In Conversation with:
Lunar nas popelje v zakulisje bogate kariere Simona Le Bona

Ena največjih pop zasedb vseh časov, Duran Duran, je vrnitev na Hrvaško tempirala sedem let po razprodanem koncertu na zagrebški Šalati. Nov nastop je na sporedu na, upam si reči, morda najlepšem koncertnem prizorišču v tem delu Evrope. Dva tisoč let star amfiteater v Pulju bo 30. julija oder, kjer bodo Duran Duran obujali brezčasno zbirko uspešnic. Njihov zvok združuje elemente popa, rocka, diska, funka in elektronike, v glasbo tiste dobe so vnesli nešteto novosti in jo razvijali vse do danes, skozi 18 do sedaj izdanih albumov v obdobju 40 let. Serija velikih uspešnic skozi čas je zaznamovala njihovo kariero; pesmi, kot so Hungry Like the Wolf, Rio, Girls on Film, The Reflex in Ordinary World, so pustile globok in trajen pečat v glasbeni zgodovini. Člani zasedbe, predvsem frontman Simon Le Bon, so postali stilske ikone s svojimi opravami in glamuroznimi videzi, ki jih ohranjajo še danes, predvsem za nastope. Slog in imidž sta jim prav tako pomembna kot glasba, zato je vsa ta leta in desetletja čutiti pomemben vpliv estetike Duran Duran v modi in popularni kulturi. Napovedani dogodek je seveda tudi odlična priložnost za poslušanje novega albuma z naslovom Danse Macabre skupine, ki je do danes ohranila svojo avtentičnost in tisti prepoznaven imidž in zvok.

Ob njihovem prihodu se je s frontmanom Simonom Le Bonom pogovarjal največji oboževalec skupine na Hrvaškem, mnogim poznan kot street art umetnik Lunar. Anekdot, zanimivosti in zgodb, povezanih s skupino in Simonom Le Bonom, je ogromno, od začetkov v kultnem nočnem klubu Rum Runner, prijateljstva z Davidom Bowiejem, do tega, kako so najemali umetnike za svoje kultne naslovnice albumov in t.i. rivalstev z drugimi zasedbami (je bila to le zgodba za medije ali ne?), nekatere pa je ulični umetnik Lunar uspel izbrskati tekom pogovora s Simonom Le Bonom. Kam vse jih je pogovor zapeljal, si preberite v nadaljevanju.

Simon Le Bon: Kako ti je ime?

Lunar: Moje ime je Slaven, toda moje umetniško ime je Lunar, vsi me poznajo po njem.

Simon Le Bon: Kul. Kaj vas zanima?

Lunar: Kaj mi lahko poveste, česar še nikomur niste povedali.

Simon Le Bon: Moralo bi biti nekaj zelo redkega, izjemnega …

Lunar: – Rum Runner – Kateremu od vas Birminghamskih otrok sta se prva obrnila brata Paul in Michael Berrow ali so najprej stopili v stik s klubom? Zdi se kot popoln način za ustanovitev bande ali benda, ustvarjanje dolgotrajnih vezi in resnično medsebojno spoznavanje ob delu z ramo ob rami na različnih delih znotraj kluba, ki morda niso vedno najlažja? A predvidevam, da je bilo tudi veliko zabave … Kako gledate na to zdaj, več kot štiri desetletja pozneje?

Simon Le Bon: Odraščal sem v mestu Pinner in nisem bil deček iz Birminghama. Če pogledam nazaj na tisto obdobje, sem imel srečo, to so bili res dobri dnevi, dobri časi. Vse je bilo vznemirljivo, delali smo popolnoma nove stvari, še nikoli nisem izkusil življenja skupine, ki je imela prihodnost pred seboj in was going places.

In prav to smo čutili, da je prihodnost pred nami. Bili smo odločni, samozavestni in neustrašni. To je bil čudovit, absolutno briljanten čas, vznemirljiv za glasbo nasploh. Veste, pred tem se je punk šele začel in je šel nekako v drugo smer, a je za vedno ostal del naše preteklosti, del naše zgodovine. In za punkom je prišel t.i. novi val, new wave.

Šlo je za novo jasno smer v glasbi, ki je rodila nekaj najboljših glasbenikov. OK, bili je tudi nekaj slabih in dolgočasnih, a ne bomo omenjali imen. In nekateri od nas, ki prihajamo iz punka, smo želeli nekaj bolj barvitega, okrašenega, bolj zabavnega.

Tako smo ga ustvarili sami. In veste, res smo bili del te svetlobe, tistega neona osemdesetih, zato samo poglejte naslovnice naših albumov iz tistega časa. Oblačila, ki smo jih imeli na sebi, kako smo bili osvetljeni, vse … Poglejte, kako je videti naslovnica albuma Rio. Prevzeli smo optimizem, bili smo čista pozitiva. In to je bila glavna razlika med nami in ostalo sceno. Želeli smo narediti svet boljši.

