Obiskali smo ustvarjalni dvojec Stanislavo Pinchuk in Ennisa Ćehića v njunem domu v Sarajevu

Neposredna, iskrena, živahna Stanislava in Ennis sta me takoj pritegnila kot par, s katerim bi lahko ure in ure klepetala za to veliko mizo, kjer smo sedeli. Izjemno prijetna energija, ki sem jo začutila že ob prvem zoom klicu, ko smo se dogovarjali o tej zgodbi, je dobila fizično obliko, prav tu, v njunem sarajevskem kotičku.

Malokdo v regiji (in tudi širše, glede na to, da delujeta na mednarodni sceni) ne pozna tega kreativnega para. Stanislava, multidisciplinarna umetnica, je najbolj znana po svojem delu na kartiranju podatkov o spremembah v topografiji vojnih in konfliktnih območij ( The Theatre of War si trenutno lahko ogledate v galeriji Voloshyn na Manhattnu, nekatera njena dela pa so vključena v stalne zbirke muzejev in galerij na Kitajskem in v Avstraliji). Ennisovo prvo zbirko zgodb Sadvertising (ki jo je za avstralski trg izdala založba Penguin Random House in Buybook za bosanski trg) so kritiki označili za odlično satiro kapitalizma. Tisto kar je mene zanimalo je, kakšen je življenjski prostor takega umetniškega para?

V tistem sončnem sarajevskem jutru je bilo vse preprosto in ravno prav, Stanislava in Ennis sta prišla po rogljičke, nam skuhala kavo, zavrtela glasbo, nakar smo zdrsnili v prijetno celodnevno druženje. Ajla je bila pravzaprav prva oseba, ki je fotografirala najino stanovanje, ko sva ga prvič kupila leta 2021, ko je bil še v popolnem kaosu. Takrat je še nismo poznali, vendar je za modno snemanje potrebovala pristno in trdo lokacijo, zato sva ji dala ključe najinega stanovanja in to je bilo to. O tej sklenitvi kroga mi pripoveduje Stanislava, ko smo povabili sarajevsko fotografinjo Ajlo Salkić, da posname to zgodbo za Vogue Adria. Namreč, še pred nekaj leti je bilo to stanovanje ruševina, ki jo je bilo treba še obnoviti, in sta se kar hitro vrgla vanj in brez premisleka ju vprašam, ali je včasih bolje kar takoj skočiti. Povesta, da ni bilo veliko prostora za razmišljanje. Ko sta prispela v stanovanje, ju je pričakalo veliko presenečenje: vse je bilo uničeno. Ni bilo ne stranišča, ne umivalnika, ne kuhinje – ničesar. Zato nisva mogla živeti v stanovanju. Morala sva najti mojstra v dveh dneh in sproti razmišljati, kako nadaljevati iz dneva v dan. Bilo je popolnoma kaotično, a sem pravzaprav vesela, da se je tako zgodilo, mi pripoveduje Stanislava, Ennis pa nadaljuje, nagnjen sem k pretiranemu načrtovanju, vendar sem se veliko naučil iz hitrih odločitev, ki smo jih sprejeli, ko smo prenavljali stanovanje. Spontanost je vsekakor potrebna v življenju in mislim, da je še pomembnejša pri sprejemanju velikih odločitev, kot je ta. Bistveno zmanjša resnost strahu.

Po prvem večjem stresu ob prenovi novega doma se Stanislavi in ​​Ennisu z opremljanjem ne mudi več. Najin dom je bolj stalen razvoj, ki počasi raste s kosi, ki jih imava oba rada. Vedno pa sva se strinjala, da želiva ohraniti minimalizem, da ohraniva občutek prostornosti in čarobnosti stanovanja, poudarja Ennis in dodaja, da je knjižnica pomemben prostor za oba kot strastna bralca in zanj kot pisatelja. Nekateri deli knjižnice imajo zame poseben pomen, na primer peta polica, druga vrsta, kjer je moja zbirka knjig Hermanna Hesseja, ki sem jo zbiral več kot desetletje. To so izdaje iz 70. let, ki jih je oblikoval Milton Glaser, in pravkar jo bom zaključil. Dodaja še, da mu je zelo všeč zgodba o lesenih stojalih, ki jih opazimo raztresene po stanovanju in so bili prvotno zasnovani za razstavo, ki jo je imela Stanislava v Heide Museum of Modern Art v Melbournu. Nikoli si nisem mislil , da se bodo preselili k nam, zdaj pa se zdijo kot bistveni del najinega doma.

