Skozi spontane fotografije največjih zvezd nas je Sofia Malamute popeljala v zakulisje pop kulture

Argentinska fotografinja in režiserka Sofia Malamute, ki v modni industriji deluje od leta 2013, je v sodelovanju z znamkami, kot so Chanel, Prada, Saint Laurent, Marc Jacobs, Ferragamo in publikacijami, kot so Vogue USA, Vogue Spain, Vogue Mexico, Vogue Turkey, iD Magazine in drugimi, v sodelovanju z založbo IDEA izdala knjigo Behind the Scenes, ki je skratka to, kar pove že njeno ime – insajderski pregled mode in pop kulture zadnjih 10 let na zelo pristen način. Govorila sem z njo

Moja prva simpatija je bil Lucky Luke. Pogumen kavboj z nagajivo žilico, ki je s svojim videzom prvič v mojem dosedanjem malem življenju uspel preskočiti zid čustev, rezerviran le za ljudi, ki so resnično prisotni okoli mene. Hipnotizirano sem ga gledala v njegovih animiranih dogodivščinah, sanjala in imela rada. Za njim je prodorni pogled Patricka Swayzeja v Umazanem plesu podrl četrti zid in za vedno zapečatil moj tip moškega. Ko sem odraščala, so se moje fascinacije preusmerile na osebe, ki sem si želela biti. Želela sem imeti vse, kar je nosila Christina Aguilera, poskušala sem plesati kot J.Lo pred ogledalom, predstavljala sem si sebe v videospotih Britney Spears in okrog roke nosila pleteno zapestnico z imenom Briana Littrella. Šele v retrospektivi dojemam, koliko so zvezde, posamezniki, ki jih v življenju nisem srečala, vplivale na moje dojemanje lepe zunanjosti ali privlačnih lastnosti.

Po raziskavi Johna Maltbyja in drugih slavne osebnosti simbolizirajo ideale, ki si jih ljudje prizadevajo doseči. Pravijo, da naša obsedenost z zvezdami izvira iz naše infantilne dobe, ko je bil svet razdeljen na zelo lahko razumljivo dvojnost dobrega in zla, lepega in grdega. Pogumni princi, ki sekajo gozdove, da bi prišli do svoje princese ali rešili svet, junakinja, ki se bori proti zlu. Iščemo nekoga pogumnega in lepega, prek katerega bi lahko posredno živeli. Radi se poistovetimo z nekom, za katerega se zdi, da živi popolno življenje, in sledimo spremembam v tem življenju, da bi na nek premaknjen način našli svojo pot. Predstavljajo podobo uspeha, lepote, poguma ali moralne moči, a ti parasocialni odnosi, ki jih ustvarjamo z zvezdami, so tudi razlog, zakaj smo tako razočarani, ko slavna oseba ne izpolni naših pričakovanj.

Kaj pa je na drugi strani? Glede na študije, ki jih je vodil David Giles, zvezdniki pogosto doživljajo kognitivno disonanco zaradi potrebe po ohranjanju javne podobe, ki ni v skladu z njihovo dejansko osebnostjo. V nekaterih primerih se jim zdi, da morajo nenehno nositi “masko”, ki se od njih pričakuje, kar lahko povzroči občutke nepristnosti in čustvene izčrpanosti, v najslabših primerih pa se soočajo s tesnobo in stresom, ker nenehno čutijo potrebo po izpolniti pričakovanja oboževalcev in medijev. Izguba zasebnosti še dodatno pripomore k temu občutku pritiska, vse skupaj pa lahko vodi v poslabšanje duševnega zdravja. Spomnimo se, žal, številnih primerov otroških zvezd ali nedavnega primera Liama ​​Paynea.

