Skrajšala sem screen time na 2 uri dnevno. Naučila sem se:

Če bi me vprašali, ali mislim, da preživim preveč časa na telefonu, brskajoč po družbenih omrežjih in nesmiselno drseč po zaslonu, bi vam odločno rekla ne. O tem pričajo tudi številna neodprta sporočila v mojem nabiralniku (grozno, vem) in neizbrisane aplikacije, ki jih že leta ne uporabljam. Kako sem potem prejšnji teden imela čas uporabe zaslona kar 23 ur? Ta številka me je popolnoma prestrašila – predstavljala sem si, kako cel dan (in noč) strmim v telefon, in postalo mi je slabo. Takoj sem se odločila za precej radikalne ukrepe, saj očitno moja samokontrola ni delovala tako, kot sem si mislila, in sem si omejila čas uporabe na 2 uri na dan.

Da, to je še vedno 14 ur na teden, a če upoštevamo, da telefon odklenem večkrat na dan, da odprem sporočila, preverim e-pošto, predvajam glasbo ali poiščem ime igralke iz serije, ki se je ne morem spomniti, se dve uri zdijo povsem razumna količina časa. Poleg tega ne čutim potrebe po popolni ločitvi od telefona in družbenih omrežij (beri: muči me FOMO). Všeč mi je, da mi družbena omrežja omogočajo, da ostanem povezana s prijatelji, ki živijo daleč, in da imam hiter dostop do informacij. A hkrati obstaja toliko drugih stvari, v katerih uživam, pa vedno mislim, da zanje nimam časa, zato me resnično jezi, da ga tratim z brezciljnim drsenjem po družbenih omrežjih v iskanju hitrega vira dopamina.

Kako je torej minil ta teden? Hitro sem ugotovila, da bom morala zavestno zapolniti svoj čas z drugimi dejavnostmi – ki ga je, mimogrede, več kot dovolj, če manj drsiš po zaslonu. Kar me je presenetilo, je bilo to, da sem že prvi dan opazila spremembe v svojem telesu in mislih. Celoten teden me je spomnil na moje življenje pred desetimi leti, ko sem uporabljala družbena omrežja in imela telefon vedno pri roki, a ni bil moj glavni vir zabave in informacij. In kar se tiče FOMO-a – ne samo da nisem ničesar zamudila, ampak sem kar dvakrat na Instagramu dosegla obvestilo “Pregledali ste vse nove objave”. Naj se zahvalim ljudem, ki jih spremljam, ker manj objavljajo? V nadaljevanju delim pet stvari, ki so se spremenile, odkar manj uporabljam telefon.

Cora Pursley

1. Dovolila sem si, da mi je dolgčas

Že prvi dan sem ugotovila, kam so izginile tiste 23 ure, ki jih sploh nisem opazila. Vsakič, ko sem si želela preusmeriti pozornost, sem preprosto segla po telefonu. Če sem dobila nova sporočila, sem nanje odgovorila, nato preverila nekaj zgodb na Instagramu. Če mi niso bile dovolj zanimive, sem preletela še feed, in za piko na i odprla TikTok – 20 minut vrženih stran. S časovno omejitvijo si tega luksuza brezciljnega skrolanja nisem mogla več privoščiti, kar je pomenilo, da mi bo v določenih trenutkih pač … dolgčas. Telefona nisem več nosila povsod s sabo, in ko sem imela nekaj prostih minut med načrtovanimi opravki, nisem imela česa “ubiti”. Večkrat sem se ujela, kako samo sedim in razmišljam. In veste kaj? Sploh ni bilo slabo. Prav prijetno mi je bilo, da mojih misli niso nenehno preplavljale nove informacije. Dan sem zapolnila z dejavnostmi in vsebinami, ki sem jih izbrala sama, in presenetilo me je, kako veliko bolj izpopolnjeno sem se počutila.

