja Primož, ki mu zadnja leta Portugalska in Kanarski otoki postajajo skorajda domači kraji. Prizna tudi, da še vedno ni obiskal vseh najboljših svetovnih surfarskih lokacij, a od vseh, ki jih je do zdaj doživel, mu je najljubša Indonezija. “Konsistentnost, moč in kakovost valov tam so neverjetni. Narava, pokrajina, ljudje in kultura so čudoviti, kar naredi bivanje še bolj prijetno.”
Med iskanjem najboljših valov je Primož skozi leta beležil tudi življenje, ki se je odvijalo okoli njega. V njegove fotografije sem se zaljubila na prvi pogled. Surove, iskrene, polne življenja, imajo tisto moč, da te popeljejo na kraje, za katere sploh nisi vedel, da si jih želiš obiskati. Tokrat so mi razkrile precej skrivnostni svet surfanja na Balkanu. Se pri nas sploh da surfati? Tudi sama sem najprej pomislila na to. “Surfarska scena v regiji obstaja že kakšnih dvajset let. Dolgo so jo sestavljali skoraj izključno Slovenci, kasneje pa so se pridružili tudi Hrvati iz Zagreba in nekaj domačinov. Danes na spotih srečaš tudi surferje iz Avstrije in Italije,” mi pove Primož o sceni, ki je še vedno precej neznana širši javnosti, čeprav je to vedno težje zaradi množičnega turizma. “Na srečo turistična in surfarska sezona ne potekata istočasno, kar pomaga ohranjati sceno. Poleg tega mrzla voda večji del leta zagotavlja, da pri surfanju vztrajajo le najbolj strastni.”
Surfarska scena v regiji torej ni glasna, a obstaja, sem pomislila, in takoj sem si zaželela izvedeti, kje točno se na Balkanu surfa. Primož se mi je takoj opravičil in poudaril, da mu kodeks spoštovanja do scene in drugih surferjev ne bo dovolil razkriti tajnih mest, kjer se srečujejo. Njegovo spoštovanje me je pritegnilo in regionalna surfarska scena mi je postala še ljubša (nekatere stvari je lepo ohraniti kot skrivnost). A vseeno me ni želel pustiti popolnoma clueless, zato je pristal, da razkrije nekaj osnovnih smernic. “Za Slovence obstaja nekaj mest v Istri, ki jih pogosto obiskujemo. Najbolj znano (a ne nujno najboljše) mesto je na južnem robu polotoka. Nekaj spotov je tudi na severno jadranskih otokih, a so manj zanesljivi. Valove najdeš tudi v južni Dalmaciji, nato pa še južneje, skozi Črno goro in Albanijo. Če želiš surfanje videti v živo, je ključnega pomena vedeti tudi točen čas, kdaj se valovi pojavijo.”
Valovi so močno lepilo surfarske skupnosti, načina življenja, ki ga delijo vsi tisti, ki se redno usedejo v avto in vozijo več ur (včasih tudi dni), da pridejo do kraja, kjer se začne življenje. “Včasih sem šel surfat samo zaradi surfanja, družba mi ni bila tako pomembna. Takrat sem čutil tudi večji pritisk glede pogojev, ali bodo dobri,” pravi Primož, ki danes hodi surfat predvsem zato, ker tam sreča prijatelje, ki jih redko vidi. “Z nekaterimi bi se zlahka srečal na kavi v Ljubljani, a tega ne počnemo — ker vemo, da se bomo tako ali tako srečali na spotih na Hrvaškem. Klepet in druženje na lineupu, medtem ko čakamo na valove, je veliko lepša izkušnja kot pitje kave v betonskem okolju mesta.”
Kot nekoga, ki s surfanjem živi skozi vse svoje odločitve, sem ga vprašala tudi, kateri je zanj najpomembnejši vidik tega življenjskega sloga. “Zame je to vedno bil trenutek, ko vstopim v vodo in začnem veslati proti lineupu. To je razlog, zakaj surfam. Ne samo vožnja po valu, ampak celotna izkušnja v vodi — mir, povezanost z naravo, občutek moči in hkrati spokojnosti. Nič ne more preseči tega občutka.” Pove mi tudi, da je kot mlajši mislil, da bo moral ločiti surfanje in umetnost, če bo želel postati odgovoren odrasel človek. Na srečo je kasneje ugotovil, da to ni potrebno. “Surfanje je neizogiben del mene in vpliva na vse vidike mojega življenja. Načrtujem, da ga še bolj vključim v svoj umetniški opus.” Po tej izjavi mi zaupa, da trenutno dela na umetniškem projektu, povezanem s surfanjem. “Fotografija je le en del. Ukvarjam se tudi s skulpturami, raziskujem teme, kot so potrošništvo, povezanost z naravo in hrepenenje po oceanu. Delo nameravam predstaviti še letos.”
Kaj bi sporočil nekomu, kot sem jaz, ki še nikoli ni surfal (a na skrivaj občuduje moč valov)? “Surfanje ni to, kar misliš, da je. In hkrati je natanko to, kar misliš, da je (smeh). Zmanjšaj pričakovanja, ne osredotočaj se na cilj, ampak uživaj v procesu.” Zahvalila sem se mu in trdno sklenila — mislim, da je čas, da poskusim.
