Vse pomembne lekcije, ki smo se jih naučili od Sharon Stone

Skrajni čas je, da nehate Sharon Stone dojemati zgolj kot femme fatale. Vloga v filmu Basic Instinct leta 1992 je bila tako impresivna, da se celotna njena osebnost niti po skoraj treh desetletjih ni uspela osvoboditi oznake fatalne zapeljivke. Vendar to ni dovolj dober način, da bi razumeli, kdo je Sharon Stone: je umetnica brez dlake na jeziku, preživela, aktivistka, iskalka resnice in nedvomno močan igralski talent (poglejte si ponovno njeno vlogo, nominirano za oskarja, v filmu Casino Martina Scorseseja).

Večina zvezdnikov je v medijskih intervjujih previdnih: držijo se vnaprej pripravljenih tem, se izogibajo osebnim zgodbam in pogosto dajejo nejasne odgovore. Sharon Stone ni ena izmed njih. V svoji avtobiografiji The Beauty of Living Twice piše o življenju, slavi in ​​travmah, brez zadržkov: od odraščanja na podeželju Pensilvanije, znanega prizora s prekrižanimi nogami do hude kapi, spolne zlorabe in izkoriščevalske spolne politike Hollywooda. Danes si igralka želi, da jo razumejo – svet, industrija, ki jo je pospravila v predal in nato pozabila, predvsem pa sama. V nadaljevanju so pomembne lekcije, ki smo se jih naučili od Sharon Stone.

O boju z boleznijo in medicinskem gaslightingu

Več kot dvajset let, odkar je preživela smrtno nevarno možgansko kap – ki je povzročila devetdnevno krvavitev v možganih in ji po mnenju zdravnikov pustila le 1-odstotno možnost preživetja po operaciji – je Sharon zelo odkrito spregovorila o svoji zdravstveni poti, uničujočem vplivu, ki ga je imela na njeno kariero, in o pomenu, da se zavzame za druge. Želi, da ljudje slišijo njeno zgodbo, zlasti ženske, ki so veliko bolj izpostavljene tveganju za podobne možganske bolezni – predstavljajo dve tretjini bolnikov z anevrizmo. Poleg izobraževanja in preventive je Sharon odprla tudi temo medicinskega gashlightinga oziroma natančneje ignoriranja ali omalovaževanja simptomov bolnikov s strani zdravnikov, zlasti ko gre za ženske. Pravzaprav se živo spominja dneva, ko je končala na urgenci v Los Angelesu. Simptom, ki jo je pripeljal do tega, je bil glavobol kot udar strele. “Po prvem pregledu so mi rekli, da igram,” pojasnjuje Sharon. “Moj najboljši prijatelj jih je prepričal, naj mi naredijo še enega, in takrat so odkrili, da mi krvavijo možgani, da je celoten subarahnoidni prostor napolnjen s krvjo in da mi je počila vertebralna arterija. Če bi me poslali domov, bi umrla.”

Photo: Getty Images

Življenje ji je rešil tako imenovani postopek zapiranja arterije, endovaskularno vstavljanje tuljav in seveda pomoč njene zdravnice. “Takrat sem se naučila, da ženske v zdravstvenem sistemu preprosto niso slišane, še posebej, če nimaš zdravnice,” je povedala za Vogue. Njena lekcija o iskanju luči na koncu tunela je prav tako motivirajoča. “Mnogi se poistovetijo s svojo boleznijo, vendar ta ne sme postati tvoja identiteta,” pravi. “V mojem primeru mi je bilo veliko odvzeto. Izgubila sem skrbništvo nad otrokom, izgubila sem kariero, nisem mogla delati, bila sem sredi ločitve in šla sem skozi pekel. Lahko bi pustila, da me vse to definira. Ampak moraš se postaviti pokonci in reči: ‘V redu, to se je zgodilo. Kaj pa zdaj? Iz česa sem narejena?'”