Zaradi vseh teh razlogov se mi zdijo dela in projekti, kot je ta Sofie Malamute, izjemno pomembni. Kot mi je povedala na začetku najinega pogovora, rada ohranja čim bolj surove slike, ker “želi poudariti tisto notranjo, prvinsko lepoto, da se občinstvo počuti bližje subjektu in situaciji.” Njene fotografije krčijo zloščeno podobo, ki jo ima javnost o zvezdah, in jih na ta način spreminja v … no, ljudi iz mesa in krvi. Kar pogosto pozabljamo, da so.

S fotografijo se je začela ukvarjati pri 14 letih v rodnem Buenos Airesu. Takoj ko je končala srednjo šolo, je začela potovati po svetu in fotografirati; postopoma je sodelovala z blagovnimi znamkami, ki so ji omogočile dostop do zvezd in okolij, ki jih ima malokdo. Ves ta čas ni vzela fotoaparata iz rok in tako posnela in je tako ustvarila čudovit arhiv pop kulture. Zvezde v svoji bolj naravni in sproščeni izdaji.

“Smešno je, nikoli tega nisem videla kot neko sproščeno situacijo – ravno nasprotno, biti v zakulisju je pravzaprav popolno nasprotje. To je zelo specifičen občutek in zelo specifična vrsta adrenalina. Gneča je in preveč stvari se dogaja hkrati, sredi tega kaosa se moraš znajti, se spoprijeti z njim in dati vse od sebe v zelo kratkem času. Osebno mi je všeč,” mi v smehu opiše, kako so nastale fotografije s posebnim vizualnim slogom.

“Vse fotografije, prikazane v tej knjigi, so bile posnete z mojim point & shoot fotoaparatom, ves material pa je v analogni obliki. To je bila moja prva omejitev, ki sem jo morala premagati pri obdelavi slik, da sem naredila to knjigo. Moja največja inspiracija v zvezi s tovrstno fotografijo sta bila Terry Richardson in Juergen Teller, z nekaj Williama Kleina, Roberta Franka in včasih celo Willa McBrida, da grem lahko še dlje.” Vprašam jo, koliko svoj način fotografiranja nasploh prilagaja ljudem pred kamero. “V večini primerov, ko fotografiram eno od svojih številnih muz, gre za sodelovanje, pri katerem skupaj sprejemamo odločitve, da iz scenarija izvlečemo najboljše. Odvisno od situacije. Vedno poskušam ohraniti integriteto znotraj svojega dela, brez da bi obsojala osebo, ki jo fotografiram.”

Za pridobitev teh pristnih fotografij mi pove, kako pomembno je ustvariti odnos, v katerem je jasno, da zaupanje ne bo izdano. Zaradi vseprisotnosti paparacev, ki jih je več kot kadarkoli v zgodovini, je težko priti v situacijo, ko bi zvezdniki nekomu dovolili odtrgati in dokumentirati še en del njihove intime. “Vedno obstaja medsebojno zaupanje in tihi dogovor, ki ju je treba zgraditi, da se ustvari vzdušje za ustvarjanje fotografije, ki deluje osebno. Čarovnija se zgodi le, ko je povezava resnična. Običajno sledim svoji intuiciji in začutim, kdaj je pravi trenutek za dokumentiranje. Spoštujem kraj, v katerem sem, in osebo, ki jo portretiram, ter spoštujem najin čas, da se spoznava, da vidiva, ali se lahko poveževa pri delu na spontani fotografiji. Ostalo je tisto, kar vidite,” mi pravi.

Kar vidim, so fotografije zvezd, ki bi morale dominirati v javnem prostoru. Morda bi ustvarili veliko manjši razkorak med resničnimi njimi in našim dojemanjem njih, saj se trenutno nahajamo v toksičnem odnosu z zvezdniško sceno. Idealiziramo jih in jim s tem vsiljujemo nemogoče standarde, zvezde pa teh vsiljenih standardov in kritik zelo pogosto ne prenesejo, sploh če so mlajše. Ne verjamem v trditev, da so iskali slavo. Vsakdo ima pravico slediti svojim sanjam, ne da bi ga to stalo duševnega zdravja in v najslabšem primeru življenja.