Tukaj Stanislava sočutno nadaljuje zgodbo: Natančneje – Ennis je bil pripravljen zahtevati ločitev, ko sem mu povedala, da vsi moji bloki prihajajo v Sarajevo! Vendar so bili pravzaprav zelo uporabni, še posebej, ker nisva prišla sem z veliko pohištva, zato so ti modularni kubusi prišli zelo prav po hiši. In tri leta kasneje jih še vedno uporabljava za vse – vidite, še vedno so najina klubska mizica. Pravzaprav komaj čakam, da osvobodim nekatere, da jih končno lahko odnesem v svoj studio.

Kar zadeva pohištvo in detajle v stanovanju, odsevajo zgodovino tega območja, lahko skoraj občutite vsak imperij, ki je šel skozi to območje. V kuhinji je to turški otomanski jedilni pribor; v veži avstro-ogrska ogledala in lestenci; skozi stanovanje, svetilke in naslanjači iz vesoljske dobe Jugoslavije pa tudi tradicionalne slovanske vezenine, vse pomešano z moderno umetnostjo, ki sta jo v teh letih zbrala. Zelo mi je všeč prvi kos pohištva, ki sva ga kupila posebej za to stanovanje, to je zeleni stol v dnevni sobi. Je del sedežnega sistema, ki ga je leta 1974 za svoj Hotel Visoko zasnoval arhitekt Zlatko Ugljen, jaz pa sem velika oboževalka njegovega dela. Stol je prišel od fantastične restavratorke pohištva Lejle Selimović, ki ima v Zenici delavnico Woodsurgery. Od nje sta tudi dva Stol Kamnik stola sive barve,mi pove Stanislava, ki ji zastavim isto vprašanje o njenem najljubšem delu stanovanja. Seveda obožujem knjižnico. Zasnovala sta jo najina prijatelja Lucy in Vernes iz Projekt V Arhitekture in res je čudovita. Izdelali so tudi omaro z ogledali v najini spalnici. Rada ležim na kavču na soncu in berem, ob gledanju vseh ostalih knjig, ki jih še moram prebrati – to me vsekakor navdihuje. Prav tako uživam v kombiniranju svojih knjig z Ennisovimi, ker je toliko avtorjev, ki jih sicer morda ne bi brala. Ennis me rad zbada, da v razmerje prinašam samo ‘slikanice’ … čeprav to ni res. Torej, želim si naj se navede to v zapisnik tukaj! (smeh)

Ennis obožuje občutek volumna v tem stanovanju, visoki stropi in odprti prostori ga naredijo prostornega. Veliko navdiha dobim že ob sprehodu po njem, še posebej, ko svetloba pride skozi okna in osvetli dele tal, knjige, svetilke ali drobnarije na najini klubski mizici. Cenim pa tudi njegove manjše prostore, kot je shramba, ki je slabo osvetljena in nekoliko natrpana. Stanislava me opozori na kuhinjo. Oba rada kuhava, zato sva se odločila za kuhinjo iz nerjavečega jekla, kot v restavraciji. Verjetno je to drugo srce stanovanja. In ker je res majhna, vedno pristaneva tukajv odličnih, intimnih pogovorih, ki se skoraj nikoli ne zgodijo v večjih prostorih v stanovanju. Takoj me je spomnila na moje izkušnje, da se vsak žur vedno konča v kuhinji, obstaja neka skrivna povezava med zabavami in kuhinjami, pomislim.

