Kako mi je film Sentimental Value pomagal bolje razumeti svoje daddy issues

Zdi se mi, da je bilo leto 2025 v filmu zaznamovano z družino, družinskimi odnosi in vsemi možnimi variacijami tega, kar ti lahko pomenijo, prinesejo ali prebudijo v nas. Kot da ni bilo dovolj, da je vse leto delovalo, kot bi bil retrogradni Merkur, ki nikakor ne namerava kreniti naprej, ampak samo preizkuša naše meje potrpežljivosti – tudi filmi, ki so zaznamovali leto, so bili prav tako zahtevni, introspektivni in so nas silili, da pogledamo v kotičke sebe, ki jih drugače ne bi znali odpreti. Zame je bilo takšnih filmov kar nekaj – od Sentimental Value, Die, My Love, If I Had Legs I’d Kick You, La Grazia, Hamnet, No Other Choice… Gotovo sem kakšen naslov izpustila, a film, ki je name pustil najmočnejši vtis, je bil brez dvoma Sentimental Value. Na nek čuden način me je soočil z vsemi mojimi – kot bi jim v duhu popularne, senzacionalistične retorike rekli – daddy issues.

Povezano: Pre-Oscar watchlist: filmi, ki so nastali v zadnjih petih letih in si zaslužijo več pozornosti

Povezano: 7 življenjskih lekcij, ki me jih je naučilo leto 2025

Pa začnimo na začetku. Moj oče ni več živ in moja starša večino mojega življenja nista bila poročena. To pa še ne pomeni, da moj odnos z očetom spada v tiste klasične, odmaknjene, z dramo in pomanjkanjem izkušenj navdihnjene scenarije, ki pretiravajo s temačno podobo očetovskih figur. Poleg kompleksnega odnosa s starši, krčevitega boja z odvisnostjo od iger na srečo, težav pri iskanju razumevanja v okolici in zatiranja čustev (ah, ja, tisto znano “očetovsko vedenje”) je bilo z mojim očetom v bistvu vse v redu. Ironijo, upam, razumete? In tudi, da so zneski, ki sem jih dala za terapijo, zdaj že primerljivi s stanovanjskim kreditom. Skratka, noben film ali serija me doslej ni zares vrnila v tisti del možganov, kamor sem zaklenila vse uvide o svojem odnosu z očetom. Potem pa sem gledala Sentimental Value Joachima Trierja na Apple TV-ju. Morda ni bil to doživetje velike kinodvorane, a mi je ponudil ogromno prostora, da v svoji postelji – tistem izjemno napetem, za spoznanja, razpadanje in ponovno sestavljanje popolnem kraju – vpijam vse tiste drobne detajle, ki so mi kasneje rovarili po glavi kot majhen črv, ki se je premeteno prerinil v mojo lahkomiselno odprto glavo in tam očitno namerava ostati.

Povezano: Kaj je novega na streaming platformah v januarju?

Film spremlja čustveno razrvano igralko Noro (čarobna Renate Reinsve, ki je igrala tudi v enem mojih najljubših filmov, The Worst Person in the World) in njeno mirnejšo mlajšo sestro Agnes (očarljiva Inga Ibsdotter Lilleaas), ki sta pravkar izgubili mamo. Tu je tudi Gustav (samozavestni Stellan Skarsgård), njun odtujeni oče, ki se nepričakovano pojavi v družinski hiši kmalu po pogrebu. Nora mu takoj ne zaupa. Prepričana je, da nekaj hoče. Zakaj bi se sicer vrnil? Izkazalo se bo, da res nekaj hoče. Režiser, ki je dolgo časa pavziral, je zdaj pripravljen začeti z novim projektom. Napisal je scenarij in, kot pravi Nori, bi si želel, da igra glavno vlogo. Trdi, da ji s tem dela uslugo – vloge, ki jih je do zdaj igrala v karieri, niso bile njene vredne, ta pa bi bila. Nora njegovo ponudbo zavrne naravnost v obraz. Gustav je razočaran, a vseeno odločen nadaljevati, zato za glavno vlogo najame veliko hollywoodsko zvezdnico, Rachel (Elle Fanning). Ko Nora to izve, jo popade bes in se začne počasi sesuvati.

