Baby Reindeer ima eno najstrašnejših epizod na televiziji

Baby Reindeer je priredba hvaljene stand-up predstave Richarda Gadda. Predstava, kot tudi serija, temeljita na resnični, osebnoizpovedni izkušnji zalezovanja s strani Marthe, ženske srednjih let, ki jo je srečal v lokalu, kjer dela. Ona izve njegov e-poštni naslov in mu začne pošiljati e-pošto, vedno več. Včasih so sporočila smiselna, včasih ne. In vsako e-poštno sporočilo se konča s sent from my iPhone. To je zagotovo stavek, ki ga ne boste nikoli več doživeli na enak način, ko ga boste prebrali na zaslonu, ne glede na to, kako neškodljiva je vsebina sporočila in kdor koli ga je poslal.

Baby Reindeer

Gadd je to predstavo prvič izvedel na Edinburgh fringe 2019. festivalu, kjer je nastopal eno uro in vmes nagovarjal Martho, torej prazen stol ob sebi. Njegov nastop je bil res okostje oziroma bistvo tega, kar vidimo v predstavi. Zdaj, v seriji, je Gadd zgodbo razvil veliko bolj ambiciozno, kjer Martho igra Jessica Gunning in to naravnost odlično. Vzbuja sočutje in prezir ter strah, oboje v trenutku. Njena vloga ni lahka, kompleksnost lika je velika in Gunningova jo je odlično ustvarila. Že sam začetek je naiven in se zdi povsem neškodljiv: Martha v solzah vstopi v pub, on pa ji ponudi skodelico čaja, da jo potolaži. Martha se začne zanimati za Donnyja, njemu to polaska in njuno razmerje se začne. Toda Martha je serijska zalezovalka in ko se osredotoči na svojo žrtev, ji pravi baby reindeer, skoraj ljubkovalno, a v resnici je grozljivo. Poleg same tematike in dejstva, o čemer govori zgodba serije, serija zmrazi tudi po videzu. Posneta je namreč kot grozljivka: nerodni bližnji posnetki, poševni koti kadra, ki povzročajo nemir in tesnobo … Gadd v seriji postavlja nemogoča vprašanja, sprašujemo se, zakaj se sploh spušča v razmerje, naredi stik z Marto. Zanima me, ali v njej vidi material za svoje stand-upe? In iz epizode v epizodo vidimo, kako napetosti naraščajo in kako gredo stvari s slabšega na slabše. In ko že mislimo, da situacija ne more biti slabša – pa je! Epizoda št. štiri je tista, ki pokaže vso grozo. Takrat izvemo tudi Donnyjevo duševno stanje in popolno resnost celotne situacije, celotno grozo. Veliko gledam televizijo in tista četrta epizoda je ena najstrašnejših, kar sem jih videla, če ne v zadnjih nekaj letih, pa v zadnjem letu. Na podlagi te izkušnje, ki jo vidimo kot uspešnico Netflixove serije, je Gadd dejal, da želi ustvariti nekaj, kar bi povedalo njegovo zgodbo in predstavilo zalezovanje, stalking na drugačen način, še posebej, ker je zakoreninjeno v duševni bolezni. Rekla bi, da mu je uspelo. Za Netflix je Tudum dejal, da ne želi napisati zgodbo žrtve. Rekel je:

Mislim, da je umetnost zelo zanimiva, ko ne veš, na čigavi strani si. Želel sem, da je večplastno in da zajame človeško izkušnjo. Človeška izkušnja je, da so ljudje dobri, vendar imajo v sebi tudi dele slabega in delajo napake.

Serija je odraz človeške izkušnje, zato deluje kot brutalno iskren vrtiljak ali tobogan. Gotovo zaradi pristnosti zgodbe, ki izhaja iz resničnega življenja, pa naj se sliši še tako grozljivo.