Navdušena sem nad ustvarjalno energijo, ki jo delita in jo prenašata name, njun dom pa je odraz prav te sedanje harmonije. Ker sta oba umetnika, me je zanimalo, kako k temu prispeva njun skupni prostor in ali se to sploh ločuje. Umetnost in literatura sta dobra ekipa in najino stanovanje to dobro odraža. Polno je najinih nakopičenih knjig, umetnosti in skulptur, zaradi česar je hkrati življenjski prostor in stalen projekt najinega ustvarjalnega življenja. Odkar sem drugo spalnico spremenil v svojo pisarno, moje delo nikoli zares ne zapusti doma, vendar ga poskušam omejiti znotraj tega prostora, da ustvarim nekakšno ločitev. Podobno je Stanislava absolutni deloholik v svojem studiu, ki se nahaj nižje na ulici in se trudi, da dela ne nosi domov. Ne moti me, če je moj delovni prostor bolj kaotičen in neurejen, zato je tudi lepo, da sta najino stanovanje in najino skupno življenje zdrav oddih od tega .

Glede na to, da tudi mene samo včasih muči definicija prostora, v katerem živimo, sem ju vprašala, kaj jima pomeni življenjski prostor. Zame je to prostor, ki lahko sprejme življenje takšno, kot se zgodi. Tako veselo kot žalostno. Prostor, ki je tam za nas ter za ljudi in živali, ki jih imamo radi. Torej, v idealnem primeru prostor, ki odseva ljubezen, ki je v njem, ki jo lahko občutite, ko vstopite. To je najboljša stvar pri domovih. Ennis šaljivo doda: In jaz naj bi bil pisatelj?

O prvem skupnem srečanju…

Vprašam ju, kako je bilo videti njuno prvo srečanje tam v daljni Avstraliji, kjer sta oba živela leta, preden sta se vrnila v naše kraje. Stanislava je začela: Spoznala sva se na predavanju in nato šla na hitro na pijačo, da bi razpravljala o tetovaži, ki jo je imel Ennis v mislih. Imela sem približno 45 minut prostega časa pred večerjo, vendar se je teh 45 minut spremenilo v tri ure … Tako sem bil pozna! In ta pijača je postala nepričakovano zelo razburljiva! Naslednjič, ko sva se videla, sem mu na roko vtetovirala zemljevid Bosne … in evo, sedem let kasneje živim z njim v Bosni! Nisem spustila tudi Ennisovega pogleda na to srečanje. Ta prvi pogovor se mi je zdel kot val adrenalina. Odšel sem iz tistega lokala, z močnim zanimanjem vsega v zvzezi s Stanislavo, in komaj sem čakal, da jo spet vidim — vendar sem moral čakati tri ali štiri mesece, ker je bila odsotna. Ko se je vrnila, se spomnim, da je rekla, da ima ponedeljek ali petek prost za tetoviranje, a nisem hotel izbirati. Zato sem rekel: ‘V ponedeljek te bom peljal na večerjo in v petek bova dokončala tetovažo.’

O tem, kako sta se odločila živeti v Sarajevu v …

Za selitev v Evropo sta se odločila takoj po tem, ko sta se spoznala, vmes sta oba potovala zaradi službe, sproti pa sta se počasi odločala, kje bosta živela. Ennis je leto 2019 preživel v Sarajevu in pisal svojo knjigo Sadvertising, Stanislava je prihajala in odhajala in v tem obdobju sta oba vzljubila to mesto. Iz Avstralije sta še naprej sanjarila in fantazirala o življenju tukaj, ko pa sta na spletu našla to stanovanje, sta oba takoj rekla – To je to! Ko je prišlo do resnega odločanja, sem postal malce omahljiv. Predlagal sem druga mesta; Mislim, da me je bilo strah, da bi se za stalno vrnil v državo svojega rojstva, prizna Ennis, za katerega je vrnitev v domovino privilegij, ki ga ne jemlje zlahka. Vse bolj ga čutim kot genetski klic – izkušnjo, ki globoko oblikuje moje novo literarno delo. In tako, roman, ki ga trenutno piše, opisuje potovanje v vas, kjer je odraščal, v severozahodni Bosni, in ga pripravlja z avstralskim umetnikom Ianom Strangeom. Je delo avtofikcije in se ukvarja s temami razseljenosti, povratnih migracij in identitete. Stanislava dodaja, da je bil Ennis vsekakor bolj previden glede vrnitve v Sarajevo in da je bila ona tista, ki je zagovarjala to idejo. Mislim, da je bil zelo previden, ko me je preselil v svojo državo, ki je ni intimno poznal. Se pa dobro dopolnjujeva. Ennis je veliko bolj preudaren, stabilnejši in boljši strateg. Jaz pa sem brez dvoma sem veliko bolj pogumna in ‘nora’!

