Saša Šekoranja o knjigi, na katero smo dolgo čakali, in o svetlobi, ki je razsvetlila zagrebški Oktogon

V moji družinski hiši se ni verjelo v veliko čarovnikov, v Sašo Šekoranjo pa vedno. Zime smo preživljali v hotelu Adriatic v Rovinju, katerega stene krasijo njegove slike, po vrnitvi v Zagreb smo se vedno ustavili na jagodni tortici v Velvet Café in dolgo postajali pred pravljično izložbo njegovega ateljeja v Dežmanovi (danes je na naslovu Kralja Držislava 10). Vsakič, ko sem opazila kakšno novo “”inovacijo”” v praznični dekoraciji našega doma, sem vedela, da je mama spet preveč gledala Šekoranjino oddajo na HRT-u, podobno pa je bilo tudi z njenimi nenadnimi (in zelo dramatičnimi) zgodbami o cvetju, vrtovih in palačah, ki jih je treba raziskati. Ko sem pred nekaj dnevi slišala, da je ta edinstveni zagrebški umetnik, slikar in aranžer cvetja izdal svojo coffee-table knjigo z naslovom Atmosfere, sem vedela, da jo moram(o) imeti. Predvsem pa govoriti z njim tako o knjigi kot o treh desetletjih olepševanja našega vsakdana z virtuoznostjo ter o instalaciji, posvečeni Gabi Novak, ki jo bo letos decembra predstavil v novem prostoru Nacionalnega muzeja sodobne umetnosti v Oktogonu. Kako mu vse to uspeva, ga vprašam takoj na začetku, kako mu uspeva, da vsa ta leta dosledno in vztrajno izžareva ustvarjalni zagon, ideje in karizmo?

Čudovito, hvala Vam! Vedno moram imeti fokus, tako kot takrat, ko sem bil otrok. Ko sem bil zatopljen v igro, nisem čutil ne mraza ne vročine ne lakote ne žeje. Tako je tudi danes, ko ustvarjam, vstopim v svoj mikrosvet in koncentracijo in na ta način se dobro izogibam depresiji. Od ponedeljka do petka sem v Zagrebu, ob vikendih pa hitim v Istro in ta ritem mi res ustreza, daje mi ravnovesje. Izbiram lepe projekte, obkrožam se z zanimivimi ljudmi in se izogibam bedakom, teh je žal vse več in več in to je morda največji problem današnjega časa.

Prva coffee-table knjiga je običajno neke vrste avtorjev zapis časa, v njegovem zapisu pa je toliko žanrov, poglavij in motivov že od takrat, ko je pred 30 leti odprl svojo prvo majhno cvetličarno v Ilici pri Britancih. Kateri trenutek svojega ustvarjanja je skušal “ujeti” v njej? Razmišljal sem, kako sestaviti knjigo, ali ločiti risanje in slikanje od cvetja ali interierjev, potem pa sem spoznal, da mora biti knjiga čim bolj podobna meni. Torej se mora vse prepletati in ponuditi vpogled v moj življenjski slog in umetniško delo. V njej lahko vidite instalacije, razstave, pogrnjene mize, celo mojo spalnico. Kdor ima rad veliko besed in tekstov, bo morda razočaran. Vključil sem nekaj besedil iz razstavnih katalogov, svoje kratke zapise in razmišljanja ter kakšen citat, ki mi je bil pomemben in navdihujoč, denimo Marguerite Duras ali Guillaumea Apollinairea.

V knjigi se tako prepletajo umetnost, življenje in radost v edinstveno atmosfero Sašinega podpisa. Se je ta “atmosfera” v zadnjih 30 letih dela spreminjala? Ko bolje pomislim, se mi zdi, da se moje atmosfere pravzaprav ne spreminjajo, ves čas so romantične, z dozo nostalgije. Prav zato sta v moji glasbeni podlagi pogosto Gabi, Arsen… A obstaja tudi ta iskra po spremembi, provokaciji, raziskovanju in razkazovanju. Radoveden sem in vedno me zanima, kako ljudje reagirajo na vse, kar počnem.

V svetu, ki idealizira popolnost, Saša Šekoranja izbira krhkost, neukročenost, nedokončanost. Je to njegova filozofija? Danes sem spoznal, da je perfekcija precenjena. Pomembno je biti prepričljiv. Ko gledate Rembrandtovo Učno uro anatomije, so nekateri skrajšani deli napačni, a je neskončno prepričljiv. Najpomembnejša je avtentičnost. Vem, da delam tako in vse drugače bi bilo napačno. To sem spoznal in tako živim. Njegovo delo prepoznavno izžareva igrivost, in to ne lahko, površno, temveč tisto, ki prihaja iz globine in pozornosti, v tej igri pa cvetje pogosto deluje, kot da vodi svoj mali, notranji dialog. Ko dela, ima občutek, da aranžira naravo ali posluša, kaj mu le-ta narekuje? Vsega sem se naučil iz narave, proporcev, barv, kontrastov, struktur. Ko delam s cvetjem, me ono vodi. Cvetje je samo po sebi dekorativno in pogosto ga tako uporabljam, včasih pa začutim potrebo, da to dekorativnost zanikam in ustvarjam umetniške instalacije. Cvetje ima lahko enako moč kot beseda ali slika, ima pa še eno dodatno dimenzijo, minljivost. Ta je dominantna in meni posebej privlačna. Tu je še nekaj, – tista neznosna lahkotnost bivanja, po kateri tako hrepenimo.

Svet je hiter, jaz pa hočem še hitreje in hitreje. A narava in moj vrt me učita potrpežljivosti in to je zelo dobro.

Ne glede na to, ali se z delci njegovega dela srečujem v online ali offline svetu, si vedno želim pokukati v njegov skriti univerzum, ki stoji kot tihi varuh lepote (za katero je Saša prepričan, da lahko reši svet), izvedeti, kaj posluša, kaj gleda, kaj bere, in vdihniti malo tega zvezdnega prahu. V knjigi se skoraj oprijemljivo čuti ta neločljiva vez med umetnostjo in vsakdanom, iz katere je stkano njegovo bitje. Kaj ga je navdihovalo v letu 2025? Obstaja umetnost in umetniki, ki so mi ogromna inspiracija, to je kot energija, ki te poganja. Neverjetno je, kako nekaterih ljudi sploh ne spoznaš, pa jih čutiš, kot da so tvoji prijatelji. In zelo srečen bi bil, če bi to, kar delam jaz, na tak način navdihovalo druge. Trenutno snemam veliko serijo za HRT, ki se bo imenovala Savršena mjesta sa Sašom Šekoranjem, kjer boste pravzaprav lahko videli kraje in ljudi, ki me navdihujejo. Izpostavil bi Palazzo Abatellis v Palermu, genialno Scarpino postavitev, Picassa v interierju hotela The Fife Arms, pavlovo torto z mangom pri Loulou v Parizu, geparde v Palazzo Gangi, polja resa in zabave s prijatelji v Glenfeshie Lodgeu na Škotskem, čudežni Giardino di Ninfa…

Photo: Marko Zbodulja