2. Izboljšala sem koncentracijo

Že drugi dan zmanjšane uporabe telefona sem opazila, da sem veliko bolj zbrana. Razlog za to verjetno tiči v tem, da mi nič ni odvračalo pozornosti. Ugotovila sem, da pogosto uporabljam skrolanje kot “odmor”, ki pa v resnici samo dodatno obremeni moj um z nepotrebnimi informacijami. Ko nisem imela možnosti, da bi preprosto segla po telefonu, sem se lažje osredotočila na nalogo pred seboj – naj je šlo za pisanje besedila ali pripravo večerje – in ji posvetila vso svojo pozornost. Rezultat? Vse sem opravila hitreje in natančneje.

Mirren Alford

3. Bila sam bolj prisotna

Od vseh sprememb na tem seznamu sem to pričakovala. Ko odložiš telefon, se seveda bolj povežeš z ljudmi okoli sebe. Vedno se trudim, da v družbi meni dragih oseb ne uporabljam telefona in se osredotočim na pogovor, a tokrat je bilo to na povsem novi ravni. Ker telefona nisem dvignila niti za trenutek (morda le, da preverim, koliko je ura), sem vsako srečanje doživela kot posebno priložnost, kot da se z nekom vidim po dolgem času in komaj čakam, da slišim vse, kar mi ima povedati. Opazila sem tudi, da ko jaz ne uporabljam telefona, ga manj uporabljajo tudi ljudje okoli mene, zaradi česar smo se vsi počutili bolj prisotne in povezane.

4. Hitreje sem zaspala in lažje sem se zbudila

Če bi mi kdo rekel, da bo preprosto zmanjšanje uporabe telefona rešilo moj problem z jutranjim prebujanjem, bi se za ta korak verjetno odločila že prej. Običajno nimam težav z uspavanjem, a ta teden sem vsak večer jasno začutila utrujenost in takrat preprosto poslušala svoje telo – brez dodatnega pregledovanja reelsov, sem šla spat. Kar me je najbolj presenetilo, pa je bila lahkotnost, s katero sem se prebujala – celo brez alarma! Sicer se običajno zelo težko zbudim in večkrat prestavim budilko za vsaj pol ure. Ta teden pa sem vstajala prej in popolnoma brez težav.

5. Ponovo sam odkrila čar long-form vsebin

Čeprav veliko skrolam, je moja ljubezen do knjig in serij preživela tudi prihod Reelsov in TikToka. Vendar pa nisem opazila, da jim ne posvečam več enake pozornosti kot prej. Med gledanjem filma ali serije sem pogosto vzela telefon – zgolj zato, ker sem lahko – in med branjem knjige sem si delala (včasih predolge) premore, zaradi katerih sem zadnja leta brala počasneje. Ta teden pa sem se popolnoma osredotočila na vsebino, ki jo konzumiram. Mislim, da počasi začnem zdraviti svoj razpon pozornosti, saj sem se končno spet lahko poglobila tudi v kompleksnejšo literaturo – izkazalo se je, da res pomaga, če ne posežeš po telefonu po vsakem nekoliko zahtevnejšem odstavku. Ali je goljufanje, da sem gledala YouTube na prenosniku? Rekla bi, da ne, saj mi vsebine na YouTubu običajno hitro postanejo dolgočasne – veliko lažje je le na hitro pogledati enominutni reel – in zato mi je bilo prav zabavno vrniti se k daljšim video vsebinam.

Skratka, govorice so resnične – manj časa na telefonu resnično izboljša kakovost življenja. Ali to pomeni, da bom še naprej ohranjala screen time pod dvema urama? Tako ja kot ne. Rada bi nadaljevala s tem omejevanjem vsaj še en teden, da se postopoma odvadim stalnega poseganja po telefonu. Po tem pa se ne bi več omejevala na točno določen čas, saj sem v nekaterih trenutkih ta teden nalašč preskočila uporabo telefona za praktične stvari samo zato, da ne bi presegla številke 2 – in vsaka taka omejitev je precej stresna. To pa nekako izgubi smisel, kajne? Kljub temu so mi prednosti krajšega screen timea tako zelo koristile, da se bom resnično potrudila, da to postane del moje vsakdanje rutine.