Sokotra, otok izven časa, kjer je počasno življenje nujno

Sokotra je bila destinacija, ki sem jo želela obiskati že dolgo časa. Natančno se spomnim trenutka, ko mi je to omenil prijatelj, ko mi je pripovedoval o drevesih zmajeve krvi. Sama sebe sem presenetila, da nisem vedela kje je in da kot velika popotnica še nisem slišala za ta otok. Bilo je davnega leta 2012.

Od takrat naprej sem začela videvati vedno več fotografij ljudi, ki so tam potovali, in ideja o obisku je samo rasla. Leta 2020 sem že prvič stopila v stik z eno najstarejših agencij na otoku in začela raziskovati itinerar, vendar je trajalo celih 5 let in veliko vmesnih potovanj, da se je to končno zgodilo. Sokotro letno obišče približno 3 do 4 tisoč ljudi, približno 50 do 150 ljudi na teden, odvisno od razpoložljivih letov. Leti so čarterski in jih je mogoče kupiti samo preko agencije s katero potujete, niso prosto dostopni, npr. na Skyscannerju in podobnih storitvah. Število je omejeno zaradi pomanjkljive infrastrukture na otoku, pa tudi zaradi politike trajnostnega turizma. Hotel na otoku je samo v prestolnici, v vseh drugih krajih izven mesta je možno le kampiranje.

In tega sem se zelo veselila. Kampiranje je vrnitev k naravi, vrnitev k preprostemu. V svetu, kjer je vsega preveč, nam kampiranje vrača prostor. In tišino. In v tej tišini – jasnost.

Odkar aktivno potujem, se je moj stil potovanja zelo spremenil in je seveda zelo odvisen od destinacije. Začela sem z nahrbtnikom v hostlih in čeprav nikoli nisem bila tipični backpacker, imam na to obdobje le najlepše spomine. V zadnjih letih sem precej potovala po Amerikah in po bolj razvitih delih sveta, kjer sem nekako gravitirala k boljšim in zanimivejšim nastanitvam – kar mi kot veliki ljubiteljici arhitekture ni bilo niti najmanj težko.

Ampak ne potujem zaradi udobja. Ravno nasprotno. Velika večina ljudi na Zahodu živi prijetno in udobno življenje in zlahka pozabimo, da prava sreča izvira iz izziva, iz nekega občutka, da smo nekaj resnično zaslužili. Potovanja, ki so mi najbolj ostala v spominu, so bila prav taka, turbo zahtevna, a zato neverjetno zadovoljiva in izpolnjujoča. Od 17-dnevnega trekinga v baznem taboru Everest in spanja pri -30 stopinjah C do 11-dnevnega tihega umika Vipassana v zelo osnovnih pogojih samostana v severozahodnem Nepalu do prašnega, klimatiziranega šotora pri vrelih temperaturah puščave Nevada.

In čeprav Sokotra nikakor ni fizično intenzivno potovanje, že sam prihod na otok, ki ga letno obišče največ 4000 ljudi, daje temu potovanju posebno razsežnost.

Na letališču sta nas pričakala lastnik agencije in Abdul, naš vodič, mladenič, katerega oči se smejijo bolj kot komurkoli. Naslednjih 8 dni se nas je osem potnikov v 3 Land Cruiserjih odpravilo raziskovat ta rajski otok. Poleg vodnika in treh voznikov so za nas skrbeli še štirje ljudje, ki so bili vedno korak pred nami zadolženi za postavitev kampov in pripravo treh neverjetnih obrokov na dan. Vsak dan znova smo bili presenečeni nad pogostitvami, ki so nam jih pripravili.

Asfaltirane ceste na Sokotri obstajajo le okoli glavnega mesta Hadib in letališča, druga območja pa so dostopna le po makadamskih cestah, ki so pogosto prevozne samo s terenskimi vozili. Kot nekdo, ki naravnost obožuje terensko vožnjo, mi je bila vožnja čez tiste gorske prelaze, peščene plaže in sipine v velik užitek. Ta infrastrukturna omejitev pomaga ohranjati naravne lepote Sokotre, pomeni pa tudi, da je potovanje po otoku zahtevno in zahteva skrbno načrtovanje, naša agencija pa je tukaj res opravila odlično delo.

Lahko bi zdaj pisala o vseh neverjetnih naravnih lepotah tega otoka – o mističnih gozdovih dreves zmajeve krvi, o neskončnih belih plažah, kjer ni nikogar razen majhne skupinice fantov, ki igrajo, kaj drugega kot nogomet; o popolnoma belih, visokih sipinah, ki se spuščajo s planin proti najlepšemu morju; o čudovitih ljudeh, ki se smejejo z očmi, o dejstvu, da večina ljudi sploh ne ve, koliko so stari, ker je za njih štetje časa povsem nepotrebno dejanje. O tem, kako spijo pod najbolj zvezdnatim nebom v popolni tišini … O tistih čudovitih ljudeh, katerih nasmeh je pristen in pogled miren, kljub težkemu življenju. O otoku, kjer čas ni valuta, ampak naravni fenomen. Lahko bi pisala o tem, kako se otok hitro spreminja in kako, srčno upam, ne bo nikoli postal cilj množic.

Lahko bi še marsikaj napisala, a bom le na kratko zaključila, da so nekateri kraji bolj posebni kot drugi, da imajo nekateri kraji nekakšen nepopisen mir. Skozi objektiv je vedno vse videti popolno, a prava lepota se zgodi med kadri – ko domači fantje tečejo za žogo, bosi in veseli, kot da za incele še niso slišali, ko ti otroci veselo mahajo na poti iz šole, ko se punčke dotikajo tvojih dolgih svetlih las, starejši pa ti ponujajo čaj in nič ne vprašajo. Ko nihče ne gleda na uro, ker nihče nikamor ne zamuja.

Čeprav mi je Sokotra omogočila eno najlepših popotniških izkušenj do sedaj, mi je ta občutek sreče in lahkotnosti zelo težko prenesti na papir. (Oseba, ki me pozna najbolje in najdlje – moja sestra – mi je povedala, da ji že dolgo nisem zvenela in bila videti bolj srečna kot na videoposnetkih, poslanih od tam). Kot da bi del mene želel ta občutek obdržati zase, a ta otok tudi skriti pred drugimi. No, vsaj še nekaj časa. Ker to ni bil samo izlet, je bila vrnitev v svoj ritem. Opomnik, da sem lahko brez aplikacij, brez frizure, brez obveznosti, brez stvari. In da mi čisto nič ne manjka.

Ker razkošje morda ni tisto, kar si lahko privoščite. Toda tisto, kar ste pripravljeni opustiti.