Problematične stvari v seriji Sex and The City in zakaj jih šele zdaj vidimo in govorimo o njih?

V pričakovanju tretje sezone serije And Just Like That, ki je napovedana za leto 2025 in prihoda originalne četverice na Netflix, verjamem, da mnogi od nas“rewatvhamo”stare epizode kultne serije Sex and The City. Ne glede na to, kakšno mnenje imate o tej seriji, se boste strinjali, da če nič drugega, je vsaj neizmerno zabavna. Prva epizoda je izšla leta 1998, zadnja pa leta 2004 (če ne štejemo filmov) in nekateri pojavi in teme, zajete v seriji, so bili precej napredni za tisti čas. Kakorkoli, kljub temu, da so napredni, so še vedno večinoma površinski, zakoreninjeni v stereotipih in heteropatriarhalnih normah, zato se serija v sodobnem kontekstu sooča s kritikami in polemikami, ki izhajajo iz spreminjajočih se družbenih norm in vse večje zavesti o vključenosti in raznolikosti. Ker je pred kratkim serija prišla na Netflix in pritegnila pozornost mlajšega občinstva, je pomembno omeniti, da je treba nekatere stvari gledati iz različnih zornih kotov in kontekstov, kot so čas, kraj in kultura, iz katere izvirajo. Pa vendar nekatere zimzelene serije, kot je Sex and The City , niso le predstavitev neke pretekle dobe, temveč kultne klasike, katerih odmevi se še danes čutijo v serijah, filmih, modi in popularni kulturi. Zato ne smemo prezreti prevladujočih stališč in naracije, ki so predstavljeni v takšnih serijah, ker so nekaj, kar je večno in za vedno aktualno in k čemur je treba sčasoma pristopati vse bolj kritično.

Ena glavnih kritik se nanaša prav na pomanjkanje raznolikosti med glavnimi liki. Osrednji protagonisti serije so bele, heteroseksualne ženske z visokimi dohodki, kar ne odraža resnične raznolikosti New Yorka, kjer se dogaja (nihče si ne more privoščiti stanovanja na Upper East Sideu in kupiti čevljev Manolo Blahnik vsak mesec od pisanja kolumn). To pomanjkanje raznolikosti postane še bolj izrazito v luči pričakovanj sodobnih gledalcev glede prikazovanja različnih etničnih, spolnih usmerjenosti in spolnih identitet. Toda tudi ko so te identitete (nekoliko) prikazane, so predstavljene z vidika stereotipov, kot sta naprimer lika Stanforda in Anthonyja, ki poleg tega, da končata skupaj (v prvem filmu), ker sta očitno edina homoseksualca v seriji in zato seveda niti ni pomembno, ali sta dejansko združljiva in ali sta na koncu dneva sploh zainteresirana en za drugega. Predstavljena sta skozi lečo heteroseksualnih stereotipov o homoseksualcih, njuna lika pa nikoli ne dobita dovolj globoke karakterizacije, razen poudarjanja njune spolne usmerjenosti. Prav tako, ko se Carrie v epizodi z naslovom Boy, Girl, Boy, Girl (v 3. sezoni, 4. epizoda) videva s fantom, za katerega se v nekem trenutku izkaže, da je biseksualec, sledi eden, po mojem mnenju, od najbolj problematičnih pogovorov med štirimi prijateljic v celotni seriji. Način, kako se Carrie odziva na biseksualnost, še posebej kot seks kolumnistka, je zelo omejen. Način, kako govori o tem, kaže na veliko pomanjkanje razumevanja in nevednosti, nato pa stavek konča z zaključkom, da če je moški biseksualec, je to le layover on a way to Gaytown. Kar nas pripelje do naracije, s katero se biseksualni ljudje še danes soočajo in to je zelo patriarhalni in seksistični pogled na njihovo spolnost, ki je predstavljen skozi zanikanje njenega obstoja. Kot v tem primeru, ko je moški biseksualec, se domneva, da bo na koncu pristal z moškim, ker, kot bi Carrie rekla Layover on a way to Gaytown in če gre za žensko, se ravno tako domneva, da bo ženska končala z moškim. To stališče je utelešenje zakoreninjenih patriarhalnih norm, ki so najbolj očitne, ko govorimo o spolnih identitetah. Predpostavka, da bo moški “sčasoma”, karkoli že to pomeni, končal z moškim, zanika, da je “takšen” moški lahko “dejansko” z žensko in da bo v družbi vedno obravnavan kot gej, medtem ko se bo ženska iste spolne usmerjenosti srečevala s podobnimi težavami, le drugačne vrste. Pričakovalo se bo tudi, da se bo na koncu “ustalila” z moškim in podlegla temu heteronormativnemu diskurzu in tistemu, kar ji bo “olajšalo” življenje. Obe stališči postavljata biseksualne ljudi v povsem izmišljene kategorije in jim vsiljujeta določene scenarije in preference ter jim dajeta “nasvete”, ki jih nikoli niso zahtevali, kar popolnoma zanika in razveljavi njihovo spolno identiteto.