Stanislavo vprašam, kako se počuti glede vrnitve, glede na to, da je to zanjo neka druga država, kjer bo živela, zunaj Ukrajine. Pravzaprav sem se vedno počutila ‘doma’ skoraj povsod po svetu, že od otroštva … v Sarajevu pa še posebej. Ko sem prvič prišla sem, je bilo tako podobno Kharkivu, mojemu domačemu kraju, da sem se počutila tako srečno že po prvih 5 minutah po prihodu! Sem prava ‘city girl’, do srži. In še posebej so mi všeč mesta, katerih prebivalci imajo močno in skoraj nepopustljivo osebnost, ‘Sarajlije’ pa so v tem pogledu zelo podobni ‘Kharkovčanom’. Ker je Ennis odraščal v Krajini, sva tu pravzaprav oba začela nekaj novega. Zdaj se najini prijatelji šalijo, da sem jaz tista, ki sem bolj Sarajlija od naju dveh … ampak vidiš, mislim, da je to tista Kharkiv osebnost v meni!

O tem, ali je zanju vrnitev v Sarajevo – vrnitev domov …

Ennis mi pove, da zadnje čase razmišlja o vprašanjih, povezanih z domom, verjetno zaradi neke nenehne potrebe po izpraševanju, kaj to v resnici pomeni, pravi, čemur dodam večno vprašanje: je dom dejansko kraj ali občutek v nekem kraju? Zame je to eno tistih vprašanj, na katera ni nikoli mogoče v celoti odgovoriti, še posebej, če ste razseljena oseba. Je Sarajevo dom? Ja in ne. Je stanovanje dom? On je baza in baza je lahko dom, a nisem prepričan, odgovarja Ennis, ki meni, da se migracije vedno nadaljujejo, pa naj bodo prisilne ali prostovoljne. Ljudje še naprej zapuščajo domove, zato še naprej pišemo in analiziramo idejo o domu. Pojavlja se v vseh oblikah umetnosti, tudi v arhitekturi, a vedno kot raziskovanje, kaj pomeni obstajati med več kulturami. Ni ravno tukaj, ni čisto tam. Ne povsem domača v nobenem mestu, pa vendar je zakoreninjena v obeh – v stanju vmes. Mogoče je to do zdaj domet najinega razumevanja. Morda ni ničesar več za reči kot to, da je to misterij; vedno bo.

O ritualih, v tem stanovanju ali v Sarajevu nasploh…

Oba se strinjata, da jima Sarajevo ponuja nekaj bolj unikatnega kot druga mesta za življenje, o katerih sta razmišljala, o obredih pa vsak razmišlja drugače. Bolj ko se posvetite lastni umetnosti, postanete bolj nagnjeni k ritualom – še posebej pri majhnih, vsakdanjih stvareh. Nad mizo imam post-it nalepko z napisom “Utihni in se loti dela.” To je citat Gustava Flauberta. Običajno ga postavim v višino oči, tako da ga vsakič, ko pogledam navzgor, vidim. Opominja me, naj ne razmišljam preveč. Vsako jutro, ko se zbudim, se usedem na zeleni stol v najini dnevni sobi in preberem 10-20 strani, preden začnem dan. Postanem nervozen, če preskočim ta ritual. Toda biti pisatelj v Sarajevu je pravi užitek – to je mesto, ki skoraj vsak dan ustvarja instantne legende, zato se mi zdi, da vsakič, ko zapustim stanovanje, doživim neko novo zgodbo. Stanislava je malo bolj podobna F. Scottu Fitzgeraldu, mislim, da se ne drži ustaljenega urnika, ampak mislim tudi, da o tem ne razmišlja tako intenzivno kot jaz in samo opravlja svoje delo. Stanislava nadaljuje: Povsem točno…! Moram reči, da sem zelo alergična na rituale. Sploh ne maram rutine, zato mislim, da je najboljši del moje službe in mojega življenja to, da je vsak dan drugačen.

