Staša Bajac ekskluzivno o novem filmu, v katerem glavni igralec ne izgovori niti besede

Nekega večera v Mitteju v Berlinu me je blokiral žarek svetlobe iz prehoda med stavbami. Vstopil sem in videl, da je nekdo pozabil ugasniti luči v maroški trgovini s preprogami, katere stene so bile v celoti izdelane iz stekla. Preproge so bile razporejene po tleh in, če se prav spomnim, tudi na stropu. Gledale so na gosto, zeleno notranje dvorišče. Pomislila sem, da še nikoli v življenju nisem videla lepše lokacije za film. To je bilo pred osmimi leti, ko je bil napisan tudi scenarij. Medtem se je zgodilo, da sem se vrnila v Beograd, zato so zgodbo preselili sem, toda, Maroko je ostal, zamišljeno in nostalgično Staša Bajac, večkrat nagrajena dramatičarka in scenaristka, začne ta pogovor in odšteje dneve pred svetovno premiero svojega režiserskega prvenca na prihajajočem Bašta Festu, ki bo letos potekal že v 12. izdaji, letos od 3-6. julija na čudoviti lokaciji ob jezeru v Bajini bašti.

Vedno me je zanimalo, kako umetniki dajejo naslove svojim umetniškim delom, zato se nisem mogel upreti, da je to ne bi takoj vprašal, saj se mi zdi, da ne glede na to, kako zelo se trudimo ugotoviti, kaj se skriva v naslovu filma, težko vemo več kot njegova avtorica. Njeno delo spremljam že vrsto let in še posebej mi je všeč, da se nikoli ne boji postaviti v nekatere vloge, ki jih še nikoli ni poskusila. Pisatelji in predvsem scenaristi so z nekakšnim avtomatizmom, če hočejo ali ne, potisnjeni ali se potisnejo v določene predale, iz katerih ne pridejo leta, vendar to ne velja za Stašo Bajac. Diplomirala je iz dramaturgije na Fakulteti za dramske umetnosti v Beogradu, magistrirala pa je na Univerzi za umetnost v Berlinu, smer narativni film in avdiovizualne tehnologije. Udeležila se je mednarodnih podpornih in izobraževalnih programov, kot so Berlinale Talents, Sarajevo Talent Campus, Torino Film Lab in drugi. Napisala je scenarije za dva nagrajena filma: “Vlažnost”, ki je bil premierno prikazan na Berlinale Forumu, kot tudi “Asimetrija”. Napisala je tudi predloge za kratke filme: “Četvrtak”, “Ponuda i potražnja”, “Prostor između nas”, “Dvoje”, ki so podobno navdušili občinstvo in žirije mednarodnih festivalov. Sedaj pa si je prvič upala tudi režirati svoj film. Bila sem vesel novice o premieri, vendar si nisem mogel pomagati, da je ne bi vprašal, kako je pristopila k temu projektu, ker me je zanimalo, kako se distancirati od lastnih misli: Zanimivo je, da me to vpraša, saj sem se ravno zato, ker je minilo osem let, odkar sem napisala scenarij, ves čas počutila zelo daleč od svojih misli. In pravzaprav sem jih gledala z drugačnimi očmi, ker sem komaj to sebe, ki ga je napisala. V tem smislu sem se po dolgem času počutila popolnoma olajšano in moja edina odgovornost je bila, da se vsi, ki so sodelovali v procesu, počutijo enako. Skupaj smo v tem gradivu iskali nekaj, kar je zanimivo za nas tukaj in zdaj.

To je neverjetna lekcija, da je snemanje filmov lahko zabavno, ne suhoparni stres, in da na noben način ne ogroža predanosti in kakovosti tega, kar ustvarjamo.

Zanimivo je, kako obstaja ta predsodek, natančneje napačno prepričanje, da je veliko lažje posneti kratek film kot celovečerni film. Ali je morda enako s pisanjem scenarija, jo vprašam: Samo snemanje je vsekakor lažje, saj preprosto traja krajše. Toda ko gre za pisanje, je zame daleč najtežja oblika kratkega filma, pisala sem tudi serije in dokumentarne filme, igrane igre, romane … To je zelo čudna oblika, ker vam ne omogoča, da razvijete eno samo misel. Ker ne morem napisati kratkega filma, ki ima začetek, sredino in konec, se Maroko začne kot udarec meteorja, nato pa ima dvojno, nato pa trojno spodnjo strukturo. Kot da se z vsakim delom potapljaš globlje. Mogoče ima dejansko le sredino in nato neskončen konec! Očitno je, da je Maroko po vseh pogledih drugačen film, ne samo zato, ker se začne z nepričakovano zgodbo, v kateri se glavna junakinja leta po tem, ko je zapustila svojega partnerja vrne in prosi za odpuščanje. Vseeno bi vedel izvedel, kaj bi Staša Bajac rekla o svojem filmu, če bi ga samo gledala in ne režirala. Hannah se vrne v Ivovo življenje s predpostavko, da se med njima ni nič spremenilo, a tudi on se je spremenil, samo zato, ker se je spremenila ona. Film hkrati govori tudi o vzorcih, ki jih ponavljamo v odnosih, dokler se v teh odnosih ne ukvarjamo s seboj, s seboj v drugih ljudeh. Če pa bi si film samo ogledala, bi rekel, da je Ivana Vuković genialna igralka.