Vrnimo se k seriji Sex and The City. V isti epizodi Carrie postavlja vprašanje: When did this happen, when did all sexes get all confused?

Carrie se preprosto ni zavedala, da ni nič pomešano, zmedeno ali raztreseno, ampak da ona nima dovolj želje in sposobnosti, da bi sprejela drugačne od sebe.

Serija je pogosto kritizirana tudi zaradi prikazovanja spolnosti, še posebej, ko gre za perspektivo privilegiranih belih žensk. Čeprav je bila pionirka v odprtem pogovoru o temah, kot sta seks in intimnost, nekateri sodobni kritiki menijo, da se njen pristop pogosto osredotoča na izkušnje, ki so specifične za to skupino, kar lahko spodbuja stereotipe ali ekskluzivnost do drugih izkušenj in identitet. V seriji nikoli ne vidimo niti ene temnopolte osebe, zdi se, da sploh ne obstajajo, razen v interakciji z glavnimi liki. V epizodi v kateri začne Samantha hoditi z Afroameričanom, vidimo številne oblike fetišizacije temnopoltih ljudi. V tem primeru Samantha nekako pristopi h kulturni apropriaciji in spremeni način oblačenja, kraje, kamor gre ven, kot tudi manire v prepoznavno črne, da bi se prilagodila okolju svojega novega partnerja. Njegova sestra, ki ne odobrava njunega odnosa, ker je Samantha bela, je utelešenje Angry Black Woman trope-a, ki vključuje prikazovanje temnopoltih žensk kot jeznih, agresivnih ali preveč prevladujočih, pogosto brez globlje karakterizacije ali razumevanja njihovih čustvenih plasti. Ta stereotip pogosto ignorira individualnost in kompleksnost črnih žensk in jih reducira na enodimenzionalne like, ki temeljijo na rasnih predsodkih in površinskih zaznavah.

Eden od osrednjih likov, ki simbolizirajo spolnost, je Samantha Jones, ki je prikazana kot izjemno spolno aktivna ženska, ki pogosto vstopa v priložnostne sproščene odnose z moškimi. Čeprav je bila Samantha sprva slavljena zaradi svoje spolne neodvisnosti in osvoboditve, je njen značaj mogoče razumeti kot potrditev stereotipov o promiskuitetnih ženskah. Njen lik hkrati sproža vprašanja o tem, kako je ženski spolni užitek prikazan in zaznavan v medijih. Normalizacija ideje, da lahko ženske uživajo v seksu brez čustvene povezave s partnerjem, ki jo pogosto predstavlja Samantha, je lahko dobrodošla v kontekstu osvoboditve od stigme ženskega spolnega užitka, hkrati pa lahko prispeva tudi k stereotipnim predstavam o ženski spolnosti kot sredstvu manipuliranja moških. Ta zaključek nas pripelje do prepričanja, da je ta način komuniciranja o opolnomočenju žensk na koncu spet usmerjen k moškim. Samantha uživa v svoji čutnosti in spolnosti, hkrati pa zahteva stalno moško potrditev.

V tej seriji se takšna upodobitev “močne ženske” pogosto skriva v dejstvu, da je tudi močnim ženskam potreben moški.

Pomembno pri Samanthinem značaju je tudi, da se zdi, kot da pisatelji niso znali razlikovati med spolno samozavestno in liberalno žensko ter plenilskim in pogosto agresivnim in neprimernim “moškim” vedenjem, kar je pokazatelj, da ne poznamo pristne ženske izkušnje, temveč uporabljanje dobro znanih in mainstream moški vzorcev in manir. Poleg tega Samantha pooseblja določeno vrsto ženskosti, ki je pogosto povezana s samozavedanjem, samozavestjo in neodvisnostjo, ki lahko na nek način opolnomoči. Vendar pa njen lik hkrati neguje stereotipe o tem, kaj pomeni biti močna ženska, ki morda tako izključuje druge izraze ženstvenosti in raznolikosti.

