Ste vedeli, da lahko ženske berejo Kafko, ne da bi bil to performans za internet?

Od nekdaj sem imela težave z ironičnim ali performativnim oziroma zaigranim sodelovanjem v kateremkoli družbenem redu. Ne zato, ker bi mislila, da je karkoli narobe z ironijo, nasprotno, ampak zato, ker menim, da je nemogoče početi stvari, kot so branje knjig, gledanje filmov ali konzumiranje produktov, ironično. Dajte mi trenutek, da pojasnim. Namera za vašim dejanjem je lahko ironična, vendar če je vsebina na koncu nekaj, kar ste konzumirali in za kar ste porabili svoj čas in denar, je težko dokazati, da je bila ironija glavni motiv vaše prvotne namere.

Vsled trendom, kot je performative male, ki je v bistvu izraz za moškega, ki prevzame progresivno, senzibilno ali t.i. soft-boy estetiko, da bi deloval privlačno ženskam, čeprav teh vrednot v resnici morda ne zagovarja, pridemo do poskusa, da se podobna naracija uporabi tudi za ženske. Tako se pojavijo trendi, kot je smart girl complex, s ciljem, da se dokaj površno in pod okriljem feminističnega diskurza problematizira pojav, da je navidezno biti pametna ženska z kompleksnimi interesi nekaj, kar ženske počnejo v poskusu, da pritegnejo pozornost nase in nadomestijo nekdanje privlačenje pozornosti izključno z izgledom.

Timothée Chalamet in Lady bird (2017). Photo: Musetta-timothée-chalamet-daily

Teorija je jasna in že nekaj časa viralna: ženske so pod vse večjim pritiskom, da izgledajo, kot da so pametne, kot da berejo, kot da razumejo, kot da so filozofsko podkovane, hkrati pa še vedno dovolj lepe in prikupne, da prestanejo algoritmični filter. Povem lahko, da je bistvo preprosto zgrešeno, čeprav razumem prvotno idejo. Zato, ker menim, da je mnogo globlji problem v tem, da se vsakemu ženskemu interesu, ne glede na to, kako banalen ali kompleksen je, samodejno pripiše etiketa performativnosti ali se umetno in nasilno ustvari še en core, trend ali complex, v katerem so ženske zavestno ali nezavedno kategorizirane.

Največji problem v vsej tej zgodbi po mojem mnenju je ideja, da obstaja „prava“ in „lažna“ pametna punca. Kako sploh ločimo iskreno zanimanje za literaturo od zaigranega zanimanja za literaturo? In ali je res slabo, če se nekdo „pretvarja“, da bere, medtem ko v resnici bere, se uči in iz tega pridobiva? Ta argument je pogosto slabo oblikovan, predvsem zato, ker se prelama izključno preko žensk. Moški redko pridejo pod to lupo. Nasprotno, ko igrajo šah, citirajo filozofe ali nosijo pulije in govorijo o Kafki, vse spada v soft-boy kategorijo. Tudi ko so „obtoženi“ pretvarjanja, resnejših posledic v vsakdanjem življenju nimajo. Pri ženskah isti narativ postane: „ona se pretvarja, da je pametna, ker želi izstopati“. Kaj se zgodi, če ona preprosto obožuje knjige? In zakaj bi pametna ženska morala biti izjema v morju tistih, za katere domnevamo, da niso tako pametne? Zato menim, da je celotna zgodba o smart girl complexu napačno postavljena.

Tudi ko je nekaj jasno označeno kot žensko zanimanje, se v družbi pogosto takoj obravnava kot manj vredno. Rom-comi so trivijalni, neumni in premalo resni. Roza barva je infantilna, skincare površna obsedenost. Kar koli ženske kolektivno ljubijo, samodejno postane predmet posmeha. In potem ženske, ki ljubijo „resne“ stvari, prestajajo drugo obliko preverjanja: ali se samo pretvarjajo? Ali so to res prebrale? Ali so res razumele filozofa, katerega citat delijo? Zdi se mi, da mora ženska vedno opraviti test validnosti vsakič, ko izrazi zanimanje, naj bo to Hegel ali serum z vitaminom C. Zavedam se, da je težko verjeti, da nekdo ni zasnoval svojih interesov na trenutno aktualnih trendih na družbenih omrežjih, a poskusimo vsaj za trenutek verjeti v to.

Povezano: 10 načinov, kako je Julia Stiles rodila “nisem kot druga dekleta” fenomen

V pop kulturi se to vidi na vsakem koraku. Protagonistka, ki rada bere, je vedno predstavljena kot tista „drugačna“ od drugih deklet. Ona ima rada nogomet in videoigre, medtem ko je vedno postavljena v kontrast neki drugi, ki ima rada ličila, modo in zabave. Pri moških ta trope ne obstaja. Moški so lahko hkrati pametni in družabni, fancy in piflarski, brez kakršnegakoli protislovja. Zato mislim, da del kritike smart girl complexa spregleda širšo sliko. Ženske morajo vedno igrati, ne glede na to, kaj počnejo. In to je nekaj, kar vsi vemo. Bistvo je, če vse skrčimo na osnovo, precej preprosto: običajno se vse zreducira na to, ali je ženska, o kateri govorimo, konvencionalno privlačna ali ne. Ali je biti pametna na internetu postalo isto kot biti lepa? V tem leži srž tega trenda in pravzaprav retoričnega vprašanja.

10 things i hate about you, Walt Disney Studios Motion Pictures

Vsakič ko pomislim, da je razprava o ženski inteligenci končno uspela pobegniti iz klasične pasti opazovanja skozi fizični videz, se izkaže, da sem bila preveč optimistična. Niti nisem pričakovala, da bo nekaj v popularni kulturi ušlo temu, da na koncu ne pridemo spet do (ženskega) telesa, vendar me fascinira hitrost, s katero se fokus vrača na staro temo, četudi pod novo etiketo. Vsakič ko se pojavi nov core ali mikro trend, ta znova konča kot komentar o tem, kako naj bi ženska izgledala, ne pa o tem, kaj naj bi čutila, vedela, ljubila ali mislila.

Čeprav ti trendi nikoli ne trajajo dovolj dolgo, da bi razumeli, kaj nam v resnici sporočajo, je bistvo običajno jasno. Ta mesec je zaželeno, da imamo velike prsi in moškim, ki radi mansplainajo, zastavljamo najljubša vprašanja, kot je „zakaj preprosto ne natisnemo več denarja?“. Naslednji so to dobre noge in Dostojevski. Potem polne ustnice in popolna oblika obrvi ob popolnem primeru clean girl estetike. Kombinacije so neskončne, logika pa vedno ista. Kot vam je že gotovo jasno, je žensko telo konstanta. Vse ostalo je dekor okoli njega. Še vedno se razume kot glavna vstopnica za vidnost, relevantnost ali „validnost“, ne glede na to, ali govorimo o literaturi, politiki, TikToku ali neki internetni estetiki, ki bo že jutri postala stara.