V iskanju ustvarjalca sarajevske snežinke, zapuščine tihega oblikovalca

Vedno so me navduševale zgodbe o olimpijskih igrah v Sarajevu leta ’84. Ne samo zato, ker je bil to eden najbolj nepozabnih tednov v zgodovini Jugoslavije, ampak tudi zato, ker je bil to teden, ko sem se rodil. Sem otrok olimpijskih iger – in ponosen sem na to.

Tukaj je ena najboljših zgodb, kar sem jih slišal.

V prvih dneh olimpijskih iger so športni program motile ekstremne vremenske razmere, zato so morali prireditve preložiti. V obupu, da bi naredili vtis na oči sveta, je olimpijski komite zbral lokalnega imama, rabina in duhovnika ter jih prosil, naj molijo za boljše vreme.

In seveda je štiri dni kasneje prišlo lepše vreme.

Mislil sem, da imajo srečo, da je Sarajevo Jeruzalem Evrope, kraj, kjer Bog sliši molitve tako kot v Sveti deželi.

Ne vem, kako resnična je ta zgodba, vendar je sinonim za duh tega mesta, ki ga zadnja tri leta imenujem dom. Je, kot piše Abdullah Sidran, mesto pesnikov in sanjačev, kjer vsak kotiček skriva zgodbo.

Zdaj iščem drugo zgodbo: o Miroslavu Antoniću Roku, človeku, ki je pred 40 leti – od 8. do 19. februarja 1984 – oblikoval uradni logotip XIV. zimskih olimpijskih iger, ki so potekale v Sarajevu v Bosni in Hercegovini.

Poleg tega, da je naveden kot uradni oblikovalec logotipa, na spletu o njem ni veliko biografskih podatkov. Kdo je bil, kje je delal, koliko je bil star, kako je izgledal – vse te informacije manjkajo. Iz tega razloga delam na načrtu.

Najprej grem v Muzej zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Če bo kakšna informacija o Roku, zagotovo bo. Končno zajamem sapo, povprašam prijazno receptorko o njem. Razkrije mi, da je bil Roko pravzaprav odvetnik. Nato ponovi skope podatke, ki sem jih že našel na spletu. Na srečo mi je predlagala, naj pošljem e-pošto nekemu njenemu kolegu, ki ima morda v arhivu še kaj več podrobnosti.

Njegove podatke z veseljem zapišem.

“Ali veste kaj o logotipu?” me vpraša takrat. Prikimam in ona se smeje. Popelje me pred veliko repliko Snežinke na steni muzeja in mi razloži, da so bile zimske olimpijske igre v Dinarskem gorovju – preko Bjelašnice, Jahorine, Igmana in Trebevića. Štirje kvadratki v logotipu predstavljajo te vrhove, črte med njimi pa predstavljajo roke dobrodošlice, simbole sarajevskega gostoljubja.

Takoj, ko mi je to razkrila, nisem več videl le nekih konceptualnih linij. Vidim gore, o katerih govori, in srečno telo z iztegnjenimi rokami. Videti je kot figura, ki igra kolo, in tako je sarajevsko, da me je kar nasmejalo.

Logotipi morajo predstavljati vrednote. Morali bi nas usmeriti v sistem prepričanj in tukaj končno vidim, zakaj je Snežinka še danes živa v Sarajevu. Zakaj je vidna v skoraj vsaki trgovini na Baščaršiji in zakaj ponoči oživi na vsakem kandelabru na obali Kulina bana, od starega mesta do Marijin Dvora.

Snežinka uteleša kinetično energijo tega mesta; inherentna duša Sarajeva je predstavljena v njegovih oblikah.

Doma še malo raziskujem o Miroslavu Antoniću Roku, pa ne najdem nič drugega kot že odkrito. Za začetek pošljem e-mail kolegici receptorki iz muzeja, nato pošljem še nekaj e-mailov na različne naslove: arhivarju na družbenih omrežjih, zgodovinarju in profesorju na Akademiji za likovno umetnost, ki me prijazno usmeri k projektu Muzej v izgnanstvu. Tam izvem, da je bil Rokov dizajn del timskega dela, ki je vključeval otvoritveni plakat Dragana S. Stefanovića in katalog Branka Bačanovića. Kasneje, ko je bilo Sarajevo uradno imenovano za mesto XIV. olimpijskih iger, so bile ustanovljene nove ekipe, da bi oživile znamko za ta pomemben zgodovinski dogodek Jugoslavije, žal pa o Roku ni več informacij.