Lunar: Mislim, da je John Taylor v svoji knjigi omenil, da so bile takrat kitare bolj dostopne, da ne rečem poceni, v smislu, da jih je lahko vsak dobil za svoje otroke, vendar je bil sintetizator drag in bolj nedostopen. In tako ste se odločili narediti korak dlje, vstopiti v svet novega vala.

Simon Le Bon: Ja, če bi si lahko privoščili najcenejši sintetizator. Da, seveda. In najcenejši je bil Wasp. Bil je črno-rumen, kot osa, kot so mu tudi rekli. Ne glede na to, kako poceni je bil, si lahko s sintetizatorjem Wasp dobil odličen zvok, Nick je ustvaril odlične zvoke. In ko smo začeli služiti denar, smo začeli kupovati dražje sintetizatorje.

Lunar: To je definiralo vaš zvok, definiral vas je kot skupino, kot bend, takrat leta 1980. Bili si drugačni, zveneli ste zelo moderno. Koliko ste bili – povezani? Povezani z OMD, Sheffield Boys, Human League, Heaven 17 …?

Simon Le Bon: če smo jih želeli poslušati, smo šli na koncert. Imeli smo tudi prijatelje v bendih, družili smo se s Classics Nouveau in Thompson Twins. Da, takrat so bili to naši najboljši prijatelji. Potem smo se postarali in po desetih letih takšnih bendov ni bilo več veliko, nato pa smo se družili z Depeche Mode in U2. In Spandau Ballet. Čeprav smo bili, kot tekmeci. To je bila zgodba za medije, zasebno pa sva bila pravzaprav zelo dobra prijatelja. Pravzaprav sem se včeraj zvečer družil z Garyjem, skupaj sva celo zapela pesem.

Lunar: Da, videl sem sliko, Gary Kemp jo je dal na Instagram, Duran Duran pa na Facebook. To je res lepo videti.

Simon Le Bon: Da, starejši kot si, bolj si samozavesten in prepričan vase kot glasbenik, vase kot oseba, drugi te začnejo spoštovati in spletejo se prijateljstva. Z Davidom Bowiejem sem imel res lepo prijateljstvo, na katerega sem celo ponosen. Bilo je tako lepo, imenovati ga prijatelj.

Lunar: Vrnimo se k umetnosti, k naslovnicam albumov. Kako izbirate umetnike za naslovnice albumov? Predvsem me zanima, kako in kdo je oblikoval ovitke za plošče, kot je Patrick Nagel za album Rio, sodelovanje s Tonyjem Viramontesom, Violeta Sanchez za skupino Arcadia, vaš stranski projekt.

Simon Le Bon: Nigel je odgovoren za izbor umetnikov, oblikovalcev. Naslovnica albuma Rio je res epska, revolucionarna, ikonična. Vizual 80-ih je prepoznaven. Tam sta bila tudi umetnik Dougie Fields in skupina The Motels. Oblikoval je vizualno podobo za njihov prvi album in želeli smo natanko tak videz, ta slog. Ta utrip nam je ustrezal, želeli smo nekaj modernega, bolj fashion. Da celotno podobo poudarjata mladostna energija in zamolkla seksipilnost. Želeli smo, da vas videz vzburi, vendar na prefinjen, eleganten način.

Lunar: Kako ste se počutili, ko sta se vam približala Bob ali Midge Ure?

Simon Le Bon: Klical je Bob Geldof. Ja, prejel sem ta klic. Prvo, kar me je vprašal, je bilo, ali sem videl, kaj se dogaja v Etiopiji. Rekel sem mu, da nisem. Takrat sem veliko potoval in nisem imel časa pridobivati ​​informacij. Rekel je, da moramo glede tega nekaj storiti, in predlagal idejo, da bi vsi skupaj posneli ploščo. Takoj sem privolil. Bob mi je bil vedno všeč. Vedno nas je podpiral in vedno je bil prijazen. In čutil sem, da ima dobro srce, da je na pravem mestu. Pozneje mi je priznal, da je mislil, da če je mene, Simona Le Bona in Stinga prepričal, da se strinjam, potem se bodo vsi ostali strinjali. In tako je bilo.

Lunar: Kako dolgo ste imeli studio na voljo? Polovico časa ste bili tam samo, se družili, polovico časa pa je Bob produciral?

Simon Le Bon: Točno tako je bilo. In bilo je super. Energija je bila nepopisna in hkrati otipljiva, nalezljiva.

Lunar: Kateri je bil ključni trenutek, ko ste svoj stil začeli mešati z drugimi? Predvidevam, da je sodelovanje z velikim številom drugih glasbenikov ustvarilo drugačno kemijo in to je moralo vplivati ​​na Vas.

Simon Le Bon: Ni pravil in ni takega trenutka. Posneli smo A View to a Kill z Johnom Barryjem. On je glasbenik sodobne, resne klasične glasbe, mi smo pop glasbeniki, on pa je vzel našo glasbo in naredil nov aranžma, ni pisal nove glasbe. Vzel je obstoječe in iz tega naredil klasično glasbo, to je bilo zanimivo. In zanimivo je, da prihajamo v vaš amfiteater v Pulju, to bo super koncert.