O neenakih zaslužkih v filmski industriji

Intervju, v katerem Sharon Stone govori o tem, kako je kljub temu, da je z vlogo v filmu Basic Instinct zaznamovala epoho in film spremenila v svetovno uspešnico, za ta projekt prejela 500.000 dolarjev, medtem ko je njen kolega Michael Douglas zaslužil kar 14 milijonov, imam v rubriki Saved. Statistika kaže, da ženske v filmski industriji v povprečju zaslužijo do 30 % manj kot moški, tudi danes. “Za oskarje sploh nisem imela obleke,” je kasneje izjavila in osvetlila še eno temno resnico Hollywooda: globoko zakoreninjeno razliko v plačah med ženskami in moškimi, ne glede na dejanski prispevek in prepoznavnost. Tudi desetletja pozneje Stone priča, da so jo na snemanjih sprejemali kot zvezdo, a so ji ponujali honorarje, ki so bili daleč nižji od tistih, ki so jih prejeli njeni moški kolegi – in celo začetniki. Danes se njen glas jasno sliši v boju za ekonomsko pravičnost, ne le v filmski industriji, ampak povsod, kjer je vrednost žensk podcenjena. “Ne zahtevamo več, samo enako,” pravi in ​​nas opominja, da enakost ni razkošje, ampak osnova dostojanstva.

Photo: TriStar Pictures

O seksizmu v filmski industriji

Čeprav je vloga v filmu Basic Instinct izstrelila Sharon Stone med zvezde in zaznamovala celo obdobje, se je v zakulisju tega ikoničnega prizora skrivala tudi zgodba o manipulaciji in neravnovesju moči. V svoji avtobiografiji piše, da so ji v trenutku, ko so jo prosili, naj iz tehničnih razlogov sleče spodnje perilo (zaradi odseva na beli obleki), rekli, da se “nič ne bo videlo”, a je obseg tega posnetka spoznala šele na projekciji. Čeprav se je na koncu odločila, da bo prizor obdržala v filmu, je izkušnja postala simbol sistemske nepoštenosti, s katero se ženske v industriji pogosto soočajo. Sharon je skozi leta odkrito spregovorila o nadlegovanju, ki mu je bila izpostavljena, vključno z neprimernimi zahtevami producentov, poskusi spolnega izsiljevanja in globoko zakoreninjenim seksizmom, ki kroji usode igralk v Hollywoodu. Kot javna osebnost je s svojim glasom močno podprla gibanji #MeToo in Time’s Up ter poudarila, da spolno nadlegovanje ni stvar posameznih primerov, temveč strukturne krivice. “Hollywood je bil ustvarjen za mizoginizem. To je posel, ki ga vodijo moški. To je posel, kjer moški služijo denar. Kjer moški pišejo, producirajo in režirajo projekte. Kjer moški pišejo vloge, ki jih igrajo ženske. In te vloge niso napisane o pravih ženskah. Napisane so kot fantazija o tem, kakšne bi morale biti ženske. Nato ti moški kritiki sodijo o tem, ali ste to fantazijo izpolnili ali ne, ali ste se obnašali pravilno,” je pojasnila v intervjuju. Danes je zagovornica enakosti, dostojanstva in večje zastopanosti žensk – zlasti tistih v zrelih letih, na ustvarjalnih in odločilnih položajih.

Photo: Courtesy of Sharon Stone

O ageizmu

Večkrat je javno poudarila, da je starostna diskriminacija oziroma ageizem globoko zakoreninjena v Hollywoodu. V enem od intervjujev je razkrila, da so ji v štiridesetih letih sporočili, da je prestara za delo v tej industriji. Ta odnos ni osamljen primer, temveč odraža širšo težnjo po marginalizaciji žensk, starejših od 40 let, v filmski industriji. Sharon je tudi v pogovoru z Oprah Winfrey kritizirala družbeno stigmatizacijo starajočih se žensk in poudarila, da je starost pogosto nepravično povezana z izgubo vrednosti in privlačnosti. Poudarila je, da je pomembno spremeniti ta dojemanja in ženskam dati možnost, da nadaljujejo svojo kariero in življenjsko pot ne glede na starost. Njena predanost temu cilju vključuje tudi sodelovanje v organizacijah, ki se borijo proti starostni diskriminaciji, kot je AGEIST, in tako še naprej navdihuje spremembe družbenih norm in praks v industriji.

