Arts
Danes se začenja eden najbolj priljubljenih regionalnih street art festivalov Grafiti na gradele, ki traja do 28. julija. Na njem smo se pridružili cenjeni nemški street art umetnici Amandi Arrou-tei, ki je začela ustvarjati svoje grafite, ki bodo zaključeni zadnji dan festivala, da bi izvedeli več o njenem delu.
Efemerno, kratkotrajno, začasno, minljivo … To so prve besede, asociacije, ki so mi padle na misel ob pogledu na dela Amande Arrou-tee. Ta kratkotrajnost čudovitega, lepega koščka časa pušča močan vtis in v spominu za vedno zapisan trenutek. Kaj če bi te trenutke, to minljivost, zabeležili na sliki? Če bi koncept minljivih stvari, ki obstajajo le kratek čas, postal dolgoživ ali vsaj daljši od – trenutka. Kaj če bi ga lahko gledali in se vsake toliko spomnili na ta trenutek? Se koncept spreminja ali ostaja enak?
Prav ta vprašanja si zastavlja in na njih tudi odgovarja street art umetnica Amanda Arrou-tea, na Instagramu znana kot @mandioh, katere vprašanja in odgovore bomo lahko videli na letošnjem boutique festivalu Graffiti Na Gradele, ki bo poteka od 24. do 28. julija v Bolu na otoku Brač. Seveda umetnica, ki ustvarja takšna dela, prihaja na otok, na festival, kjer se čas ustavi in se tistih pet dni festivala zdi kot večnost, ki mine kot bi mignil. Takšen je na otoku; tam čas teče drugače, koncepti brišejo meje in ni treba veliko, da človek preklopi na otoški način življenja.
Dela Amande Arrou-tee lovijo te trenutke in prikazujejo tisti razdrobljeni delček sekunde ali katere koli druge, še manjše časovne enote, v kateri želimo ostati ali izginiti. Trenutek potopa v vodo, morje, trenutek izpuščanja zraka pod morjem, občutek sonca in soli na koži, sonce, ki stoji visoko in bije v oči … Vse to lovi na svoje velike, gigantske murale, ki stojijo kot nekakšni opomini in nas opozarjajo, da se moramo ustaviti, uživati v majhnih stvareh, življenju. Preprosto moramo stop and smell the roses. Zanimalo me je, kdaj, kako in zakaj je začela ustvarjati tovrstna dela, zdi se mi, da je njena umetnost v zadnjih letih zašla v neko drugo, drugačno smer…? Med pandemijo leta 2020 sem v Teufelsbergu v Berlinu začela s to umetniško smerjo in od takrat se nisem ustavila. Lani sem se lahko in bilo mi je v čast sodelovati na festivalu Fasada v Sarajevu. Bilo je posebno doživetje, bivanje v Sarajevu, kako so me Sarajevčani tretirali, od organizacije festivala do vseh ostalih; res nepozaben dogodek. Letos sem imela srečo, da so me povabili na Plein Champ Le Mans, ki poteka v Franciji in bivanje ter delo tam sta bila enaka – očarljivo. Od odlične organizacije, preko umetnosti in zabave, do celo odličnih kuharskih chefov, ki so pripravljali jedi brez primere. Pravi užitek. Prihod na Graffiti Na Gradele je torej logično nadaljevanje moje festivalske street art poti in komaj čakam. O festivalu sem slišala toliko lepih stvari, da sem postala kar obsedena z njim. Mislim, da sem kar zadovoljna, da lahko še naprej delam in ustvarjam v tej smeri.
Ob spremljanju njenega dela moram priznati, da me je presenetilo, da je nekdo iz olja na platnu prešel na ulico in steno. Pogosteje gre za obraten, nasproten proces, sploh ko umetniki razvijajo svoj izraz, kot da je street art rezerviran (predvsem) za mlajše ljudi, mogoče se jih jemlje tudi bolj neresno (kar se meni osebno zdi povsem narobe!) in ulična umetnost na splošno nima take cene kot olje na platnu, torej high art. – Slikati olja in slikati murale sta popolnoma različni stvari. – razlaga svojo izkušnjo Amanda. Gre za različni tehniki, olja se pripravljajo dlje, čeprav so manjših dimenzij in formatov, priprava platna je daljša, barve se dlje sušijo, tako da lahko med posameznimi segmenti mine celo tri dni. Slikanje velikih stenskih kosov, muralov, saj veste, mi je vedno v veselje. Seveda je lahko tudi stresno, ni prostora za napake in pritisk je velik. Za razliko od platna, kjer se da stvari do neke mere popraviti.
Po Franciji Amanda prihaja na Hrvaško na street art festival; kako pomembni so festivali, na njih res ni enostavno ustvarjati, morda bi bilo lažje v kakšnem lastnem aranžmaju, celo, ko gre za street art akcijo? Trudim se sodelovati na čim več festivalih, ves čas prijavljam dela, a selekcija je stroga; kakovostnih in vrhunskih umetnikov je ogromno, sten pa ni neomejeno število. Selekcija je pogosto stroga, brutalna in pogosto je težko “prodreti” na festival. Tako da sem navdušena nad vsakim gostovanjem.
Street art je posebna zvrst umetnosti, ki ni ravno za vse in vsem všeč. Poleg spretnosti in talenta je tu še fizična pripravljenost in seveda (premagani) strah pred višino, veliko višino! Vprašala sem jo enako, kot vprašam vsakega street art umetnika v določenem trenutku, ali si lahko predstavljajo, da bi delali kakšno bolj “normalno” umetniško delo? Pred nekaj leti sem poskušala imeti “normalno” službo. Ampak na koncu sem vedno pristala pri slikanju v svojem prostem času. Že ko sem bila vodja galerije in ko sem vodila procese, sem čutila nepopisno željo po slikanju. Zadnjih osem let samo slikam in vse moje življenje se vrti okoli tega in pravzaprav je – slikanje.
Moram priznati, da sem bila izjemno vesela, ko sem to slišala, saj gre za umetnico, ki ima sposobnost ujeti čas, na kar vsi pozabljamo. Tako imamo vsaj ob pogledu na njena dela možnost pobegniti, izginiti in v celoti začutiti ta živeti v trenutku koncept. Ne glede na to, kako pomemben je Carpe diem! koncept, Emily Dickinson je napisala zelo pomemben stavek: Forever is composed of nows. In ta nows moramo tudi prepoznati. Na srečo, Amanda jih slika. Nekatere si oglejte v spodnji galeriji.
