Trenutek, ko me je osvojila Suki Waterhouse

Do pred nekaj meseci je bila Suki Waterhouse zame samo še en prepoznaven obraz v modnem svetu – tista eterična Britanka s frufrujem, ki spominja na francoske stilske ikone šestdesetih, kot sta Juliet Berto in Françoise Hardy. Na žalost mi je bila še bolj kot po modnih kampanjah znana kot dekle, ki so jo na rdeči preprogi za roke držali Bradley Cooper, Miles Kane, James Mardsen in nazadnje seveda Robert Pattinson.

Vedela sem, da je del londonske elite, da je odraščala v bogati družini in da se z druži z it dekleti, kot sta Cara Delevingne in Poppy Delevingne, kar mi je že od samega začetka sprožilo do nje nek odpor, da bi jo jemala resno kot glasbenico. V prevodu, odpor, da bi sploh poslušala kakšno njeno pesem na Spotifyju. Razvrstila sem jo v nepo baby kategorijo, s katero se mi ne ljubi izgubljati časa. V nasprotju s tem, kar pravijo v intervjujih, da, menim, da mnogi od njih ne bi bili tukaj, kjer so, če bi bili v resnični konkurenci s talenti, ki niso dobili priložnosti, ker niso imeli znanega oče ali matere.

Ko sem padla v vrtinec novic o turneji Taylor Swift, ki se mi zdi kot edina turneja in koncert, ki sta se sploh zgodila leta 2024, so mi padli v oko hvalospevi Suki Waterhouse, ki je bila predskupina na londonskem delu njene Eras turneje. Vrgla sem pogled na nekaj posnetkov na youtubu in družbenih omrežjih in moram priznati, da sem bila dovolj očarana, da sem si prvič zavrtela njen album.

Osvojil me je njen glas. Mehak, a prodoren, s surovo, čustveno teksturo, ki je nisem pričakovala. Njena besedila so bila nekako daleč od površnega blišča sveta, v katerega sem jo uvrščala. Čutila sem ranljivost, žalost, a tudi moč ženske, ki se je skozi osebne vzpone in padce naučila ljubiti sebe. Melodije so bile preproste, a zasvojljive, njen pristop pa intimen. Na primer “Melrose Meltdown”, ki odlično balansira med introspektivnim popom in folkom. Govorila je o ljubezni in izgubi na način, ki me je kljub svojemu odporu prisilil, da jo dojemam kot umetnico, ki je našla svoj glas, tudi ko se njeno življenje, vsaj na videz, zdi popolno. In Good Looking mi še vedno ne gre iz glave.

Suki, ki je zdaj v razmerju s Pattinsonom, je pred kratkim postala tudi mamica. In medtem, ko se veselim njenega novega albuma Memoir of a Sparklemuffin ki izide 13. septembra, me zanima, ali bo njena sreča vplivala na njeno sposobnost pisanja o bolečini in zlomljenosti? Vemo, da so nekatera najboljša glasbena dela rojena iz težkih izkušenj in Suki, kot kaže, zdaj živi svoj „happily ever after“.

Morda pa je ravno to tisto, zaradi česar je tako privlačna – kontrast med popolnostjo njenega zunanjega življenja in njeno sposobnostjo pisanja o globoki čustveni ranljivosti. Kakorkoli že, nestrpno čakam na njen novi album, prepričana, da če se spremeni tudi njena glasba, bo morda odraz nečesa še globljega – ljubezni, ki je ne spremlja vedno trpljenje, ampak mirna, topla, mehka, sreča.