Na drugi strani pa imamo Charlotte in Mirando, ki sta dva kontrastna lika, ki vsak na svoj način prineseta svojo kompleksnost in izzive v naracijo serije. Charlotte je pogosto prikazana kot zakrknjena romantična idealistka. Ceni tradicionalne vrednote v ljubezni, zakonu in družini, prizadeva si najti svojega princa na belem konju in ustvariti popolno družinsko življenje. Njen lik je pogosto prikazan kot naiven in včasih preveč idealističen, pogosto se sooča s težavami pri usklajevanju visokih pričakovanj z resničnimi odnosi. Ta idealizem lahko razumemo kot problematičen, ker krepi tradicionalne spolne vloge in stereotipe, kar kaže, da končna izpolnitev žensk izhaja iz poroke in materinstva. Charlottino potovanje skozi serijo vključuje soočanje s temi ideali in učenje, kako se spopasti s kompleksnostjo sodobnih odnosov. Skozi celotno serijo mi je bila Charlotte najmanj všeč. Imela sem vtis, da bi zagotovo zelo obsojala moja različna prepričanja in da ne bi imeli nobenih skupnih tem za pogovor. Toda pred nekaj meseci sem se pogovarjala s prijateljico, ki mi je povedala, da je Charlotte pravzaprav njen najljubši lik, ker se vedno postavi zase, ve, kaj hoče, ima vizijo in ne obupa. Poleg vseh njenih konzervativnih prepričanj, ki jih bolj ali manj deli z drugimi glavnimi liki, mislim, da je pogled na Charlotte s tega zornega kota pravzaprav zelo new age, ker je njen lik prvotno zamišljen kot nekdo, ki bi lahko bil predstavnik izbire v feminističnem pomenu besede. Po drugi strani pa daje protiutež vsaki preveč cinični pripombi Mirande ali Carriejinega pesimističnega izbruha, celo Samanthini diametralno nasprotni življenjski politiki. Po drugi strani je Miranda prikazana kot karierno usmerjena ženska, pragmatična in ki izziva družbene norme in stereotipe. Je ambiciozna, neodvisna in se ne boji povedati, kaj misli. Mirando pogosto kritizirajo zaradi cinizma do razmerij in včasih abrazivne osebnosti, ki se lahko zdi neobčutljiva ali premalo podpira romantična prizadevanja svojih prijateljic. Njen skepticizem do tradicionalnih romantičnih idealov je problematičen, ker je ustvarjen iz stereotipa, da so uspešne, karierno usmerjene ženske manj zainteresirane ali ne morejo oblikovati smiselnih romantičnih odnosov in če že, potem morajo ti odnosi, družina in partner trpeti zaradi njihovih karier ali obratno. Ženska se mora vedno nečemu odreči! Čeprav Miranda na dokaj sodoben način predstavlja problematiko opazovanja ženskega telesa in spolnosti med nosečnostjo in po njej, pa tudi pogosto poudarjen materinski nagon in slavno večno pereče vprašanje “Kaj pomeni biti dober starš?” za žensko in kaj za moškega.

Pomembno pa je omeniti, da se v seriji lika Charlotte in Mirande bistveno razvijata, kar ne moremo reči za Carrie in Samantho, vsaj ne v enaki meri, se soočata s svojimi prepričanji in se razvijata v niansirani posameznici.

Skratka, šele zdaj, s ponovnim ogledom serije ali pripravami na novo sezono “And Just Like That”, ki je obupano poskušala nasloviti vse prej omenjene kritike ter še več kot to, da posodobi serijo, vendar je doživela epohalni fail (spet po mojem mnenju, pa tudi po mnenju kritikov) z vstavljanjem nekaterih popolnoma nepovezanih in nenaravnih pripovedi, dialogov, situacij in razvoja likov, ki niso dovolj dobro napisani, niti izvedeni v smislu igranja, da bi bili verodostojni ob že znanih likih in njihovih značilnostih, opazimo te pomanjkljivosti, saj se družba vse bolj osredotoča na pravilnejšo in globljo predstavitev različnih identitet in izkušenj. Kar pomeni, da bi bile Carrie, Samantha, Charlotte in Miranda verjetno danes že zdavnaj cancelane in to upravičeno.