O kreativni sinergiji in med njima…

Ker se oba ukvarjata z ustvarjalnostjo, ju vprašam, ali kdaj sodelujeta v medsebojnih ustvarjalnih procesih. Nikoli ne delava skupaj in morda nikoli ne bova, a sva globoko vpletena v delo drug drugega. Rad analiziram Stanislavine projekte, še posebej, ker je njen proces tako drugačen od mojega. Ona je veliko bolj osredotočena nase. Po drugi strani pa svoje ideje razvijam tako, da o njih govorim, zato Stanislava vedno sliši za moje delo. Je tudi moja prva bralka; nobena zgodba ne izide, preden je ona prebere. Da, vedno nekako potrebujem veliko časa sama s svojimi mislimi – tudi za projekte, ki so zelo sodelovalni, ali večje produkcije z ekipo, se naveže Stanislava in nadaljuje z odgovorom na vprašanje, zaradi Ennisovega ozadja iz oglaševanja in dela z oblikovalci in umetniškimi direktorji pri toliko različnih stvareh – ima popolnoma fenomenalen vizualni čut. Kar zelo cenim, ko sem v procesu fizične izdelave, saj ima vedno prav. Zelo mi je všeč, kako gleda na umetnost, saj je navdih, ki ga opazi on, lahko tako drugačen od mojega zornega kota. In kot pisatelj vedno priporoča neverjetne knjige, ko sem v fazi raziskovanja projektov, ali predlaga avtorje, ki nato nekaj navdihnejo v meni in prinašajo ideje, ki so bile popolnoma nepričakovane. Prejšnji teden mi je podaril dve knjigi Benjamina Labatuta, ki sta me popolnoma odprli. Ta teden berem knjigo Jakute Alikavazović, ki jo je Ennis končal prejšnji teden in mu je bila zelo všeč.

O tem, kako ohranjajo igrivost v svojem ustvarjalnem procesu …

Zanimalo me je, kako pri svojem delu še naprej negujeta igro, predvsem ko se ukvarjata z resnejšimi ali kompleksnejšimi temami. To je vprašanje, na katerega bi si želel veliko boljši odgovor, kot ga imam trenutno. Ampak mislim, da je veselje velik upor in globoka strategija preživetja, morda ena najbolj prefinjenih – a tudi tista, ki se najlažje izgubi.. Ennis se je na to vprašanje navezal s pisanjem (kako drugače). Pišem absurdno leposlovje, zato sta eksperimentiranje in igrivost neločljivo povezana z mojim delom. Toda tudi pri resnih temah je v mojem načinu pisanja vedno čutiti lahkotnost; Ko je treba, grem globoko, sicer pa je ton vedno poln upanja in mislim, da je to povezano z mojim notranjim optimizmom. Sem frustrirajoče pozitiven, kot Voltairov Candide. To je resnica!, doda Stanislava.

Čas je že minil, Ajla je naredila odlične fotografije in strinjali sva se, da nam je gostoljubnost najinih gostiteljev zapečatila izjemno pozitivno in prijetno izkušnjo v teh nekaj urah, preživetih v tistem prostornem avstro-ogrskem stanovanju v Sarajevu. Na koncu mi je ostala še prihodnost in vprašanje, na čem trenutno delata, dodala pa sem še podvprašanje, kako si jo predstavljata. Prihodnost si je dandanes težko predstavljati. Svet je napet in na robu in mislim, da ne da načrtovati preveč vnaprej, me je s svojim realističnim optimizmom pomiril Ennis in razkril, da poleg omenjenega romana pripravlja še roman o malikovanju in veri, ki se dogaja v Raronu v Švici, kjer je pokopan Rainer Maria Rilke, v pripravi pa je tudi zbirka kratkih zgodb. Stanislava poučuje na magistrskem tečaju v Barceloni, v studiu se največ ukvarja s filmom za muzej, ki vključuje posnetke vojaškega urjenja z ukrajinsko vojsko, pripravlja tudi dva projekta v Albaniji in na Kosovu, pred kratkim pa je objavila novo knjigo pri založbi Perimeter Editions, ki vsebuje kadre iz njenega zadnjega filma, od katerih jih je nekaj posnetih tukaj v Sarajevu z zborom Proleter.

Dokler se imam priložnost pogovarjati s tako navdihujočimi kreativnimi ljudmi, se mi je zdela sedanjost kar v redu, o prihodnosti pa tudi sama nisem več toliko razmišljala.

Photo: Ajla Salkić