O ženski svobodi, da so, karkoli hočejo

Temi o ageizmu sledi tema spremembe kariere. “Vedno razmišljam o tem, kako pomembno je imeti ustvarjalno prakso, ki resnično pripada samo tebi, ki ni odvisna od tega, ali ti nekdo odobri proračun ali ti da dovoljenje,” je povedala v enem od intervjujev. Zato se je posvetila pisanju, pa tudi slikanju, ki ga ima za terapijo. “Včasih se počutim, kot da se osvobajam vsega, kar sem morala do takrat potlačiti.” Med pandemijo je obudila ljubezen do svojega starega hobija in začela slikati velika, eliptična in večinoma abstraktna dela, polna barv, čustev in detajlov. Njena prva samostojna galerijska razstava z naslovom Shedding se je odprla marca 2023 v Allouche Gallery v Los Angelesu. Oktobra 2023 je Stone imela svojo prvo premiero na vzhodni obali v C. Parker Gallery v Greenwichu v Connecticutu in v začetku leta 2025 v Berlinu. Njeno umetnost so pohvalili zbiratelji in umetnostni kritiki, med njimi Jerry Saltz, višji umetnostni kritik revije New York Magazine in dobitnik Pulitzerjeve nagrade za kritiko.

A State of Affairs ,2023
Sharon Stone; courtesy of C. Parker Gallery

O humanitarnem delu kot novem smislu

Bolj kot kdaj koli prej smo priča svetu, ki je osredotočen nase, individualen in egoističen ter se izogiba nesrečam, ki se dogajajo drugim. Sharon Stone je globoko predana filantropiji in svoj ugled uporablja za zagovarjanje pomembnih družbenih vprašanj, zlasti v boju proti HIV/AIDS-u. Od leta 1995 je ugledna ambasadorka amfAR, Ameriške fundacije za raziskave AIDS-a, kjer pomaga ozaveščati javnost in zbirati sredstva za ta boj. Nato je na pomembnem dogodku za zbiranje sredstev nadomestila Elizabeth Taylor, mnogi pa so ji rekli, da bi ji ta odločitev “lahko uničila kariero”. Njena predanost humanitarnemu delu je bila priznana s številnimi nagradami in priznanji. Leta 2005 je namreč prejela humanitarne nagrade Harvard Foundation in Harvard School of Public Health AIDS Initiative za svoj prispevek k boju. Leta 2013 je bila tudi dobitnica Nobelove nagrade za mir, nagrade, podeljene za njen prispevek k solidarnosti in novemu upanju za milijone ljudi, ki se borijo proti HIV/AIDS-u.

Aktivna je tudi pri podpori žrtvam naravnih nesreč. Med požari v Los Angelesu leta 2024 je skupaj s Halle Berry prizadetim družinam darovala oblačila in druge potrebščine ter nudila zavetje tistim, ki so izgubili domove, pred dvajsetimi leti pa je po uničujočem cunamiju soavtorsko napisala pesem Come Together Now, katere izkupiček je bil namenjen organizacijam, kot sta Habitat for Humanity in Angels’ Place. Istega leta je na gala prireditvi Knights of Charity v Cannesu organizirala dražbo, na kateri je bilo eno od njenih umetniških del prodano v korist organizacij, kot sta UNICEF in Save the Children. Zaradi svoje predanosti filantropiji in družbeni odgovornosti je vzornica, ki nas opominja, da zvezdniki morajo uporabiti svoj glas, da bi pomembno vplivali na pozitivne spremembe v družbi.