Povezano: Vsi A24 filmi, ki izidejo v letu 2026

Tukaj se začne vsa “drama” tega filma, za vse ostalo pa boste morali film pogledati sami – in se malo pozabavati s svojimi daddy issues, prav?

Ta zgodba nima prav nobene povezave z mojo osebno izkušnjo, a zgolj poistovetenje ni tisto, zaradi česar sem se z njo povezala na globlji ravni. Mislim, da lahko le če si Sofia Coppola, ta film začutiš zares do kosti. Kar je pri meni zazvonilo, je bilo, kako težek je Norin pogovor z očetom, koliko tišine obstaja med njima, koliko stvari se izraža zgolj skozi poglede, gibe in reakcije, ki so jih izoblikovala leta – skozi poznavanje nekega vedenja, nezaupanje do njega, poskus, da se zaščitiš pred istim vzorcem, ne da bi pri tem bil ranjen. Koliko truda je potrebnega, da kljub vsemu poskušaš razumeti drugo perspektivo, da vidiš, skozi kaj gre druga oseba, ne da bi reagiral z neizmerno jezo, frustracijo ali samouničevalnostjo. Poznan občutek? Prepričana sem, da ja.

Povezano: To je 10 najboljših distopičnih filmov vseh časov po izboru uredništva Vogue.

Photo: Kasper Tuxen Andersen

Meni je to posebej močno zadonelo, ker se v določenem trenutku jasno pokaže, da daddy issues niso zgolj znan in vedno znova uporabljen psihološki stereotip v filmu, temveč dejanski, kompleksen niz izkušenj, ki oblikuje odnose, meje, zaupanje in samospoštovanje. Trierjev film me je spomnil tudi na to, kako močna mizogina stigma je pogosto povezana s tem fenomenom – kot da je čustveni boj z očetom ali očetovsko figuro nekaj, kar se samoumevno pripisuje “ženskemu problemu”, medtem ko nihče zares ne razmišlja o tem, koliko ti isti vzorci vplivajo na vse člane družine, tako moške kot ženske. V Nori in Gustavu sem videla odseve vseh tistih subtilnih dinamik, ki sem jih na svoj način vsrkavala skozi leta – kako se spopadamo s pričakovanji, kako si razlagamo odsotnost ali prisotnost, kako se trudimo, da ne bi ponavljali vzorcev, a kljub temu skušamo razumeti drugo stran. In to me spominja na nekaj, kar pogosto pozabimo: iz iste družine lahko različni ljudje odnesejo povsem različne izkušnje in razvijejo povsem različne strategije za preživetje v istih okoliščinah. Nekdo najde moč v samostojnem delu na sebi, nekdo v terapiji, nekdo v podpori bratov, sester ali drugih družinskih članov. Včasih pa so to enostavno naši miselni vzorci ali pričakovanja drugih do nas, ki oblikujejo način, kako se soočamo s preteklostjo.

Ne vem, ali je to tisto, kar Sentimental Value naredi tako pomemben, vem pa, da ta film presega okvir introspektivnega ogledala enega filmskega sveta – postal je orodje za prepoznavanje, kako se lahko oblikujejo različne poti skozi iste družinske okoliščine in kako jih nosimo s seboj. In moji daddy issues? To je zagotovo nekaj, kar lahko zdaj že ponosno sprejmem kot del sebe. Poleg tega ponosnega sprejemanja obstaja tudi večna doza humorja, ki popolnoma spremlja to, kar daddy issues zame pomenijo – a pod mojimi pogoji, na mojem ozemlju in, seveda, na račun mojega lastnega mrtvega očeta. Prehitro? Okej, v redu, neham – mogoče je med vami še kdo, ki ni niti pri prvem milijonu evrov za terapijo. Don’t worry, you will get there.