Kaj ima kolekcija Schiaparelli couture z rusko balerino z začetka 20. stoletja?

V temni kleti pariškega Hôtela Salomon de Rothschild, katerega zgornji saloni so pogosto gostili couture revije, manekenke pa je osvetljevala le mehka svetloba, ki je prispevala k vtisu mističnosti, je včeraj svojo couture modno zgodbo za hišo Schiaparelli predstavil Daniel Roseberry. Kljub temu, da je bila kolekcija predstavljena na zelo neobičajnem mestu, je dajala vtis starih salonskih predstavitev, z manekenkami, ki niso odvračale pogledov od gostov v prvih vrstah, Roseberryjeva modna vizija pa je bila slavje couturea v polnem, nekoliko pozabljenem pomenu te besede.

Sanjal sem, da sem v kleti Elsine podeželske hiše našel pozabljeno couture kolekcijo , je dejal Roseberry in opozoril na bogat arhiv ateljeja, katerega vrata je leta 1927 v Parizu odprla Elsa Schiaparelli . Hiša je svoj razcvet doživela že v tridesetih letih, ko je iznajdljivi oblikovalec vanjo vnesel element nadrealizma in tesno sodeloval z “junaki” dobe, kot sta Salvador Dalí in Jean Cocteau. Ravno v ta čas se je potopil sam Roseberry, ki je iskal navdihe za svojo novo couture zgodbo in jih mešal z referencami na petdeseta leta, ki danes veljajo za zlato dobo visoke mode. Toda poleg elegantnih in ženstvenih hourglass krojev in arhivskih kreacij slavne oblikovalke, ki je zapustila svoj revolucionarni pogled na modo, je Roseberry našel navdih tudi v njej sami in v njeni neverjetni sposobnosti, da vedno znova odkriva in “izmišlja” novo sebe – kot feniks (ali labod?) poosebljen v prvem, spektakularnem izhodu.

Toda njen pomen ni le metafora, ampak “krilata” kreacija je pravzaprav referenca na enega najbolj nepozabnih lookov Else Schiaparelli, v katerem se je sama fotografirala za Vogue septembra 1932 . Glede na to, da je od tedaj minilo skoraj celo stoletje, ni veliko fotografij v arhivih, vendar že tiste, ki obstajajo, nakazujejo, da je oblikovalka v tem obdobju gojila ekscentričen slog, ki je ustrezal modi, ki jo je ustvarjala, pogosto pa je v tem slogu osrednjo vlogo imelo prav perje. A njegova vloga v Elsinem slogu ni bila le dekorativna.

Namreč, Schiaparelli ga je ustvarila kot hommage ruski prima balerini Anni Pavlovi, ki je umrla leta 1931 in se je najbolj spominjamo po vlogi v kratkem baletu “The Dying Swan”, solistični vlogi, ki jo je ustvarila sama, koreografijo pa je zanjo oblikoval Michel Fokine. Pavlova je to vlogo odigrala skoraj 4000-krat in tako postala prva balerina, ki je prepotovala svet. Vse do svoje smrti je Pavlova skoraj dve desetletji neumorno plesala na prstih in prinesla balet v kotičke planeta, kjer še nikoli niso bili priča tej čudoviti plesni disciplini. V svoji beli, labodji noši je preživela dobršen del svojega življenja, »umirala« na deskah in se ponovno rodila nekje drugje. Elsa, ki je bila sicer očarana nad baletom, je v njej našla svojo muzo, navidezno nežno perje in til pa sta postala simbol moči in preporoda, v katerem se je našla oblikovalka sama. Tako je Roseberry v svojo zbirko vtkal občudovanje, naklonjenost, neustrašnost in moč, kar sta v sebi vzbujali in nosili tako Pavlova kot Schiaparellijeva, in se tako poklonil dvema ženskama, ki sta vsaka iz svojega zornega kota pisali zgodovino s premikanjem meja.