Pokličem celo v Zgodovinski arhiv Sarajevo, kjer mi neki mladenič pove, da je Roko, podobno kot Jože Trobec, ki je oblikoval maskoto Vučka, verjetno poslal prijavo na javni razpis za oblikovanje logotipa.

Po vsedržavni kampanji, v kateri so vsako republiko v federaciji Jugoslavije spraševali, katera žival naj predstavlja maskoto Sarajeva ’84, je Jugoslavija izbrala volka.

In tako se je rodil Vučko.

Spraševal sem se, kakšen je bil Roko. Je bil kot drugi umetniki, ki so imeli redne službe? Kot TS Eliot, ki je delal kot bankir pri banki Lloyd’s Bank v Londonu, ali Marcel Duchamp, ki je delal kot knjižničar v Bibliothèque Sainte-Geneviève v Parizu. Je Rokovo pravno ozadje vplivalo na njegovo oblikovalsko delo?

Povežem se tudi s prijateljem Ajdinom Bašićem, oblikovalcem, ki je rojen v Sarajevu in živi v Ljubljani. Predlaga, da je bil morda Roko eden od mnogih tihih sodelavcev jugoslovanske družbe – posameznikov, ki so pomembno prispevali, a njihove zgodbe niso dobro ohranjene.

Začenjam misliti, da ima Ajdin morda prav.

Morda to res ni iskanje posameznega oblikovalca, ampak iskanje tihega sodelavca, ki je ustvaril nekaj za množice in nato izginil.

Toda ravno ko mislim, da sem prišel do konca, dobim odgovor od Eldina Hodžića, sodelavca receptorja iz Olimpijskega muzeja. Nasmehnem se, ko preberem njegovo elektronsko pošto. Eldin potrdi, da je bil Roko res odvetnik, a tudi grafični oblikovalec. Čez dan je delal v pravni službi Energoinvesta v Sarajevu. Eldin piše, da so bili po pripovedovanju ljudi, ki so bili posredno ali neposredno vpleteni v organizacijski odbor olimpijskih iger (nekateri so gospoda Roka poznali osebno), njegov hobi in velika ljubezen grafično oblikovanje, folklora in narodne noše.

Roka je zanimala predvsem zgodovina narodnih noš in preprog, ki so jih ročno tkali v vaseh na obrobju Sarajeva.

En vzorec, ki ga je videl na preprogi, je navdihnil rojstvo naše ljube Snežinke. A na žalost, piše Eldin, Roko nikoli ni doživel slave. Umrl je leta 1980, štiri leta preden je njegovo ljubljeno Sarajevo postalo olimpijsko mesto.

V prilogi e-pošte najdem članek iz Oslobođenja Ivana Straussa, datiran 6. februarja 1984 – teden dni preden sem uradno prišel na ta svet.

Strauss je tako kot jaz želel počastiti in ohraniti spomin na Roka, ko je zapisal: »Leta bodo minila, mnogo novih zimskih in poletnih olimpijskih iger bo, a vsako vizualno srečanje s snežinko Miroslava Roka Antoniča nas bo spominjalo na nepozabne dni Olimpijske svečanosti v Sarajevu.

Ker sem se večino svojega življenja ukvarjal z oblikovanjem in trženjem, sem se naučil, da je najboljši logotip tisti, ki ga lahko narišete ročno. Nike, Chanel in Mercedes Benz so odlični primeri te teorije. Rokov logotip Sarajevo ’84 je nedvomno del tega kanona. Prepričan sem, da bi lahko vsak sarajevski otrok narisal svoje štiri kvadrate in iztegnjene roke med njimi.

In tako bi tudi moralo biti.

Snežinka je dokaz duha in gostoljubnosti Sarajeva ter trajen simbol bogate kulturne dediščine Jugoslavije. Ustvaril jo je tudi Miroslav Antonić Roko.

Zapomni si njegovo ime.

Pahuljica je dokaz duha i gostoprimstva Sarajeva i trajni simbol bogate kulturne baštine Jugoslavije. I nju je stvorio Miroslav Antonić Roko.

Zapamtite njegovo ime.