Super je, da je omenila kasting,saj se zdi, da je to vedno najtežji del dela, ko gre za snemanje filma. Poleg fenomenalne Ivane Vuković eno glavnih vlog v filmu igra tudi veliki Milan Marić, edini moški v filmu, ki od začetka do konca filma molči. Zanimalo me je, kaj se skriva za njegovo tišino in znak česa je to. Kot kolega se spomniš, da so nas na fakulteti učili, da pasivni junak ne obstaja, še posebej ne pasivni protagonist. On bi moral biti pobudnik dogajanja. Meni pa se je zdelo najbolj zanimivo ravno posneti film o človeku, ki se mu ves čas stvari samo dogajajo. Človek, o katerem izvemo iz ust drugih. In ki, medtem ko se to dogaja, točno to ugotavlja o sebi. V scenariju je bila pravzaprav samo ena vrstica, vendar smo na snemanju ugotovili, da je nepotrebna.

Če ste se poglobili ali spustili v poetiko Staše Bajac, veste, da njena dela zaznamujejo globoka družbena angažiranost, raziskovanje vlog spolov, nasilje in rušenje tabujev tradicionalnega Balkana, z jasnim ciljem, da občinstvo pripelje v refleksijo. Poleg vsega, kar je naredila doslej, je bila tudi avtorica zelo uspešne serije “Ona se budi”, ki v petih epizodah govori o neenakosti spolov, položaju in emancipaciji žensk v Srbiji. Zato ne morem zamuditi te priložnosti in jo vprašati o položaju žensk v filmu. Kakšna je situacija danes, če upoštevamo, da je na letošnjem Garden Festu prisotnih kar 18 režiserk. Mislim, da je čudovito in pomembno, da jih je letos toliko, ker to pove nekaj o tem festivalu. Nekaj, s čimer se Benetke in Cannes ne morejo pohvaliti.

To pravim zato, ker menim, da oviro bolj sestavljajo ljudje, ki predstavljajo sisteme moči in financiranja. Ženska sposobnost, ustvarjalnost in pamet v resnici nikoli niso bili problem.

Bašta fest letos nastopa pod sloganom: Začni s svojega dvorišča, ki neposredno odraža izbor in program pod odprtim nebom. V štirih dneh si bo občinstvo lahko ogledalo filme iz: Srbije, Hrvaške, Severne Makedonije, Francije, Brazilije, Turčije, Litve, Avstrije, Belgije, Španije, Irana, Argentine, Kolumbije, Čila, Malezije, Anglije, Bašta Fest pa je še posebej ponosen, da je med njimi kar 11 filmov iz regije. Kaj pa bo Staša gledala letos, ima že pripravljeno na svojem seznamu želja: Festival odpira film Nebojše Slijepčevića “Čovek koji nije mogao šutjeti”, ki je osvojil zlato palmo. Še vedno vidim našo celotno regijo kot eno celoto, eno kulturno območje in takšen uspeh naših sosedov je nekaj, kar bi nas moralo vse neizmerno razveseliti. Ta film sem gledala že trikrat, vendar se veselim tudi filmov Nađe Petrović “Miris sveže farbe”, ki je lani prejel nagrado v Sarajevu, in filma Emilije Gašić “78 dana”, ki zaključuje festival.

Zgodba o regiji in povezovanju kulturnih delavcev nekdanje Jugoslavije je neizogibna, kar mi daje dobro piko na i, da začnem razpravo o tem, kaj ji je všeč, da drugi počnejo, in manjak pri nas: No, skoraj kot da sem ti odgovorila z omembo Nebojšinega filma. Po drugi strani pa so kolegi iz Hrvaške svetlobna leta oddaljeni v kontekstu pogojev, v katerih delajo. Podpora je pomembnejša in bolj urejena. Resnično ne nasedam več na retoriko, da je vrhunska umetnost ustvarjena iz revščine in nelagodja. Torej, ja, navdušena sem nad idejo nekoga drugega, ki dela svobodno, ker mu je sistem dal to svobodo. Da vam dam manj abstrakten odgovor – vsem z vsem srcem priporočam, da si ogledajo film Fiume, o Morte Igorja Bezinovića, ki je letos zmagal v Rotterdamu. Ta film je čisto veselje.

Medtem ko razmišljam o tem, kako zapleteno je posneti film, pa četudi samo pet minut, in kako pogosto gre za srečo in razporeditev zvezd za uspeh projekta, si ne morem pomagati, da ne bi videl izjemnega poguma in predanosti Staše Bajac, da kljub vsemu ustvarja in se bori za svoje mesto pod soncem. In medtem ko trenutno skupaj z Mašo Nešković razvija epizode serije, ki temelji na lastni uspešnici, ki je bila pred kratkim uvrščena v ožji izbor za najboljši kriminalni roman leta, Ruka u vatri, spontano začnem zgodbo o srečnem koncu, torej ne glede na to, ali verjame vanj ali misli, da se to dogaja samo na filmu: Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje gledala film s srečnim koncem. Mogoče ima tisti, ki sem ga prej omenila, morda Fiume o Morte srečen konec, ker se ukvarja s fašističnim poveljnikom, na koncu pa se je italijanska vojska sčasoma le umaknila iz Reke. Verjamem v milijon majhnih srečnih koncev vsak dan. Tukaj sem na primer ves teden mislila, da sem izgubila denarnico in da bom morala preklicati kartice in narediti novo osebno izkaznico. Potem sem včeraj izvlekla denarnico iz dna žepa torbe za telovadnico. To je 100% srečen konec.

Kljub temu, kot lahko vidimo, se nekaterim od nas dogajajo dobre stvari. Tako kot dobri filmi, čeprav pogosto mislimo, da to ni ravno tako.