Ne morem nehati razmišljati o kostumih v seriji House of Guinness

Odkar sem v rekordnem času pogledala House of Guinness – vsak prosti trenutek minulega vikenda sem preživela prilepljena ob televizor – ne morem prenehati razmišljati o kostumografiji v tej seriji. Tudi med napetimi prizori, ko sem nestrpno čakala razplet dejanj glavnih likov, so moje misli uhajale k oblačilom in večkrat sem se zalotila, da razmišljam: Zakaj se moški še danes ne oblačijo več tako? Odkar je serija izšla, je več mojih prijateljic komentiralo, kako dobro izgleda Edward Guinness (Louis Partridge), in verjamem, da velik del te privlačnosti lahko pripišemo prav kostumom. Predstavljajte si samo, da bi trenirke, ozke kavbojke in puloverje zamenjala ta prečudovita oblačila, iz katerih seva eleganca, morda celo s kakšnim sodobnim twistom. To bi bil pravi balzam za oči.

Povezano: Resnična zgodba o škandaloznih likih, ki so navdihnili serijo House of Guinness

Oblikovanje kostumov za to serijo nikakor ni moglo biti preprosta naloga. Da, večina teh likov je resnično obstajala, a količina portretov in fotografskih dokazov o njihovi garderobi je povsem nezadostna za eno celo sezono serije. Zato je moral kostumograf Edward K. Gibbon preučiti številne zgodovinske knjige in pri oblikovanju kostumov upoštevati tudi politično situacijo v času dogajanja serije – na Irskem so tedaj obstajali osvobodilni gibi, kot so Fenijanci, ki so prikazani v seriji, država pa se je po veliki lakoti skušala znova postaviti na noge. Vse to, skupaj z razrednimi razlikami, ki so velik del opore zgodbe, se je moralo odražati tudi na kostumih.

Courtesy of Netflix

Serija blesti z razkošnimi moškimi kostumi, začenši z oblekami, v katerih vidimo brate Guinness. Ko so oblečeni v svoje dolge plašče, bi lahko sprva pomislili, da so si podobni, v dobro krojenih starinskih oblekah z dvojnim zapenjanjem. A skozi sezono opazimo nianse, s katerimi kostumograf komunicira osebnosti vsakega brata posebej. Najstarejši brat Arthur izžareva posebno mero elegance in prefinjenosti, morda pa deluje tudi kot najbolj “v trendu”, ker je največ potoval in živel v Angliji, kjer se je družil z aristokrati. V številnih prizorih Arthur nosi Saint Laurent cuban škornje s peto, sofisticirano obutev, ki je igralcu pomagala, da se poistoveti z likom. Da vstopi v njegove čevlje – dobesedno. Kostumograf je v njegovo garderobo skušal vnesti tudi pridih “bahavosti” skozi karirane plašče, telovnike in način, kako nosi metuljček.

Courtesy of Netflix

Na drugi strani ima njegov mlajši brat Edward – ki je očaral dekleta tako na ekranu kot izven njega – precej strožji videz. Čeprav ni najstarejši, je vsekakor najzrelejši v družini in nase prevzema veliko odgovornost, kar odraža tudi njegova nekoliko toga obleka. Njegove obleke in plašči so preprosti, prava definicija stila devetnajstega stoletja. Edward se trudi, da ne odstopa od konvencij, in da je utelešenje človeka, ki mu narod lahko zaupa. Nosi temne, resne barve in drage krznene šale, v katerih deluje izjemno ugledno, kar odraža njegove ambicije in moč. Posebej izstopajo njegovi izjemno visoki klobuki, s katerimi skuša Edward sporočati svoj visok družbeni status, ta modni dodatek pa odraža tudi njegovo dostojanstvo, deloma celo prevzetnost. A vemo, da to niso lastnosti, ki bi jih dejansko pripisali temu liku – in prav v tem je poanta. Med raziskovanjem družine Guinness je Gibbon naletel na fotografijo enaindvajsetletnega Edwarda, na kateri nosi ogromen klobuk, da bi deloval resno, a pravzaprav izpade kot otrok, ki se igra, da je odrasel.

Courtesy of Netflix

Obleke najmlajšega brata Benjamina, čeprav nesporno elegantne, na njem delujejo neurejeno. Benu pravzaprav ni mar za svojo podobo v družbi, gotovo pa mu ni mar niti za oblačila, ki večinoma končajo nemarno odvržena na tleh kakšne krčme. Šali, ki jih nosi, in drugi drobni detajli njegovih kombinacij vnašajo nekaj osebnosti v njegove outfite in spretno kontrastirajo Edwardovi uglajenosti in Arthurjevim premišljenim outfitom.

Courtesy of Netflix

Čeprav moški liki, tako glavni kot stranski, nedvomno najbolj pritegnejo pozornost s svojimi oblekami, nikakor ne smemo zanemariti niti oblek, v katerih vidimo močne ženske, ki so (pogosto v ozadju) veliko prispevale k uspehom te družine. Kostumi edine Guinnessove sestre so bili zame še posebej intrigantni, saj večinoma ne nosi razkošnih oblek, ki jih povezujemo z devetnajstim stoletjem. Ko se sooča z veliko tragedijo, njena garderoba postane precej bolj skromna in preneha slediti aristokratskim trendom tistega časa. Vendar je ne vidimo v črnini, temveč v dolgih temnih oblekah, globokih odtenkih modre, zelene in rdeče. Kostumi za drame, postavljene v podobna obdobja, se pogosto držijo sepia ali črno-belih tonov, kakršne poznamo s starih fotografij, a Gibbon se je odločil like obleči v globoke barvne nianse, kar je delovalo zelo osvežujoče in vneslo življenje v serijo.

Courtesy of Netflix

Ko govorimo o kostumih, ne moremo spregledati Fenijancev, ki so se vedno vizualno razlikovali od množice, večinoma oblečeni v različne odtenke zelene, nacionalne irske barve, s čimer jasno izražajo svoja prepričanja skozi oblačila. V elegantnih prostorih, kjer se včasih znajde z Edwardom, Ellen pravzaprav nikoli ni zaželena. Glede na to, da je izjemno lepa in uglajena, bi bilo težko domnevati, da tja ne sodi, če ne bi zelo zavestno in zelo glasno nosila zelene kose. Njene obleke niso razkošne in se povsem razlikujejo od tistih, v katerih se na ekranu pojavljajo aristokratinje, kot sta Adelaide in Olivia, a kljub temu se ne moremo izogniti občudovanju njene elegance in trdnega stališča, ki se odraža tudi v njenih stilskih izbirah.

Courtesy of Netflix

Nekateri gledalci so očitali to nekoliko stereotipno barvno distinkcijo, a osebno sem jo doživela kot zelo vizualno močno, še posebej v prizorih gneče, kjer so se primesi zelene simbolično izpostavile v morju nevtralnih tonov. Kostumografija v House of Guinness ni le neverjetno lepa z oblačili, ki bi jih lahko gledala ure in ure, temveč tudi premišljeno zasnovana, saj daje življenje izjemno specifičnim likom. Nikoli ni bilo težko razlikovati ne samo glavnih, ampak tudi stranskih likov – kar se mi, iskreno, pogosto zgodi pri serijah, kjer ni veliko modne raznolikosti. Vsak lik je natančno zasnovan, njegova garderoba pa to dosledno odraža. In dejstvo, da vse skupaj izgleda izjemno dobro, je le češnja na torti.